Jedro

Na oškodovancu je, da dokaže nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med obema, ni pa mu treba dokazovati, da je povzročitelj škode kriv. Tožnica bi torej morala dokazati obstoj prvih treh pogojev odškodninskega delikta, šele nato pa bi bilo na odgovorni oseb (toženi stranki), da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Kot povedano tožnici to ni uspelo, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da se toženi stranki krivde ni uspelo razbremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 5.400,00 EUR in sicer znesek 5.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2006 dalje do plačila ter znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2006 do plačila, vse v petnajstih dneh in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.527,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da tožnica ni izkazala protipravnega ravnanja oziroma opustitve tožene stranke za nastalo poškodbo. Tožena stranka je kot imetnik trgovine zavezana opraviti vsa tista ravnanja, ki omogočajo nemoteno delovanje njene trgovine, med drugim tudi tehnično in drugače vzdrževati opremo, tudi drsna vrata, da do poškodb in nesreč ne bi prišlo. Vrata niso delovala tako kot bi morala, saj se ne bi smela zapreti v trenutku, ko je tožnica stala med vrati. Upoštevati je potrebno, da se posameznik zaradi različnih razlogov med vrati tudi ustavi. Za toženo stranko kot poslovni subjekt veljajo strožja merila odgovornosti. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je do telesnih poškodb tožnice prišlo zato, ker je k temu tožnica prispevala s svojo držo prsta na ročki vozička in s potiskom vozička naprej potem, ko so njeno roko ob ročko vozička stisnila pomična vrata. Pri tem pa sodišče ni ugotavljajo razlogov, zakaj so se avtomatska pomična vrata zaprla, kar pa je odločilna okoliščina. Zmotni so zaključki o soprispevku tožnice k poškodbi. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne elektro-mehanične stroke, ki bi preveril pravilno delovanje vrat in bi pojasnil, zakaj so se vrata kljub senzorjem in drugim varnostnim mehanizmom zaprla. Sodišče je sicer nakazalo krivdo tožene stranke, ki ni takoj po prijavi nezgode zapisniško ugotovila stanja vrat ali naročila izredni pregled vrat prek serviserja, kar kaže na njeno malomarnost, nato pa je sodišče neutemeljeno zaključilo, da to ne vpliva na ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka se tako ni ekskulpirala, ni dokazala, da bi ravnala po pravilih stroke, zato ji je mogoče očitati odgovornost za škodni dogodek. Sodišče se je prehitro zadovoljilo le z izjavo o skladnosti švedskega proizvajalca vrat in družbe L. d.o.o., ki je vrata montiralo, kar naj bi dokazovalo pravilno delovanje vrat. Datum rednega pregleda vrat je bil šele 11. 04. 2008, skoraj dve leti po nezgodi. Izredni pregled vrat pa je bil šele 26. 01. 2007, pol leta po dogodku. Neutemeljeno je sodišče tudi zaključilo, da so vrata delovala pravilno, ker je tako izpovedala priča G. K. Priča ni izvedenec, poleg tega pa je zaposlen pri pogodbenem partnerju tožene stranke in je potrebno njegovo pričanje oceniti v tej luči. Poleg tega ta priča drsnih vrat ni montirala niti servisirala, temveč je le na splošno izpovedovala, kako je z delovanjem vrat. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ni vmesna sodba. Po določbi 315. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se lahko vmesna sodba izda, če je glede temelja stvar zrela za odločitev, vendar le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek po temelju v celoti ali delno utemeljen. Kadar pa postopek kaže na to, da zahtevek glede temelja ni utemeljen, se zahtevek zavrne. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje, potem, ko je ugotovilo, da zahtevek glede temelja ni utemeljen, zahtevek zavrnilo. Izdalo je torej sodbo na podlagi 1. odstavka 310. člena ZPP in ne gre za vmesno sodbo na podlagi 315. člena ZPP.

Tožnica v tožbi navaja, da se je 25. 08. 2006 pri odhodu iz trgovine tožene stranke telesno poškodovala, ko so jo nepričakovano stisnila pomična vrata (ki so ji stisnila prst ob nakupovalni voziček, poškodovani prst pa je bilo potrebno tudi šivati). Za povzročeno škodo od tožene stranke zahteva odškodnino, ker ta ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ker je namestila vrata, ki zaradi tehničnih nepravilnosti niso delovala tako kot bi morala.

V primeru opustitvenega ravnanja kakršno se očita toženi stranki, je potrebno vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je nato konkretno pripetil oziroma kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pasivnost osebe ne more biti podlaga krivdni odškodninski odgovornosti, če ni izrecno predpisano, da bi ta oseba morala nekaj storiti, pa je potem ravnala proti dolžnosti tako, da tega ni storila. V tej smeri tožnica ni zatrjevala ničesar, razen, kot rečeno, povsem pavšalno navajala, da tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ker je namestila okvarjena vrata. To pa za izkaz dejstva opustitve kakšnega dolžnostnega ravnanja s strani tožene stranke, ne zadostuje. Poleg tega tožnica ni dokazala niti tega, da bi bilo tega dne z vrati kaj narobe. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je do stisnenja prišlo potem, ko se je tožnica (zaradi srečanja z znanci) zaustavila med vrati in to v trajanju, ki je dopustilo, da so se vrata zaprla (stran 7 sodbe). Priča G. K., uslužbenec podjetja, ki je vrata vgradilo, je pojasnil, da se vrata, če oseba, ki stoji v takem položaju, kot je na priloženi fotografiji (prilog A7 ) stala tožnica, po petnajstih sekundah zaprejo. Da je s takšnim načinom delovanja vrat kaj narobe, tožnica ni dokazala. Tak način zapiranja pomičnih vrat je običajen. Tožnica ni dokazala tudi ne tega, da bi bilo z delovanjem vrat sicer kaj narobe. Poslovalnica tožene stranke je bila odprta v letu 2005 (ugotovitev stran 8 sodbe). Iz Izjave o skladnosti spornih vrat z dne 16. 12. 2004 (priloga B4), izhaja, da vrata (avtomatska drsna vrata znamke B.), ustrezajo zahtevam standardov. Do škodnega dogodka je prišlo 25. 08. 2006, da bi bilo z vrati do tega dne kaj narobe, s čimer bi bila tožena stranka tudi seznanjena, tožnica ni ne zatrjevala in ne izkazala. Da bi bilo z vrati kaj narobe dne 25. 08. 2006, prav tako ni bilo izkazano. Sodišče je izrecno ugotovilo, da so vrata reagirala na oviro in da so torej delovala v skladu z vsemi tehničnimi standardi (stran 8 sodbe).

Ker torej tožnica ni izkazala niti tega, da bi bilo z vrati na dan škodnega dogodka kaj narobe, v posledici pa tudi ne tega, da bi s strani tožene stranke prišlo do opustitve kakšnega dolžnostnega ravnanja s tem v zvezi, ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pogoji odškodninskega delikta so namreč: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; da je škoda nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode, pri čemer se ob dokazanih ostalih elementih, povzročiteljeva krivda domneva (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Na oškodovancu torej je, da dokaže nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med obema, ni pa mu treba dokazovati, da je povzročitelj škode kriv. Tožnica bi torej morala dokazati obstoj prvih treh pogojev odškodninskega delikta, šele nato pa bi bilo na odgovorni oseb (toženi stranki), da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Kot povedano tožnici to ni uspelo, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da se toženi stranki krivde ni uspelo razbremeniti. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem elektro-mehanične stroke, saj bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Glede na vse povedano se pokaže pritožba tožnice za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).