Jedro

Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP mora biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Organ za brezplačno pravno pomoč namreč nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. BPP 418/2020-4 z dne 24. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo in za zastopanje v tem postopku. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri navaja, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 8556/2019 z dne 15. 5. 2019 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen zapora desetih mesecev. Zaradi nedostojnega bivanja v zaporniški celici (premajhen prostor, nedostojno nudenje kopalnice) želi tožiti državo na plačilo odškodnine. Navaja še, da se je zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu pred utesnjenim prostorom in telesnih bolečin zdravil pri psihiatru v zaporu. Prosi, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja, da pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP ni izpolnjen. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene odškodninske predpostavke: nedopustno oziroma nedovoljeno ravnanje povzročitelja, škoda, vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Te predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno, v konkretnem primeru pa ni izpolnjen že prvi pogoj, to je nedopustno oziroma nedovoljeno ravnanje povzročitelja. Škoda, ki jo je utrpel prosilec zaradi bivanja v zaporu (zmanjšanje življenjskih aktivnosti, omejenost prostora...) in zaradi katere želi prosilec odškodnino od države, pa je pričakovana škoda obsojenca ob nastopu prestajanja zaporne kazni.

3. Ko organ za brezplačno pravno pomoč tehta, kolikšna je verjetnost izgleda za uspeh pri prosilcu, ugotavlja, da je verjetnost, da bi prosilec uspel v tem postopku, manjša kot pa verjetnost, da ne bi uspel, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da so podane temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, zato njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrača. Ker prosilec vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP po presoji organa za brezplačno pravno pomoč ni izpolnil, se ta z vprašanjem vsebinskega pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP in njegovim materialnim položajem ni ukvarjal, in je njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil. 4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je tožena stranka sama presojala zadevo in ugotavljala, da bivanje v neustreznih razmerah ni opredeljeno kot protipravno ravnanje, čeprav tožnik pravdnega postopka z vložitvijo tožbe še ni začel. Pristojno za odločanje o tem vprašanju je namreč edino sodišče, ki o tem odloči po temeljiti presoji dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 775/2017 z dne 12. 7. 2017 in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da je bivanje v neustreznih razmerah v zaporu ali priporu zaradi majhne površine in nezmožnosti ustreznega gibanja protipravno ravnanje. Glede na to je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila ne samo določbe ZBPP ampak tudi z Ustavo RS zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Odločitev tožene stranke hkrati predstavlja primer t.i. vnaprejšnje dokazne ocene, kar je ustavnopravno nedopustno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

8. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 8 te obrazložitve.

9. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Organ za brezplačno pravno pomoč namreč nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (glej tudi odločitve Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014 in II U 177/2015).

10. Pri tem je treba upoštevati, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, torej s tehtanjem razlogov oziroma dokazov za in proti (kot napačno organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje svojo odločitev), ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravic do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride.

11. Organ za brezplačno pravno pomoč je tožnikovo prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da eden od elementov odškodninskega delikta, to je nedopustno oziroma protipravno ravnanje povzročitelja ni izpolnjen. Pri tem tega zaključka ne obrazloži. Sodišče ugotavlja, da za takšen zaključek kriterij očitne nerazumnosti ni izpolnjen.

12. K navedenemu sodišče še dodaja, da lahko organ za brezplačno pravno pomoč v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 28. člena ZBPP dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku...). V primeru, ko konkretne okoliščine zadeve ne zadoščajo za zanesljivo odločitev, je razjasnitvi položaja namenjeno pravno svetovanje, ki omogoča preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje (tretji odstavek 26. člena ZBPP). V tem okviru bo upravičenec seznanjen tudi z določbami Zakona o državnem odvetništvu o postopku in pogojih sprožitve postopkov zoper državo.

13. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

16. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.