Jedro

Sprejeta letna ocena tožnika je bila pravilna, postopek ocenjevanja je potekal v skladu s predpisi in ob upoštevanju vnaprej določenih kriterijev za ocenjevanje. Glede na navedeno je tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa za preizkus ocene neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala odpravo oziroma razveljavitev sklepa tožene stranke o preizkusu ocene delovne uspešnosti št. ... z dne 13. 4. 2011 in spremembo ocene za leto 2010 iz ocene zadovoljivo v oceno dobro (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 372,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je ocena tožnika nepravilna, postopek ocenjevanja, zlasti postopek pred komisijo za preizkus ocene, ki je bila sestavljena ad hoc, pa je bil nepravilno izpeljan – tožnik ni imel dovolj časa za pripravo na „razgovor“, ker je bilo manj kot osem dni časa med poslanim vabilom in razgovorom, sestava komisije ni bila ustrezna, ker je bila predsednica komisije A.A., sekretarka, nekdanja predpostavljena tožniku, ki se je tožnika na „fin način“ rešila iz svoje skupine, sprotni zapisnik razgovora na komisiji se ni vodil, komisija pa ni delovala zakonito. Velik manever komisije je bil, da so veliko težo pripisali izboljšavam pri samem delu ocenjevanega javnega uslužbenca, izboljšave so le kulisa za lažje izvajanje prikritega mobinga. Tožnik izpostavlja, da je vedno bil za izboljšave, ne glede na to, ali so bile nagrajene ali ne, vendar je okolje nemotivacijsko in tudi predlogov, ki jih je podal predstavljenemu (v začetku tega leta), niso niti obravnavali. Sodišču prve stopnje oz. predsedniku senata očita, da mu ni dovolilo postavljati vprašanj ocenjevalki B.B., kakšne metode je uporabljala za motivacijo zaposlenih, ter da je zasumil na neugoden izid spora, ker je sodišče „izvedlo manever“ z novimi sodniki porotniki, na narok pa je bila poslana tudi druga pravobranilka. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo sodišče njegovemu zahtevku ugodilo, spremenilo oceno uspešnosti za leto 2010 iz zadovoljivo na dobro in temu ustrezno popravilo plačo ter naložilo toženi stranki izplačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in razveljavi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je pritožba tožnika v delu, v katerem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je podana le takrat, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je vodenje narokov za glavno obravnavo potekalo korektno in v skladu z določbami ZPP. Če se stranki ne dovoli postavljanje posameznih vprašanj, ali če se na posameznih narokih spremeni sestava senata in zamenjajo sodniki porotniki, to še ne kaže na pristranskost sodišča, kar tožnik smiselno očita predsedniku senata v svoji pritožbi (z navedbami, da je zasumil, kakšna bo sodba, ker mu ni bilo dovoljeno vprašanje takratni predpostavljeni v zvezi z metodami za motivacijo zaposlenih in ko so na naroku sodelovali novi porotniki). Po določbah 2. in 3. odstavka 289. člena ZPP stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem, predsednik senata pa prepove stranki določeno vprašanje ali ji prepove odgovor na posamezno vprašanje, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Glede vprašanja priči, ki naj bi ga predsednik senata tožniku ne dovolil (kar iz zapisnika sicer ni razvidno), pritožbeno sodišče meni, da se očitno ni neposredno nanašalo na obravnavano zadevo (v kateri se presoja pravilnost ocene oziroma postopka ocenjevanja tožnika z letno oceno javnega uslužbenca) oziroma za zadevo ni bilo bistveno, zato predsednik senata tega vprašanja utemeljeno ni dovolil in je upošteval pooblastila, ki mu jih daje citirana določba ZPP v zvezi z vodenjem obravnave in izvedbo dokaznega postopka. V zvezi s spremembo senata na narokih za glavno obravnavo pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so spremembe sestave senata glede sodnikov porotnikov običajne in pogoste (zaradi organizacijskih razlogov, zadržanosti porotnikov ipd.), čeprav ZPP v 1. odstavku 302. člena določa, da se v primeru, če se narok preloži, opravi nov narok po možnosti pred istim senatom. Dvom tožnika v pristranskost senata iz tega razloga je povsem brez podlage. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbami 302. člena ZPP, ki v 3. odstavku določa, da se mora glavna obravnava znova začeti, če se narok opravi pred spremenjenim senatom, vendar sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da mora stranka v skladu z določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožnik kršitev, ki jih uveljavlja v pritožbi, predhodno ni uveljavljal v skladu s citirano določbo ZPP, jih pritožbeno sodišče niti ni dolžno obravnavati, ker tožnik v pritožbi ni navedel, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti predhodno.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje: Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo ocenjevanje delovne uspešnosti tožnika izvedeno v skladu z veljavnimi predpisi, ki urejajo to področje. Ocenjevanje javnih uslužbencev, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) v 16. do 20. členu ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. – Uredba). Javni uslužbenec se oceni enkrat letno, ocena je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva. Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo, veljavna pa je ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo. Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca izpolni nadrejeni, ki mora javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo.

Na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek ocenjevanja izpeljan pravilno, tako na prvi kot na drugi stopnji, ter da je bila sprejeta letna ocena, ki temelji na oceni vseh postavk, pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in prepričljiva. Le pavšalnih trditev, da naj bi se nad tožnikom v kritičnem času izvajal prikrit mobing oziroma da naj bi mu nekdo zlonamerno nagajal (s posegi v računalnik, ker sicer pri uporabi prenosov podatkov po principu „Copy-Paste“ ne bi moglo prihajati do napak), ni mogoče upoštevati, zlasti ker iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da bi bilo takšno mnenje tožnika utemeljeno in da bi bila sporna ocena posledica šikaniranja tožnika. Iz izpovedi priče B.B. so razvidni razlogi za oceno, ki jo je kot nadrejena delavka podala za tožnika v letu 2010, zato jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo pri svoji odločitvi.

Tudi postopek preverjanja ocene na komisiji, katerega potek je opisala zlasti priča A.A., predsednica komisije, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, je potekal korektno, brez bistvenih pomanjkljivosti. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je sprejeta letna ocena tožnika pravilna in da je postopek ocenjevanja potekal v skladu s predpisi in ob upoštevanju vnaprej določenih kriterijev za ocenjevanje, je torej pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).