Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 1. točke 340. člena ZKP, bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodba ne opira na izpovedbo priče H. C., ni bila storjena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR (tristo petdeset evrov).

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 12. 2. 2015 obsojenega D. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da se pogojne obsodbe po sodbah Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 51788/2010 z dne 18. 4. 2013 in II K 20102/2012 z dne 11. 10. 2013 ter Okrajnega sodišča v Sevnici I K 11531/2014 z dne 26. 8. 2014 ne prekličejo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Oškodovancu J. G. je dosodilo njegov premoženjskopravni zahtevek v znesku 465,00 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 7. 2015 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj Vrhovno sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka 423. člena ZKP prekine izvrševanje zaporne kazni po navedeni sodbi.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, zato je glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ker pravno sredstvo ni bilo izčrpano, ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče H. C. na glavni obravnavi, ampak je zgolj prebralo njeno izpovedbo podano v preiskavi, ni podana, saj izpovedba priče C. za obsojenca ni bremenilni dokaz, sodišče pa na podlagi te izpovedbe ni ugotavljalo odločilnih dejstev.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik uveljavlja, da je bil kršen kazenski zakon, ker dejanje, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), in da je sodišče storilo procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in sodišče tudi ni navedlo razlogov, ki so bili odločilni za rešitev pravnih vprašanj. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje takratni obdolženčev zagovornik, odvetnik M. N. iz Novega mesta, ni uveljavljal pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej ni uveljavljal razlogov, ki jih uveljavlja zagovornik, pooblaščen za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zahtevi. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Že v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje morajo biti uveljavljane kršitve zakona (procesnega ali materialnega), ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, vsebinsko z argumenti. Tega pa obsojenčev zagovornik v postopku s pritožbo ni storil, saj razlogov, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti o navedenih materialnih in procesnih kršitvah zakona v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal. Zato Vrhovno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ni obravnavalo.

7. Kršitev, ki je bila uveljavljena v postopku s pritožbo, to je kršitev določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, zagovornik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Navaja, da se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je bilo citirano zakonito določilo sicer prekršeno, vendar ne gre za kršitev, ki bi vplivala in bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ne strinja se s presojo, da se sodišče prve stopnje ni oprlo na izpovedbo priče H. C., saj je po oceni zagovornika storilo prav to v zvezi z očitki, da naj bi obsojenec pred obravnavanim kaznivim dejanjem želel skupaj z neznanima sostorilcema izvršiti tatvino na domu C. V sodbi sodišča prve stopnje je navedeno, da naj bi priča H. C. izpovedala, da si storilci naj ne bi upali izvršiti tatvine na njeno škodo, ker je bila v hiši tudi njena hči. Meni, da kaj takega iz izpovedbe priče H. C. sploh ni mogoče razbrati. Trdi, da je izpovedba priče H. C. za obdolženca obremenilni dokaz. Ker je sodišče v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbo te priče, obdolžencu ni bila dana možnost da očitke ovrže na podlagi neposrednega zaslišanja obremenilne priče. 8. Sodišče druge stopnje je v točkah 11 do 13 sodbe presodilo, da sicer niso bili podani pogoji, da se izpovedba priče H. C. podana v preiskavi prebere po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, vendar pa, da ta kršitev ni vplivala in ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. S stališčem sodišča druge stopnje se je mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na izpovedbo priče H. C. pri ugotavljanju odločilnih dejstev, to je zakonskih znakov kaznivega dejanja in krivde obdolženca. Sodišče je v sodbi napisalo sklep, da se storilci pri C. tatvine očitno niso upali izvršiti, ker je bila v hiši tudi njena hčerka, kot je povedala C. Navedbe sodišča prve stopnje se nanašajo na sklepanje o tem, da storilci tatvine niso upali izvršiti, ker je bila v hiši tudi hčerka C. in ta del zapisa, to je, da je bila v hiši tudi njena hči, se nanaša na izpovedbo C. Del izpovedbe priče, ki ga je sodišče citiralo, tako ni bil odločilen za ugotavljanje relevantnih dejstev o tem, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja velike tatvine, ampak je sodišče prve stopnje, kar je poudarilo v sodbi sodišče druge stopnje, odločilna dejstva ugotavljalo na podlagi izpovedbe oškodovanca. Na podlagi izpovedbe priče C. ni sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstev, niti ni izpovedba priče vplivala na ugotavljanje drugih dejstev ali na presojo dokazov v zvezi s sklepom, da je obsojenec storilec dejanja, opisanega v izreku pravnomočne sodbe. Pravnomočna sodba se glede odločilnih dejstev, pomembnih za presojo obsojenčeve krivde, sploh ne opira na izpovedbo priče H. C., zato so neutemeljene navedbe zagovornika, da je priča H. C. obremenilna priča in da bi moralo biti obsojencu omogočeno, da pričo neposredno zasliši in njeno izpovedbo preizkusi. Po navedenem se tako pokaže, da čeprav sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 1. točke 340. člena ZKP, kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodba ne opira na izpovedbo priče H. C., ni bila storjena. Zagovornik pa tudi ni uspel utemeljiti, da je zaradi navedene kršitve določb kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita in da naj bi navedena kršitev predstavljala kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče ker je ugotovilo, da vložnik zahteve pravnega sredstva ni izčrpal v celoti, da pa kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju tarifnih številk 7112 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti tega postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.

11. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da po pregledu spisa ni bilo pogojev za odločitev o prekinitvi izvršitve pravnomočne sodbe v času do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.