Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se glasi: "I. Tožnikove pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi:

1. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku M. P. 5.500.000,00 SIT in mu povrniti 499.680,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.1999 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, in sicer na žiro račun pooblaščenca št...

2. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 200.000,00 SIT se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora povrniti tožniku 69.700,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.02.2000 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 80.000,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.02.2001 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V prometni nesreči 12.07.1997 v S. je zavarovanec tožene stranke nenadoma zapeljal na tožnikov vozni pas. Prišlo je do čelnega trčenja, v katerem je bil tožnik hudo telesno poškodovan zaradi zloma levega kolka, več ran po obrazu in številnih udarnin. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo za telesne bolečine vseh zahtevanih 1.800.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 600.000,00 za strah 400.000,00 SIT, od zahtevanih 3.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.900.000,00 SIT in vseh zahtevanih 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 4.400.000,00 SIT odškodnine in mu povrniti pravdne stroške, presežni zahtevek za plačilo še 1.300.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo le v stroškovni odločitvi, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za zavrnjenih 1.300.000,00 SIT. Pravična denarna odškodnina za strah ni samo 400.000,00 SIT, ampak 600.000,00 SIT, saj je v konkretnem primeru poleg prestanega strahu treba upoštevati tudi bodočo zaskrbljenost, ker se bo tožnikovo popoškodbeno stanje zaradi artroze hitro poslabševalo. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je odločilno, da je tožnik postal invalid tretje kategorije, da je moral zamenjati delovno mesto, da mu je delno onemogočeno, delno pa oteženo opravljanje določenih del, pa tudi rekreacijskih aktivnosti. Ne more biti pomembna samo ocena o 15% zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ta ocena temelji na ugotovitvah o zatečenem stanju v času pregleda pri izvedencu, pri čemer pa izvedenec opozarja na gotovo bodočo škodo zaradi artroze, torej poslabševanje sedaj ugotovljenega popoškodbenega stanja. Zato tožnik vztraja pri prisoji vseh zahtevanih 3.000.000,00 SIT odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Tožnik je bil v času prometne nesreče 36 let star električar.

Diagnoza njegovih poškodb se je glasila: zdrobitveni zlom ponvice levega kolka, rane na bradi, na spodnji ustnici in v ustni votlini, številne udarnine na prsnem košu, trebušni steni, nosu, desni lični kosti, levi podlakti in levem komolcu. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti je zahteval plačilo 1.800.000,00 SIT odškodnine. V bolnici so mu poškodovani kolk operirali, v splošni narkozi uravnali zadnji in zgornji rob ponvice in fiksirali z metalno ploščo in vijaki, po odpustu iz bolnice je moral več mesecev uporabljati bergle najprej brez, nato z delno obremenitvijo noge, hodil je na številne kontrolne preglede, bil na zdraviliškem zdravljenju, tudi ambulantno opravljal fizioterapijo, prestal več rentgenskih pregledov itd. Trpel je telesne bolečine različne intenzivnosti v strnjenem bolečinskem obdobju dobrih 8 mesecev, občasne lažje pa bo trpel tudi v bodoče ob spremembah vremena in obremenitvah. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče tožniku prisodilo vseh zahtevanih 1.800.000,00 SIT odškodnine.

Tudi prisoja 300.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je poškodba pri tožniku povzročila levostransko šepanje, revizijsko ni sporna.

Tožnik se je ob samem škodnem dogodku močno prestrašil, bil pa je tudi dalj časa zaskrbljen za izid zdravljenja. Po oceni izvedenca je šlo za 12 dni trajajoči močnejši sekundarni in 2 meseca trajajoči zmerni sekundarni strah, zaskrbljen pa bo tudi v bodoče zaradi predvidenega poslabšanja popoškodbenega stanja.

Poškodba je tožniku povzročila lažjo omejeno gibljivost poškodovanega kolka, zaradi česar po ugotovitvah izvedenca ni sposoben za daljšo hojo, stojo, opravljanje težjih fizičnih del, del kleče, čepe, otežkočeno mu je daljše sedenje in daljša vožnja z avtom. Tako ugotovljene omejitve je izvedenec ocenil s 15% zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, vendar je tudi opozoril na poslabševanje zdravstvenega stanja zaradi postopnega razvoja popoškodbene artroze. Tožnik je do nesreče opravljal delo električarja na terenu, po nesreči pa je postal invalid tretje kategorije in je moral zamenjati dotakratno terensko delo s pisarniškim delom, zaradi česar zelo trpi. Opustil je smučanje in čebelarjenje, vsakodnevno se srečuje s težavami, ko mora hoditi po stopnicah v svoji hiši. Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje ob prej povzeti dejanski podlagi delno zmotno uporabili kriterije iz navedenih zakonskih določb za prisojo pravične denarne odškodnine. Škoda je v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč sicer ustrezno individualizirana, saj so ugotovljene vse konkretne prizadetosti tožnika in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegove individualne značilnosti, torej starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, vendar pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sodišči nista dali zadostnega poudarka konkretnim tožnikovim prizadetostim. Gre za okoliščino, da je tožnik kot sorazmerno mlad človek moral zamenjati delo, ki ga je do takrat z veseljem opravljal, zaradi česar je zelo prizadet. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja na gotov razvoj popoškodbene artroze, kar pomeni nadaljnje poslabševanje tožnikovega zdravstvenega stanja in postopoma še večje omejitve. Po presoji revizijskega sodišča je zaradi teh dveh konkretnih tožnikovih okoliščin utemeljena za 1.100.000,00 SIT višja prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, torej prisoja vseh zahtevanih 3.000.000,00 SIT.

Revizija pa neutemeljeno izpodbija zavrnitev 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Po presoji revizijskega sodišča ugotovljene dejanske okoliščine o obsegu te oblike nepremoženjske škode ne opravičujejo višje prisoje od 400.000,00 SIT, saj je takšna prisoja materialnopravno pravilna in ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin za to obliko škode v podobnih odškodninskih zadevah.

Po ugotovitvi, da v postopku na prvi in drugi stopnji ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, da pa pravilna uporaba materialnega prava narekuje delno ugoditev reviziji, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) in določbe 393. člena ZPP (1977) odločilo kot v izrekih te revizijske odločbe.

Delna sprememba odločitve o pravični odškodnini je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Glede na končni rezultat je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel z dobrimi 96% svojega tožbenega zahtevka. Z zavrnjenim delom niso nastali posebni pravdni stroški. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP (1977) odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku vse njegove na 499.680,00 SIT odmerjene pravdne stroške. Na podlagi istih zakonskih določb je odločilo tudi o tožnikovih pritožbenih in revizijskih stroških, saj znaša njegov uspeh v teh delih postopka približno 92%. Po tarifni številki 16/1 znaša odvetniška nagrada za sestavo pritožbe 500 točk, vrednost odvetniške točke v času pritožbenega odločanja je bila 87,40 SIT, kar znese 43.700,00 SIT. Po tarifni številki 3/1 taksne tarife znaša taksa za pritožbo 2% pritožbene vrednosti, torej 26.000,00 SIT. Tožnikovi pritožbeni stroški so tako odmerjeni na 69.700,00 SIT. Taksa za revizijo je po tarifni številki 3/5 enaka, odvetniška nagrada za revizijo pa znaša po tarifni številki 16/3 odvetniške tarife 600 točk. Vrednost odvetniške točke v času izdaje revizijske odločbe je zvišana na 90,00 SIT. Tako znašajo tožnikovi revizijski stroški 80.000,00 SIT.