Jedro

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.

Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), Finančni urad Maribor, št. DT4224-604/2023-000740-09-130-13 z dne 20. 2. 2023 je bilo zavezancu (sedaj tožniku) odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne Občine Maribor za leto 2023 za objekte, navedene v izreku odločbe v skupnem znesku 2.908,91 EUR. Odločeno je bilo še, da je zavezanec NUSZ dolžan plačevati na PDP - proračun Mestne Občine Maribor naveden v izreku odločbe po dvanajstinah do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer mora obveznost plačila dvanajstine, zapadle do dneva izdaje odločbe, plačati skupaj z naslednjim obrokom, ki zapade v plačilo do vročitve te odločbe. Nadalje je bilo odločeno, da bodo po preteku tega roka zaračunane zakonske zamudne obresti in začeta davčna izvršba, da posebni stroški niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.V obrazložitvi odločbe se FURS sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju Odlok), ki je v skladu z ZSZ/84 ter Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predpisal in ustrezno razdelal pogoje in merila za odmero NUSZ.

3.Zoper navedeno odločbo se je tožnik pritožil, Ministrstvo za finance (sedaj toženka) pa je pritožbo z odločbo št. DT-499-13-202/2023-2 z dne 31. 8. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

4.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je v konkretnem primeru sporno, ali se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki določa oprostitve plačevanja NUSZ, še uporablja. Toženka je mnenja, da te določbe ni več mogoče uporabiti pri odmeri NUSZ, kot je to obrazložilo že Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020. ZSZ/97, ki je razveljavilo ZSZ/84, je izrecno ohranilo v veljavi določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (prva alineja 56. člena ZSZ/97). Dne 1. 1. 2003 uveljavljeni Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je razveljavil ZSZ/97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na NUSZ (5. točka prvega odstavka 179. člena ZUreP-1), pri čemer se je prva alineja 56. člena ZSZ/97 uporabljala za tista stavbna zemljišča, ki jih je kot taka določil zakon, ki je urejal graditev objektov (drugi odstavek 180. člena ZUreP-1). Zakon, ki je urejal graditev objektov, pa je bil ZGO-1, prav tako uveljavljen s 1. 1. 2003. ZGO-1 je v prvem odstavku 218. člena določal, da se prva alineja prvega odstavka 56. člena ZSZ/97 uporablja samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona. V drugem in tretjem odstavku 218. člena ZGO-1 je podrobneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje in od katerih se ne plačuje nadomestilo. Po navedenih določbah se za zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Za nezazidana zemljišča po tem zakonu pa se štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Na ta način so določbe 218. člena ZGO-1 razveljavile določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 oziroma so po vsebini predrugačile ureditev NUSZ iz ZSZ/84 (v zvezi z ZSZ/97), s tem pa so bile iz obveznosti plačevanja NUSZ izvzete tudi stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost.

5.Nadalje je Ustavno sodišče RS določilo način izvršitve odločbe št. U-I-313/13, s katero je razveljavilo določbe Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr), in sicer je določilo, da se do drugačne zakonske ureditve davka na nepremičnine uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr. Navedeno pomeni, da se glede obveznosti plačila NUSZ oziroma njegove odmere še naprej uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84, na njegovi podlagi sprejeti občinski odloki o NUSZ in določbe ZGO-1 od 218. do 218.d člena. Posledično je upoštevaje kronološki argument lex posterior derogat legi priori pri opredeljevanju veljavnosti določila, potrebno od uveljavitve ZUreP-1 in ZGO-1 (to je od 1. 1. 2003 dalje) ureditev NUZS razlagati tako, da stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost, niso več izvzete iz plačila nadomestila.

6.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja še, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je ZGO-1 v celoti prenehal veljati s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Člene 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d ZGO-1 je namreč razveljavil že ZDavNepr in so prenehali veljati s 1. 1. 2014. Pri odločanju pa je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi določbe 218. do 218.d člena ZGO-1. Te določbe se uporabljajo še danes, saj drugačna ureditev obdavčitve nepremičnin ni bila sprejeta.

7.V zvezi s pritožbenim očitkom, da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-19 z dne 17. 9. 2020 presojalo ustavnost in zakonitost 4. točke 4. člena Odloka Občine Postojna po stanju pred 1. 6. 2018, in da se je kasneje situacija spremenila ter da Ustavno sodišče RS ni upoštevalo, da sta bila ZUreP-1 in ZGO-1 razveljavljena, toženka v drugostopenjski odločbi meni, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da se do drugačne ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr.

