Jedro

Zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode je v določenih izjemnih primerih možna le začasna odredba z enako vsebino, kot je vsebina tožbenega zahtevka, vendar sme sodišče izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le v ob dodatnem pogoju, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo mora vsebovati vse tisto, kar je določeno za predlog za izvršbo, med drugim tudi sredstva in predmet izvršbe, saj kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima namreč učinek sklepa o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri je dolžna tožena stranka tožnico nemudoma sprejeti na delo in sicer na njeno dosedanje delovno mesto manipulanta obdelave nalogov II ali drugo, njeni izobrazbi in delovnim izkušnjam ter invalidnosti ustrezno delo, začasna odredba pa bi veljala do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Zoper sklep se pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Po mnenju pritožnice je sodišče prezrlo, da gre za specifičen spor, posebno pa še, da gre za invalidno delavko, zaradi česar je ravnanje tožene stranke še toliko bolj škodljivo, v vsakem primeru pa samovoljno in neopravičljivo. Ne strinja se tudi s tem, da je direktor lahko odločal na prvi in drugi stopnji ter v razlogih odločitve navedel netočne in protispisne podatke. Tožnici tudi ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku odločanja, s čemer tožena stranka ni kršila le zakona, temveč tudi Ustave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja prav z vsemi razlogi izpodbijanega sklepa, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, kljub temu pa nima pomislekov o relevantnih dejanskih in pravnih zaključkih sodišča prve stopnje. V pozitivni ureditvi ni načelnih zadržkov za to, da začasna odredba ne bi smela biti oblikovana tako kot tožbeni zahtevek. Pravilo, da se z začasno odredbo ne more doseči tistega začasnega varstva, ki je predvideno le za redni postopek, je spremenila odločbo Ustavnega sodišča RS opr.št. Up 275/97, z dne 16.7.1998, s katero se je Ustavno sodišče ukvarjalo tudi z vprašanji, povezanimi s pogoji za izdajo začasne odredbe po takrat veljavnem ZIP-u, predvsem pa z vprašanji ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredb. S temi naj bi se zavarovali tudi oblikovalni in ugotovitveni zahtevki, glede katerih do tedaj znana praksa ni dopuščala zavarovanje z začasnimi odredbami. Ustavno sodišče pa se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je vsebina začasne odredbe lahko enaka vsebini tožbenega zahtevka. Zavzelo je restriktiven pristop, vendar je ugotovilo tudi, da je zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode v določenih primerih možna le začasna odredba z enako vsebino, kot je vsebina tožbenega zahtevka. Sodišče sme tako v izjemnih primerih izdati tudi začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ob dodatnem pogoju, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Obenem pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da je predlagana začasna odredba že formalno pomanjkljiva, zaradi česar bi sodišče prve stopnje pravilno postopalo tako, da bi jo tožnici najprej vrnilo v popravek in dopolnitev. Tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo mora vsebovati vse tisto, kar je določeno za predlog za izvršbo (40. čl. ZIZ), torej med drugim tudi sredstva in predmet izvršbe. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima namreč učinek sklepa o izvršbi (1. odst. 268. čl. ZIZ). Predlog za izdajo začasne odredbe v konkretni zadevi je v tem smislu pomanjkljiv. Kljub temu to ni bil razlog za razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje, saj je predlog za izdajo začasne odredbo tudi sicer neutemeljen in bi bil neutemeljen tudi v primeru, če bi vseboval vse potrebne sestavine.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala niti verjetnosti obstoja svoje terjatve, niti ostalih predpostavk za začasno odredbo po 2. odst. 272. čl. ZIZ, ki pa jih v predlogu niti ni ustrezno opredelila.

Tožnica izpodbija sklep o čakanju na delo z dne 5.9.2002, s katerim ji je bilo odrejeno čakanje na delo iz razloga, ker ji začasno ni bilo mogoče zagotoviti dela, ta sklep pa je bil potrjen z drugostopenjskim sklepom z dne 16.10.2002. Ta sklep se izrecno sklicuje tudi na začasno prenehanje dela tožnice zaradi sprejema in uveljavitve Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Ur.l. RS št. 30/2002) ter v zvezi s tem končanjem vseh storitev plačilnega prometa do 30.6.2002. Razlog izpodbijanega sklepa (začasna nezmožnost zagotovitve dela) se načeloma ujema z zakonsko podlago, predvsem določbo 82., 84. in 85. čl. ZPlaP, zaradi česar v konkretni zadevi, vsaj glede na dosedanje navedbe, ni mogoče ugotoviti niti verjetnosti obstoja terjatve. Kot navedeno, pa iz navedb v tožbi ni mogoče ugotoviti niti konkretnih razlogov za izdajo začasne odredbe. Tožnica se sklicuje predvsem na nezakonitost izpodbijanih sklepov, kar ponavlja tudi v pritožbi v zvezi z protispisnimi razlogi odločb in s tem, da ji ni bilo zagotovljeno varstvo pravic in možnost sodelovanja v postopku odločanja. Te tožbene navedbe in navedbe v pritožbi pa so splošne, nekonkretne in kot takšne neutemeljene. Tožnica se tako neutemeljeno sklicuje na določbo 36.d čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), saj se ta določba nanaša na delavce invalide, katerih delo postane trajno nepotrebno, ne pa na primere začasnega čakanja na delo. Nepomembno za samo odločitev o zadevi je tudi to, če je morda dejansko (za kar pa v sedanjem postopku spet ni zadostnih navedb niti podatkov) drugostopenjsko odločbo izdal nepristojni organ, saj je potrebno upoštevati določbo 2. odst. 106. čl. ZDR, po katerem ugovor delavca ne zadrži izvršitve sklepa, s katerim se delavcu odredi čakanje na delo. To torej pomeni, da velja že prvostopenjski sklep, da učinki čakanja nastopijo že s tem sklepom in končne odločitve ne bi mogla spremeniti niti eventualna ugotovitev, da je drugostopenjski sklep izdal nepristojni organ. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitve Ustave, sicer pa so tudi te njene navedbe povsem splošne narave, brez konkretnih opredelitev, v čem naj bi tožena stranka kršila človekove pravice in temeljne svoboščine glede enakosti pred zakonom, uresničevanja in omejevanja pravic, enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva (14., 15., 22. in 25. čl. Ustave RS).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni zaznamovala.