Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. in IV. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 3. 5. 2022 (I. točka izreka) in ugodilo zahtevku tožnika za plačilo zneska 12.945,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2022 dalje (II. točka izreka), višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Dokazna ocena, da tožnik ni imel zagotovljenih 395 ur dnevnega počitka, je napačna. Sodišče je brez kritične presoje odločitev oprlo na tožnikove navedbe, njegovo izpoved in tabelo, kar glede na tožnikov interes za izid spora nima dokazne vrednosti. Tožnik ni dokazal, da je v navedenem obsegu opravil delo po ukazu toženke, sodišče pa niti ni ugotavljalo, koliko dodatnega dela je opravil na posamezne dneve, kar je zgrešeno. Tožnikovih navedb, da ni imel 11 urnega dnevnega počitka, nista potrdili priči A. A. in B. B. A. A. je povedal, da tožniku ni odrejal nalog, da je bil njegov dan drugačen in ni bil prisoten pri izvajanju nalog, le na splošno je izpovedal, kako so izgledali tipični dnevi inštruktorjev na misiji. Priča ni potrdila, koliko ur naj bi tožnik delal. Sodišče je ugotovilo le, da naj bi tožnik delal 12 ur dnevno, da je delal dobro in veliko, občasno tudi ponoči. Sodišče ne pojasni, na kakšen način je ugotovilo, da je tožnik opravil 395 ur dela, sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Ni pomembno, da toženka ni predlagala izvedbo dokazov, saj je trditveno in dokazno breme na tožniku, ki pa temu ni zadostil. Zaradi zmotne dokazne ocene je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku, da mu toženka plača odškodnino iz naslova neizkoriščenih ur dnevnega počitka v času opravljanja dela na mednarodni operaciji in misiji na Maliju od 8. 5. 2017 do 19. 11. 2017. Pravico do dnevnega počitka ureja 155. člen Zakona o delovnih razmerjih in drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi. Delavcem na obrambnem področju mora biti zagotovljen dnevni počitek v trajanju 12 ur dnevno, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, pa jim pripada dnevni počitek v trajanju 11 ur dnevno. Kadar delodajalec delavcu ne zagotovi celotnega pripadajočega dnevnega počitka in delavec dokaže, da je moral v času dnevnega počitka opravljati delo, je upravičen do plačila za delo za toliko ur, kolikor ur je delo opravljal. Dokazno breme glede več ur opravljenega dela je na delavcu.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika delno ugodilo in mu prisodilo plačilo za 395 ur dela po 26,43 EUR na uro, v preostanku je njegov zahtevek zavrnilo. Pritožba glede tega pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da sta zaslišani priči (A. A. in B. B.) po vsebini dejansko potrdili izpoved tožnika, čeprav vsaka s svojimi besedami, ter da je tožnik delal od zgodnjih jutranjih ur (vsaj od 6.00) do poznih večernih ur (vsaj do 21.00), da je delo potekalo več kot 12 ur, da je delal veliko in dobro, iz sodbe pa ne izhaja, koliko ur je tožnik dejansko delal v času, ko bi moral imeti dnevni počitek. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je imel tožnik resne in odgovorne zadolžitve, ni šlo le za čiščenje bivalnikov, nošenje vode, prav tako ni šlo za "neaktivno" pripravljenost, ni pa pojasnilo, katere naloge je tožnik opravljal v času, ko bi moral imeti dnevni počitek, zaradi katerih je upravičen do prisojenega plačila. Kot to pravilno izpostavlja pritožba, za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.

6. Ker se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), iz sodbe ni razvidno zaradi katerih nalog je bil tožnik prikrajšan za dnevni počitek in kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prikrajšan za 395 ur dnevnega počitka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. in IV. točki razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Glede na naravo kršitve pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti pomanjkljivosti. Ker sodba nima razlogov o sprejeti odločitvi, sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo izvedenih dokazov in obrazložilo sprejete odločitve, bi pritožbeno sodišče moralo samo dopolniti dejansko stanje in prvič navesti razloge za odločitev, s tem pa bi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku moralo navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej pojasniti, na podlagi česa je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela v času, ko bi moral imeti dnevni počitek, ter katere delovne naloge je takrat opravljal. Če je to potrebno, naj s tem v zvezi ponovno zasliši tožnika in priči. 8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).