Jedro

Obstoj pravnega posla je za sodišče dejstvo. Stranka mora obstoj takšnega dejstva zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in po potrebi tudi predlagati izvedbo dokaza. Če prvostopenjsko sodišče ne ugotovi vsaj to, da je pravni posel obstajal, potem tega dejstva revizijsko sodišče ne more samo ugotoviti, pravnega posla pa ne uporabiti kot materialnopravno podlago za svojo odločitev.

Pravno razmerje poslovodjem brez naročila in gospodarjem posla temelji na zakonu (prvi odstavek 223. člena ZOR) in ne na pogodbi. Zato se za terjatev iz poslovodstva brez naročila ne more uporabiti triletni zastaralni rok (prvi odstavek 374. člena ZOR), tudi če sta bila poslovodja brez naročila in gospodar posla gospodarski pravni osebi, temveč daljši, petletni (371. člen ZOR).

Odpadki so bili last gospodarja posla, uničiti pa jih je dal poslovodja brez naročila. Ker je odpadke uničil nelastnik, je bilo njihovo uničenje tuj posel.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na terjatvi v višini 35.594.365,00 SIT in 5.859.407,40 SIT zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo večjega števila terjatev. Največji znesek (35.594.365,00 SIT) se je nanašal na uničenje odpadkov, ki ga je v letih 1991 in 1992 naročila tožeča stranka.

Drugi največji znesek (5.859.407,40 SIT) so predstavljale kapitalizirane zamudne obresti od prvega zneska za čas od 1.2.1995 do 16.4.1996. Vrednost spornega predmeta vseh drugih terjatev skupaj je bila manjša od 5.000.000,00 SIT. Potem ko je postal sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine delno pravnomočen, je med strankama poleg obeh največjih terjatev ostala sporna le še vrsta obrestnih terjatev za čas od 20.2.1996 do 16.4.1996. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom ugodilo. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Ker tožeče stranke ni zastopal odvetnik, se šteje, da vloga tožeče stranke sploh ni bila vložena (drugi odstavek 91. člena ZPP in tretji odstavek 86. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

I.

Po nastopu delne pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je tožeča stranka zahtevala le še plačilo zamudnih obresti za čas od 20.2.1996 do 16.4.1996 od vrste glavnic, navedenih v tretji alinei 1. točke izreka sklepa o ugotovitvi pravnomočnosti z dne 14.4.1997. Najvišja glavnica, od katere tožeča stranka zahteva obresti, znaša 177.610,10 SIT.

Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta znaša nad 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Ker vrednost zahtevanih obresti za čas od 20.2.1996 do 16.4.1996 pri nobeni od glavnic ne presega 5.000.000,00 SIT, revizija glede teh terjatev ni dovoljena (490. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor se nanaša na te terjatve, zavrglo (377. člen ZPP). Revizija pa je dovoljena, kolikor se nanaša na terjatvi v višini 35.594.365,00 SIT in 5.859.407,40 SIT.

II.

Pri izdelavi avtomobilov v TOZD T. so v letih 1980 do 1988 kot odpadek nastala nehalogenirana topila in fosfatni mulj. Tožeča stranka je v letih 1991 in 1992 naročila uničenje teh odpadkov. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev izdatkov, ki jih je imela z uničenjem. Bistveni del spora se je nanašal na vprašanje, ali je tožena stranka pravni naslednik nekdanje TOZD T. I. p.o. je bila ustanovljena 12.6.1990 iz štirih TOZD, med katerimi je bila tudi TOZD R. Kasneje je tožena stranka spremenila firmo in sedež v sedanjo obliko. Ustanovitev I. p.o. je bila po svoji vsebini pravzaprav združitev štirih TOZD, med katerimi je bila tudi TOZD R. Slednja je z združitvijo prenehala obstajati. Že iz tega razloga je razumljivo, da R. d.d. ne more biti pravni naslednik TOZD R., saj le-ta po 12.6.1990 sploh ne obstaja več, pravni naslednik TOZD R. pa je I. p.o. To postane tembolj jasno, če se upošteva, da je bila tožeča stranka ustanovljena šele precej kasneje (13.9.1990). Mogoče bi sicer bilo, da bi bila na toženo stranko v zvezi z ustanovitvijo 13.9.1990 ali kdaj kasneje prenesena lastninska pravica nad odpadki. Iz dejanskih ugotovitev pa ni razvidno, da bi bilo kaj takšnega dogovorjeno.

Zlasti iz "Samoupravnega sporazuma o razporeditvi pravic in obveznosti TOZD in DSSS v sestavi DO I." iz decembra 1988, "Pogodbe o skupnih vlaganjih" z R. iz junija 1988 in iz "Samoupravnega sporazuma o prioritetni uporabi dobička" (iz aprila 1989) sicer izhaja, da bi lahko lastnina nad odpadki na toženo stranko prešla že pred združitvijo v I. p.o. To za odločitev v tem primeru ni pomembno.

Lastninska pravica nad odpadki je namreč prešla na toženo stranko najkasneje 12.6.1990, to je z ustanovitvijo I. p.o. (in s prenehanjem obstoja TOZD R.), odpadki pa so bili uničeni šele po 12.6.1990. Revident je postavil tudi trditve, da je iz historičnega izpiska iz sodnega registra razvidno, da je R. d.d. pravni naslednik TOZD R. Trditev tožene stranke, da je iz historičnega izpiska iz sodnega registra razvidno, da je TOZD R. prenehala obstajati ob registraciji R. d.d., je revizijsko novo dejstvo. Tudi trditev tožene stranke, da knjigovodstvo tožene stranke ni vknjižilo odpadkov v svojih bilancah, je revizijsko novo dejstvo, ki je poleg tega tudi pravno nepomembno. Za odločitev v tej zadevi je namreč odločilen prehod lastninske pravice na toženo stranko (in s tem povezan prehod odgovornosti za odpadke), ta prehod pa ni v nikakršni neposredni povezavi s knjiženjem odpadkov v bilancah. Zato je tudi vseeno, ali je tožena stranka pravilno knjižila lastnino nad odpadki ali ne.