8.Po mnenju toženke tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je Ustavno sodišče RS stališče pritožnika potrdilo s sklepom št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004. Iz 6. točke obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, da je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 prenehal veljati, ker ga je razveljavil 218. člen ZGO-1. Ustavno sodišče RS je v 6. točki obrazložilo, da je po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 prenehal veljati ZSZ/97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na NUSZ. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja NUSZ, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ/84, ki vključuje tudi izpodbijano določbo. Vendar sta tej ureditvi 180. člen ZUreP-1 in 218. člen ZGO-1 dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katere se NUSZ lahko odmerja. Po določbi 218. člena ZGO-1 se ureja NUSZ tako, da se določbe prve alineje 56. člena ZSZ/97 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen zakona. Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 je mogoče odmeriti NUSZ za gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in za tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, kar po mnenju toženke pomeni, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 z drugim odstavkom 218. člena ZGO-1 razveljavljena.

Navedbe strank v upravnem sporu

9.Tožnik se z odločbo o odmeri NUSZ ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi katere tudi dejansko stanje zadeve ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Izpostavlja, da je za presojo v konkretni zadevi sporno vprašanje, ali se za odmero NUSZ za leto 2023 uporabljajo določbe ZSZ/84 ali pa določbe 218. do 218.d člena ZGO-1. Po mnenju tožnika je določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 še zmeraj v veljavi, zato toženka NUSZ za leto 2023 ne bi smela odmeriti. V tožbi v nadaljevanju podaja kronologijo spreminjanja predpisov na področju odmere NUSZ in poudarja, da je ZGO-1 sicer res prenehal veljati s 1. 1. 2014, vendar je toženka pri odločanju spregledala, da je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavljen. Na podlagi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začne razveljavitev zakona učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, in sicer le za naprej. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS z dne 21. 3. 2014 v Uradnem listu objavljena dne 31. 3. 2014, je ZGO-1 začel dne 1. 4. 2014 ponovno veljati, prenehal pa je veljati šele dne 1. 6. 2018, ko ga je razveljavil GZ (125. člen). V kolikor bi ZGO-1 prenehal veljati že dne 1. 1. 2014, kot to navaja toženka, potem ne bi bilo potrebe, da bi GZ kot kasnejši zakon vseboval določbo o prenehanju uporabe ZGO-1. Tudi iz Pravno informacijskega sistema RS izhaja, da se je ZGO-1 prenehal uporabljati šele 1. 6. 2018, od takrat dalje pa je po mnenju tožnika mogoče šteti, da je prišlo do spremembe zakonodaje obdavčitve nepremičnin, saj GZ glede NUSZ ni določal ničesar. Glede na navedeno, bi se torej NUSZ moralo odmeriti po ZSZ/84, ki je ponovno pričel veljati 1. 4. 2014, torej dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2014. Po sprejetju navedene odločbe, ki je določala način svoje izvršitve, je torej prišlo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, zaradi česar se določbe ZGO-1 za potrebe odmere NUSZ po mnenju tožnika ne uporabljajo več. Sedanja situacija je zato identična tisti pred začetkom veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1, kar pomeni, da je treba pri odmeri NUSZ ponovno uporabiti le ZSZ/84, ki v prvem odstavku 59. člena med drugim določa, da se nadomestilo za zemljišča, ki jih verske skupnosti uporabljajo za versko dejavnost, ne plačuje.

10.Glede odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 tožnik meni, da je v njej podana kronologija spreminjanja predpisov glede odmere NUSZ le do trenutka sprejetja odločbe št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, kar pomeni, da Ustavno sodišče RS v odločbi ni upoštevalo kasnejšega obdobja sprejemanja relevantnih zakonskih predpisov. Ker je torej Ustavno sodišče RS v svoji odločbi iz leta 2020 ustavnost in zakonitost Odloka Občine Postojna presojalo le glede njegove skladnosti s prvim odstavkom 59. člena ZSZ/84 do leta 2018, ni upoštevalo, da sta bila ZUreP-1 in ZGO-1 kasneje razveljavljena in da je bila zakonodaja na področju obdavčitve nepremičnin spremenjena. Za presojo veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ za leto 2023 zato stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi iz leta 2020, ni relevantno.

11.Ker je tako pri odmeri NUSZ za leto 2023 potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, je toženka materialno pravo uporabila zmotno, zato naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, skupaj s stroškovno posledico.

