Jedro

Ker pridobitev delovnega dovoljenja ni bila vezana na vpis v evidenco stalnih prebivalcev RS, ne vzdržijo pritožbene navedbe, da tožnik zaradi odvzema osebnih dokumentov za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi. Da bi tožnik želel pridobiti delovno dovoljenje oziroma da bi imel s tem težave, tožnik sploh ni zatrjeval. Zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med izbrisom tožnika iz evidence stalnega prebivalstva RS in njegovo nezaposlenostjo ni podana, je tako pravilen, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 241.669,00 EUR ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.809,31 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Pritožnik se ne strinja, da je njegov zahtevek zastaral, saj je tožniku škoda nastajala dolga leta in mu še vedno nastaja. Glede same škode je sodišče menilo, da tožnik ni poskušal pridobiti delovnega dovoljenja in s tem zaposlitve. Tožnik poudarja, da ni mogel zaprositi za delovno dovoljenje, saj mu je tožeča stranka že v letu 1992 vzela in uničila vse osebne dokumente. Brez njih pa za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegova terjatev za škodo, ki mu je nastajala od januarja 1994 do 29.10.2004, zastarala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vsaj že z izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-284, z dne 4.2.1999 nastala podlaga za vložitev odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je do tedaj nastala. Ustavna odločba, ki je bila objavljena v Uradnem listu dne 12.3.1999, kar bi moralo biti tožniku ob zahtevani povprečni skrbnosti znano, je vsebovala vse relevantne elemente o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil dne 29.10.2007, torej po preteku triletnega subjektivnega roka, odkar je zvedel za storilca in škodo (376. člen ZOR), je njegova odškodninska terjatev iz naslova izgube dohodka za obdobje od januarja 1994 do 29.10.2004 zastarana, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Tudi glede premoženjske škode, ki jo tožnik vtožuje zaradi neprejetja certifikata, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je terjatev tožnika tudi v tem delu zastarana. V skladu z določilom 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (1) (ZLPP) se državljanom, ki so bili državljani RS dne 5.12.1992, izdajo lastniški certifikati. Ker je tožniku škoda nastala ob delitvi družbenega premoženja, zahtevek pa bi lahko vložil leta 1999, ko je za protipravnost izbrisa izvedel, je njegov zahtevek tudi v tem delu zastaran.

Glede škode zaradi izgube dohodka, ki jo tožnik vtožuje v obdobju od 29.10.2004 do 15.12.2004 (tožnikova terjatev za obdobje od 29.10.2004 do 15.12.2004, ko je bil sprejet v državljanstvo RS, ni zastarala), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano škodo ni podana. Pritožbeni očitek, da tožnik za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi, ker mu je tožena stranka že leta 1992 odvzela in uničila vse osebne dokumente, ne drži. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi tožena stranka tožniku dokumente odvzela leta 1994 in ne leta 1992. Tudi ne drži očitek pritožbe, da brez osebnih dokumentov tožnik za delovno dovoljenje ne bi mogel zaprositi. Tožena stranka je navajala, da je bilo tožniku dovoljenje za začasno prebivanje izdano od 9.1.1995 do 28.6.1995 in od 26.4.2001 do 26.4.2002, česar tožnik ni prerekal. Tožnik kot tujec bi si zaradi pridobivanja dohodka moral pridobiti delovno dovoljenje (6. člen Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. l. RS, št. 1/1991). Iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/1991) izhaja, da mora tujec, ki želi na območju RS prebivati dlje kot 3 mesece oziroma kot mu to dovoljuje izdani vizum, in je prišel zaradi zaposlitve, pri pristojnem organu zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje. Kljub temu da tožnik trdi, da zaradi osebnih dokumentov za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi, mu je bilo na podlagi istih okoliščin izdano dovoljenje za začasno prebivanje. Ker pridobitev delovnega dovoljenja ni bila vezana na vpis v evidenco stalnih prebivalcev RS, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vzdržijo pritožbene navedbe, da tožnik zaradi odvzema osebnih dokumentov za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi. Da bi tožnik želel pridobiti delovno dovoljenje oziroma da bi imel s tem težave, tožnik sploh ni zatrjeval. Zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med izbrisom tožnika iz evidence stalnega prebivalstva RS in njegovo nezaposlenostjo ni podana, je tako pravilen, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP (2) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

(1) Uradni list RS, št. 55-2514/1992. (2) Zakon o pravdnem postopku.