Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopno sodišče zaslišati toženo stranko. Po določilu 1. odst. 614. člena ZOR mora naročnik opravljeno delo pregledati brž, ko je po normalnem teku stvari to mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika. V 219. členu ZPP pa je določeno, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka do konca glavne obravnave ni navedla, kdaj in kako je delo, ki ga je tožeča stranka opravila, grajala. Da bi prvostopno sodišče izvajalo dokaze v zvezi z njenim zahtevkom (naj se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke), bi najprej morala dopolniti svoje navedbe v zvezi s pravočasno reklamacijo. To bi lahko storila še na glavni obravnavi, na katero je bila pravilno povabljena, pa se je ni udeležila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 42.740,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P ... z dne ... vzdržalo v veljavi za znesek 651.161,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1996 do plačila in za zakonite zamudne obresti od 851.161,50 SIT od 11.7.1996 do 7.9.1996 ter stroške plačilnega naloga v znesku 16.735,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1996 dalje (1. točka izreka), v preostalem delu pa je plačilni nalog zaradi umika tožbe razveljavilo (2. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške (3. točka izreka).

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka med drugim opozarja na določilo 496.a člena ZPP/77, po katerem v gospodarskem sporu pritožbene novote niso dovoljene.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopno sodišče zaslišati toženo stranko. Po določilu 1. odst. 614. člena ZOR mora naročnik opravljeno delo pregledati brž, ko je po normalnem teku stvari to mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika. V 219. členu ZPP pa je določeno, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka do konca glavne obravnave ni navedla, kdaj in kako je delo, ki ga je tožeča stranka opravila, grajala. Da bi prvostopno sodišče izvajalo dokaze v zvezi z njenim zahtevkom (naj se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke), bi najprej morala dopolniti svoje navedbe v zvezi s pravočasno reklamacijo. To bi lahko storila še na glavni obravnavi, na katero je bila pravilno povabljena, pa se je ni udeležila.

Na izdan sklep o plačilnem nalogu je tožena stranka ugovarjala po svojem pooblaščencu odvetniku F.M.. V 1. odst. 138. člena ZPP je določeno, da se vročajo sodna pisanja takrat, kadar ima stranka pooblaščenca, le njemu, če v zakonu ni drugače določeno. Vabilo na glavno obravnavo za dne 18.12.1998 je pooblaščenec tožeče stranke prejel dne 26.10.1998, šele dne 3.12.1998 pa je sodišče prejelo odpoved odvetnikovega pooblastila. Ker odpoved pravdnega pooblastila učinkuje za sodišče takrat, ko je sodišče o odpovedi obveščeno, kar pomeni, da mora šele od takrat dalje sodišče procesna dejanja opravljati neposredno nasproti stranki, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nepravilnega vročanja, ni podan, saj je ob prejemu vabila odvetnik F.M. še vedno zastopal toženo stranko.

V postopku v gospodarskih sporih lahko stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77).

Kot rečeno, je tožena stranka do konca glavne obravnave navedla le, da je opravljeno delo (izdelane mize) reklamirala ter o tem predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke. Vse pritožbene navedbe, da je tožeča stranka sprejela ustno reklamacijo in na podlagi slednje odpeljala neustrezno ogrodje, napravila vzorec popravljenega, kar pa ni ustrezalo zahtevani minimalni kvaliteti, zaradi česar po ponovni reklamaciji o neustreznosti popravljenega, tožeča stranka ostalih ogrodij ni popravljala niti ni hotela odpeljati neustreznih miz, kljub temu, da je obljubila, da bo zadevo uredila, o čemer naj se zaslišijo toženec ter priče Ž.S. in K.V., so nedovoljene pritožbene novote. Enako velja za podrobno opisovanje napak opravljenega dela in za predlog za zaslišanje sodnega izvedenca. Zato tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da te nove pritožbene navedbe ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

Ker pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 166. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77. Od priznanih stroškov v znesku 42.740,00 SIT odpade 12.150,00 SIT na takso za odgovor na pritožbo, ostalo pa na nagrado za zastopanje. Odločitev o obrestih na pritožbene stroške temelji na določilu 1. odst. 277. člena ZOR.