12.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi ponovil svoja pravna stališča.

13.Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri stališčih iz izdane prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe in izpostavila, da je v zadevi sporno vprašanje predpisov, ki se uporabljajo za odmero NUSZ za leto 2023. Meni, da ni mogoče slediti navedbam tožnika v tožbi, da je ZGO-1 v celoti prenehal veljati s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ. Kot ponavlja, je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se uporabljajo še danes, saj doslej še ni bila sprejeta drugačna ureditev obdavčitve nepremičnin. Pravna situacija zato ni identična tisti pred sprejemom ZUreP-1 in ZGO-1, torej pred 1. 1. 2003, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

14.V konkretnem sporu je predmet presoje izključno vprašanje veljavnosti zakonov in vprašanje njihove pravilne razlage, sporno je tako izključno pravno vprašanje, medtem ko je bilo dejansko stanje relevantno za sprejem odločitve med strankami nesporno (da zemljišča, od katerih je bilo odmerjeno NUSZ, tožnik uporablja za opravljanje svoje verske dejavnosti). Upoštevajoč prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče tako v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K I. točki izreka

15.Tožba ni utemeljena.

16.Predmet sodne presoje je vprašanje, ali je davčni organ na prvi stopnji ravnal pravilno, ko je za leto 2023 tožniku na območju Mestne občine Maribor NUSZ odmeril tudi za zemljišča, ki jih tožnik uporablja za opravljanje svoje verske dejavnosti. Med strankama ni spora o tem, da so navedena zemljišča v uporabi tožnika ter da so stavbe na navedenih zemljiščih namenjene verski dejavnosti, ki jo opravlja tožnik. Sporno med njima pa je vprašanje, ali je treba določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki določa izjeme od splošne obveznosti plačila NUSZ, uporabiti tudi pri odmeri NUSZ tožnika za leto 2023.

17.Tožnik meni, da za zazidana zemljišča, na katerih se nahajajo stavbe, ki služijo opravljanju njene verske dejavnosti, davčni organ ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 NUSZ ne bi smel odmeriti, saj se po tem določilu NUSZ ne plačuje za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Stališče davčnega organa, da navedena določba ne velja več, je po mnenju tožnika zmotno ter ne izhaja iz stališč Ustavnega sodišča RS.

18.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila dopolnjena obrazložitev prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ, je razvidno, da sta organa v davčnem postopku pri razlagi določb predpisov, ki jih je treba uporabiti v obravnavani zadevi, sledila pravnemu stališču, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v postopku ocene ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 (odločba št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004), v postopku ocene ustavnosti ZDavNepr ter Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (odločba št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014) ter postopku ocene ustavnosti in zakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Postojna (odločba št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020).

19.V navedenih odločbah se je Ustavno sodišče RS (med drugim) ukvarjalo (tudi) s vprašanjem veljavnosti določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki opredeljuje stavbna zemljišča, za katera se NUSZ za njihovo uporabo ne plačuje. Ustavno sodišče RS je tako že dne 16. 12. 2004 v sklepu št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 ugotovilo, da je bila v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila NUSZ za nepremičnine, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena, in sicer iz razloga, ker navedena zemljišča iz odmere NUSZ po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 niso več izvzeta.

20.Navedeno stališče je Ustavno sodišče RS potrdilo in podrobneje obrazložilo v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, v kateri je pojasnilo, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena s kasneje sprejetim ZGO-1, in sicer z drugim odstavkom (za zazidana stavbna zemljišča) oziroma s tretjim odstavkom (za nezazidana stavbna zemljišča) 218. člena ZGO-1, ki sta določila zemljišča, za katera se plačuje NUSZ, ob tem pa sta izrecno določila - drugače, kot je to pred tem urejal prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 - tudi izjeme oziroma zemljišča, od katerih se NUSZ ne plačuje. Zazidana stavbna zemljišča, za katere se (ne) plačuje NUSZ, je ZGO-1 določil v drugem odstavku 218. člena, po katerem se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. ZGO-1 je torej z novo opredelitvijo stavbnih zemljišč določil tudi izjeme, ki se zaradi vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske javne infrastrukture) oziroma zaradi namena njihove uporabe (potrebe zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) ne štejejo za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča. Po presoji Ustavnega sodišča RS so bile s tem izjeme, določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, po vsebini predrugačene z ureditvijo v ZGO-1, ki v 218. členu iz obveznosti plačila NUSZ (za razliko od ureditve v ZSZ/84) ni izvzela zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Do zaključka, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 razveljavljen s kasnejšim predpisom (to je z 218. členom ZGO-1), ki je drugače kot pred tem veljavni ZSZ/84 urejal izjeme od plačila NUSZ, je Ustavno sodišče RS prišlo ob uporabi sistematične razlage in kronološkega argumenta lex posterior derogat legi priori (mlajši zakon razveljavi starejšega), saj je vprašanje, od katerih zemljišč se (ne) odmerja NUSZ, skozi daljše časovno obdobje urejalo več določb različnih predpisov, ki so bili v razmerju starejši : mlajši predpis.