Sodišče ne more vedeti, kateri pravni posli so bili sklenjeni med strankama, če te ne postavijo ustreznih trditev. Obstoj pravnega posla je zato za sodišče dejstvo. Stranka mora obstoj takšnega dejstva zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in po potrebi tudi predlagati izvedbo dokaza, npr. vpogled listine. Če torej prvostopenjsko sodišče ne ugotovi vsaj to, da je pravni posel obstajal, potem tega dejstva revizijsko sodišče ne more samo ugotoviti, pravnega posla pa ne uporabiti kot materialno-pravno podlago za svojo odločitev.

V reviziji se tožena stranka sklicuje tudi na III. točko sklepa delavskega sveta I. z dne 21.12.1989 in na 35. člen Statuta. Iz dejanske podlaga prvostopenjske sodbe ni z ničimer razvidno, da bi oba navedena posla prava družb obstajala, dokazov z vpogledom v obe listini pa prvostopenjsko sodišče tudi ni izvedlo. Določb obeh aktov zato revizijsko sodišče ni upoštevalo (372. člen ZPP).

Drugačen je položaj v zvezi s Samoupravnim sporazumom o razporeditvi pravic in obveznosti TOZD in DSSS v sestavi DO I. (v nadaljevanju: Samoupravni sporazum o razporeditvi). Ta pravni akt je namreč prvostopenjsko sodišče v svojem dokaznem postopku uporabilo. Revident se je prvič šele v pritožbi (v njej kot pritožnik) skliceval na nekatere določbe Samoupravnega sporazuma o razporeditvi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni uporabilo. Revidentova utemeljitev pritožbe z deli tega samoupravnega sporazuma, na katere se ni skliceval v prvostopenjskem postopku, ne pomeni uveljavljanja novih dejstev.

Nasprotno stališče pritožbenega sodišča je pravno zmotno. Po svoji vsebini samoupravni sporazum ni nič drugega kot vrsta pravnega posla, na pravilno uporabo prava pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V tem oziru sicer veljajo izjeme, ki pa v tem primeru ne pridejo v poštev (prim. odločbi opr. št. II Ips 48/97 in opr. št. III Ips 86/2002).

Za pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločilen prehod lastninske pravice na toženo stranko 12.6.1990. Pravni temelj zanj pa Samoupravni sporazum o razporeditvi (ki je bil sklenjen v decembru 1988, torej več kot leto in pol pred združitvijo nekdanjih štirih TOZD I. p.o.) ni bil. Tudi morebitna drugačna razlaga Samoupravnega sporazuma o razporeditvi bi zato ne pripeljala do drugačne odločitve v stvari sami. Odločitev pritožbenega sodišča zato ni napačna.

III.

Priča Z. B. ni izpovedal, da odpadki sami po sebi niso bili nevarni, da bi lahko bili v tovarni še dvajset let, ekološko nevarni da naj bi bili šele v primeru požara. Tožena stranka je v zvezi z izpovedjo priče B. navajala nova dejstva, ki so neupoštevna (372. člen ZPP) in poleg tega tudi očitno ne odgovarjajo trditvam, ki jih je priča dala v tej zadevi. Nova in neupoštevna je tudi revidentova trditev, da so bili odpadki shranjeni na zemljišču v lasti TOZD A. C. Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo, da se za terjatev tožeče stranke iz poslovodstva brez naročila uporabi petletni zastaralni rok in da torej terjatev ni zastarala. Za zastaranje terjatve je povsem nepomembno razmerje med poslovodjem brez naročila in tretjim (ki je uničil odpadke). To pravno razmerje je nastalo na temelju pogodbe in, če gre za pogodbo v prometu blaga in storitev, lahko zastara v treh letih (prvi odstavek 374. člena ZOR). Pravno razmerje med tožečo (kot poslovodjem brez naročila) in toženo stranko (kot gospodarjem posla) temelji na zakonu (prvi odstavek 223. člena ZOR) in ne na pogodbi. Že zato se ne more uporabiti krajši, triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR, temveč daljši, petletni (371. člen ZOR). Po tem zastaralnem roku pa terjatev tožeče stranke še ni zastarala.

Ker je odpadke uničil nelastnik (to je: tožeča stranka), je bilo njihovo uničenje tuj posel (220. člen ZOR). Tožeča stranka se je uničevanja odpadkov lotila nepoklicano, ker je bilo opravljeno brez naročila tožene stranke ali kakšnega drugega pravnega temelja. Z uničenjem odpadkov je bila odvrnjena možnost nastanka škode, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe. S tem pa so podane vse predpostavke za poslovodstvo brez naročila (220. člen ZOR) in na temelju prvega odstavka 223. člena ZOR tudi za povrnitev izdatkov, ki jih je imela tožeča stranka kot poslovodja brez naročila.

Pritožbeno sodišče je materialno pravo uporabilo pravilno. Revizija je zato v delu, ki se nanaša na terjatvi v višini 35.594.365,00 SIT in 5.859.407,40 SIT neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).