Jedro

Ocena spornega predmeta, s katero tožena stranka vrednoti svoj interes na uspeh v pravdi, je v dispoziciji tožeče stranke (2. odst. 40. čl. ZPP). Ta dispozicija ni neomejena. Po 3. odst. 40. čl. ZPP se sodišče na kršitev ni primeren način priprave o pravilnosti navedene vrednosti, kadar je ta navedena očitno prenizko ali previsoko. Vendar sme sodišče to storiti samo na pripravljalnem naroku ali na prvi glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari. Do tedaj sme tudi tožena stranka opozoriti sodišče na primernost ocene spornega predmeta, kasneje pa so stranke in sodišče vezano na navedbo vrednosti v tožbi in te vrednosti v nadaljnjem postopku ni več mogoče spreminjati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izročiti tožeči v posest poslovne prostore v drugem nadstropju poslovne stavbe z označbo št. 15, 16 in 17 prosto stvari in oseb ter ključe teh prostorov v 8 dneh. Ugotovilo je, da sporni prostori niso bili predmet najemne pogodbe, s katero je N. kot pravni prednik tožeče stranke oddal toženi stranki v najem poslovne prostore. Te prostore je tožena stranka zasedla samovoljno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi ugotovitvami potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi prve in druge stopnje in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da se tožbeni zahtevek v bistvu nanaša na razveljavitev najemne pogodbe. Nesporazum med strankama glede obsega prostorov, danih v najem, je povzročila tožeča stranka, zato bi bilo treba njen zahtevek zavrniti. V zvezi z dovoljenostjo revizije pa se sklicuje na 38. čl. ZPP in navaja, da znaša enoletna najemnina za spornih 64,46 m2 poslovnega prostora 410.089,00 SIT, računajoč 8 DEM za m2 po tečaju marke na dan 30.4.1993. Zato ni pravilna vrednost spornega predmeta 10.000,00 Sit, ki jo je označila tožeča stranka v tožbi.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ne gre za spor, na kakršnega se nanaša 38. čl. ZPP, zato revizija ni dovoljena. Zavrača pa tudi ostale revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže ali pa jo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o revizji ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je oprla svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na izročitev poslovnih prostorov in ključev zanje, na trditev, da je tožena stranka zasedla prostore brez pravnega naslova in jim zamenjala kjučavnice. Tožeča stranka je v skladu z določbo 2. odst. 186.čl. ZPP v tožbi navedla vrednost spornega predmeta. Ocena spornega predmeta, s katero tožeča stranka vrednoti svoj interes na uspeh v pravdi, je v dispoziji tožeče stranke (2.odst.40.čl. ZPP). Ta dispozicija ni neomejena. Korektiv je določen v 3. odst. 40.čl. ZPP, ki nalaga sodišču, da se na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti, kadar je ta navedena očitno prenizko ali previsoko. Vendar sme sodišče to storiti samo na pripravljalnem naroku oziroma prvi glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari. Do tedaj bi smela tudi tožena stranka opozoriti sodišče na primernost ocene spornega predmeta, kasneje pa so stranke in sodišče vezani na navedbo vrednosti v tožbi in te vrednosti v nadaljnjem postopku ni več mogoče spreminjati.

V tej zadevi sodišče ni opravilo postopka po 3. odst. 40.čl. ZPP, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo povzela navedbo vrednosti iz tožbe in s tem konkludentno tudi sama pristala na oceno vrednosti spornega predmeta v znesku 10.000.00 Sit. Na obeh stopnjah je bilo razsojeno na podlagi ugotovitve,da najemna pogodba za sporne prostore ni bila sklenjena, čeprav je tožena stranka dokazovala obratno. Na ta način so bile potrjene navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka sporne prostore zasedla samovoljno, brez pravne podlage. Tožena stranka, ki je zatrjevala obstoj najemne pogodbe, bi se lahko sklicevala v zvezi z ocenitvijo spornega predmeta na 38.čl. ZPP, vendar samo do začetka obravnavanja glavne stvari (3. odst. 40.čl. ZPP). Kasneje te možnosti ni imela več in je tudi v reviziji nima.

Dovoljenost revizije je torej treba ugotoviti na podlagi vrednosti spornega predmeta, navedene v tožbi in po predpisu, ki je glede vrednostnega cenzusa za dovoljenost revizije veljal ob vložitvi tožbe. Dne 31.10.1991, ko je bila vložena tožba, je veljal zakon o spremembah zakona o pravdnem postopku z dne 13.4.1990 (Ur.l.SFRJ št. 20/90), ki je v 6.čl., v zvezi s 497.čl. osnovnega besedila določil kot mejno vrednost za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih znesek 45.000 din. Glede na navedeno vrednostni pogoj za dovoljenost revizije v tem gospodarskem sporu ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo (392.čl. ZPP).

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista prijavili.