Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mora določno navesti in utemeljiti, v zvezi s katerimi dejstvi oziroma ugotovitvami naj bi bila takšna kršitev storjena in zakaj so ta dejstva odločilna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Tolminu je sodbo K 63/2004 z dne 24.6.2005 A.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto in pol. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, ki so nastali v delu, v katerem je bila izrečena obsodilna sodba. Višje sodišče v Kopru je sodbo Kp 424/2005 z dne 24.5.2006 pritožbo zoper navedeno obsodilno sodbo zavrnilo ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitev pravic obrambe iz 17. člena ZKP. V zahtevi se sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo in podaja svoje zaključke o tem, kako je inkriminirani dogodek potekal, hkrati pa izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma sodišču druge stopnje očita, da se ni izjasnilo o pritožbenih navedbah. Kot odločilno vložnik šteje, da je oškodovanec zapustil kosilnico veliko prej, kot jo je kopač oplazil in pa da obsojenec kopača ni usmeril tako, da bi ta zadel kosilnico. Vložnik nadalje zatrjuje, da je bila z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca v zadevi kršena pravica obrambe, v zvezi s tem se sklicuje na strokovni mnenji inženirja G.K. in M.M. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v svojem odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja vse možne kršitve, dejansko vložena le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je z navajanjem, da je bila vloga oškodovanca drugačna in da je na drugačen način vplivala na potek dogodka, kakor je to ugotovilo sodišče, vlagatelj uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi glede mehanizma nastanka poškodb kosilnice. V nadaljevanju se zahteva nekajkrat sklicuje na neskladnost pričevanj oškodovanca in njegovega sina, vendar pa vlagatelj ne pojasni, v čem vidi neskladje. Tudi če bi bili izpovedbi dejansko neskladni, bi šlo zgolj za uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Nadaljnja trditev, da naj bi oškodovanec zapustil kosilnico že veliko pred tem, ko je kopač oplazil kosilnico, prav tako lahko zadeva le dejansko stanje, zaradi česar zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil odvetnik, ni mogoče ugoditi. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče odvetniku zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

B.

4. Pravilno v svojem odgovoru ugotavlja vrhovni državni tožilec, da zahteva zagovornika obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti, čeprav v uvodu navaja, da sodbo izpodbija zaradi 1. kršitve kazenskega zakona, 2. bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. zaradi kršitev pravic obrambe iz 70. člena ZKP, po svoji vsebini uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Zahteva se sklicuje na zagovornikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako sklicevanje je neupoštevno. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 94/2001 z dne 24.1.2002 in drugih povedalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato sklicevanje v njej na prejšnje vloge v postopku ne zadostuje. V zadevi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008, pa tudi v drugih, je Vrhovno sodišče povedalo, da ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati na podlagi zatrjevanja, da je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Če vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP mora določno navesti in utemeljiti, v zvezi s katerimi dejstvi oziroma ugotovitvami naj bi bila takšna kršitev storjena in zakaj so ta dejstva odločilna. Če zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb (kar ni kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak je lahko kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP), mora vložnik utemeljiti relevantnost pritožbenih ugovorov in če uveljavlja kršitev pravic obrambe, mora izkazati vpliv takšne kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

5. Zahteva zagovornika obsojenega A.F. navedenih kriterijev ne izpolnjuje, to pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru. Zahteva v vsej svoji vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kar, kot je bilo že povedano, s tem pravnim sredstvom ni dovoljeno; prav tako tudi očitek kršitve pravic obrambe vložnik opira na svojo verzijo poteka obravnavanega dogodka in ne utemelji, zakaj ne sprejema ocene sodišča, da za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v tem primeru niti ni bilo odločilno, ali je oškodovanec v trenutku trka kosilnice kopača sedel na sedežu kosilnice ali je tik pred tem skočil s kosilnice. Z drugimi besedami, vložnik ni utemeljil zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe.

C.

6. Na podlagi ugotovitve, da zatrjevane kršitve zakona, ki jih sicer zatrjuje vložnik, niso podane in da je zahteva praktično v celoti utemeljena na zatrjevanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo člena 425. ZKP zavrnilo.

7. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.