21.Opisana ureditev odmere NUSZ, po kateri torej stavbe, ki so verskim skupnostim služile za opravljanje verske dejavnosti, niso bile izvzete iz plačila NUSZ, je veljala do 1. 1. 2014, ko je vstopil v veljavo ZDavNepr. Slednji je med drugim z drugo alinejo 33. člena izrecno razveljavil določbe VI. poglavja ZSZ/84 (v kolikor niso bile te razveljavljene že pred tem na kateri drugi pravni podlagi - npr. prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, ki je bil razveljavljen že s 1. 1. 2003, to je z začetkom veljave ZGO-1), s tretjo alinejo istega člena pa je razveljavil tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. ZDavNepr je veljal le do 27. 3. 2014, ko je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Da občine v obdobju do uveljavitve z Ustavo RS usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih, je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve. To je storilo tako, da je v 3. točki izreka navedene odločbe odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin še naprej uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr - torej tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. Kot je v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 pojasnilo Ustavno sodišče RS, to pomeni, da se v skladu z navedenim načinom izvršitve glede obveznosti plačila NUSZ oziroma njegove odmere, še naprej uporabljajo 218. do 218.d člen ZGO-1 ter v obsegu, navedenem v 40. točki odločbe št. U-I-11/16-29, tudi določbe VI. poglavja ZSZ/84.

22.Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen ZUstS, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi razveljavljenih določb. Ustavno sodišče RS lahko namreč pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo predpisa, začasno zapolni samo, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve še naprej uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, določbe VI. poglavja ZSZ/84 in določbe 0d 218. do 218.d člena ZGO-1 niso začele ponovno veljati, temveč se začasno še naprej uporabljajo v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njihove veljave, in sicer vse dotlej, ko bo zakonodajalec obdavčitev nepremičnin z zakonom uredil drugače.

23.Iz obrazloženega po presoji sodišča izhaja, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

24.Ker je glede na zgoraj obrazloženo po presoji sodišča davčni organ tožniku NUSZ odmeril pravilno in zakonito, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

25.Glede na dejstvo, da je sodišče tožbo zavrnilo, je, skladno z določili četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1. Poleg stavb, namenjenih verski dejavnosti verskih skupnosti, določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 določa, da se nadomestilo ne plačuje tudi za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno.

2. Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004, 6. točka obrazložitve.

3. ZGO-1 je vstopil v veljavo 1. 1. 2003.

4. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče.

5. Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 24/2023, 15. točka obrazložitve.

6. Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 40. točka obrazložitve.

7. Enako stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo v 40. točki obrazložitve odločbe št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 glede zemljišč, namenjenih potrebam ljudske obrambe, ki jih je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 - za razliko od 218. člena ZGO-1 - prav tako izvzemal iz plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 362/2022 z dne 24. 10. 2024.

8. Podrobneje o kronologiji predpisov, ki so skozi različna obdobja urejali plačilo nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, glej točke od 38 do 41 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020.

9. Iz 8. točke izreka odločbe št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 izhaja, da je začela navedena odločba učinkovati z dnem njene javne razglasitve.

10. Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, 90. točka obrazložitve.

11. Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 41. točka obrazložitve.

12. Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 100/2020 z dne 15. 11. 2022, 16. točka obrazložitve.

13. Prim. tudi VSRS sodba opr. št. III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024.

14. Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS III U 51/2020 z dne 24. 5. 2024, 37. točka obrazložitve.

15. ZGO-1 je prenehal veljati 17. 11. 2017 s sprejemom GZ, uporabljati pa se je prenehal s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ) - kar pa ne velja za določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se nanašajo na odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, katerih uporabo je do drugačne zakonske ureditve podaljšalo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 59, 59/1

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 218, 218/2

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: IV U 130/2023-13, z dne 21.07.2025, ECLI:SI:UPRS:2025:IV.U.130.2023.13

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.