Jedro

Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavlja pisno izvedeniško mnenje in tega prebere na obravnavi, če stranke nanj niso imele pripomb. Kadar stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom v popolnost ali pravilnost mnenja, pa je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Zgolj pisna komunikacija namreč ne more nadomestiti neposrednega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko.

Opustitev zaslišanja izvedenca v takšnih primerih pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka dne 23. 6. 2001 podana v deležu 30 %, v preostalem deležu pa obveznost tožene stranke ni podana.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem (70 %) deležu odgovornosti ter v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za vso škodo iz škodnega dogodka z dne 23. 6. 2001, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje. V pritožbi je navajala, da je z ugotavljanjem, da zavarovanec tožene stranke ni mogel preprečiti posledic tožnikovega načina vožnje, kakšne so bile omejitve hitrosti, kakšne so bile poškodbe na motornem vozilu in kolesu, kakšen je bil način trka in mesto trka udeleženih vozil, sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Zato pa je z ugotavljanjem le-teh po uradni dolžnosti kršilo določilo člena 7/I ZPP, v zvezi s tem pa je podana bistvena kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče brez trditev tožene stranke ugotavljalo možnost, da bi voznik H. lahko glede na vozilo T. videl tožnika. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izjave prič neposredno po dogodku, danem policistom na dan nezgode 23. 6. 2001, ki pa so datirane z dnem 23. 3. 2001. Sklicevanje na takšne dokaze pa je glede na načelo neposrednosti nedopustno. Sicer pa je tožena stranka izjave teh prič povzela v vlogah, ki so bile vložene po zaključku prvega naroka in je bila zato glede teh že prekludirana. Tožnik je v postopku nasprotoval izvedeniškemu mnenju izvedenca cestnoprometne stroke dr. P. in njegovim dopolnitvam, sodišče pa izvedencu ni postavilo vprašanj, ki jih je tožnik zastavil v svoji vlogi z dne 5. 1. 2010 in v katerih je izpostavil, da je izvedeniško mnenje v nasprotju z izpovedbama dveh prič, tudi sicer pa izvedeniško mnenje izhaja iz napačnega izhodišča, da je tožnik peljal skozi rdečo luč in da je bila preglednost H. na kolesarja v križišču slaba. Izvedenec bi moral odgovoriti na vprašanja, ali je ugotovljeni režim luči semaforjev veljal v času škodnega dogodka, na podlagi česa je ugotovil položaj vozila in kolesa po trčenju, kje je obležal tožnik, kje je bilo mesto trčenja in kako je ugotovil, kateri del kolesa tožnika je bil poškodovan, zakaj bi bilo nemogoče, da se je dogodek zgodil tako, kot sta povedali priči F. Ž. in T. Zato pritožnik vztraja pri angažiranju novega izvedenca cestnoprometne stroke, če pa temu dokaznemu predlogu ne bo ugodeno, pa vztraja, da izvedenec dr. P. pisno dopolni svoje izvedeniško mnenje in odgovori na postavljena vprašanja in pripombe, po pribavi takšne dopolnitve pa se naj izvedenec tudi neposredno zasliši. Tožnik je zahteval neposredno zaslišanje izvedenca, saj mu to pravico daje ZPP in ker sodišče izvedenca ni zaslišalo, je zagrešilo bistveno kršitev ZPP. Sodišče tudi ni pribavilo dopolnilnega izvedeniškega mnenja v zvezi s vprašanji, ki jih je tožnik postavil izvedencu, niti ni opravilo ogleda in dodatno zaslišalo predlaganih prič. Neizvedba vseh predlaganih dokazov pomeni bistveno kršitev ZPP, neobrazložitev zavrnitve teh dokaznih predlogov pa tudi. Sodišče prve stopnje se sicer ni izreklo o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo sokrivdo v višini 70 %. V sodni praksi ne obstaja niti en judikat, ki bi kolesarju, ki ga je zbil avtomobilist, prisodil več kot 50 % sokrivde.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotavljalo podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka v zvezi s škodnim dogodkom, ki ga predstavlja prometna nesreča, ki se je zgodila 23. 6. 2001 in v kateri je v semaforiziranem križišču M. c. s P. u. in C. n. T. v C. prišlo do trčenja osebnega vozila, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke H. s tožnikom kot kolesarjem. Med strankama ni bilo sporno, da je voznik H. z vozilom pripeljal v križišče iz smeri P. u. in vozil po prometnem pasu, namenjenem za vožnjo naravnost skozi križišče proti C. v T. Sporno je bilo, iz kakšne smeri in kako je v križišče pripeljal in zapeljal tožnik ter kateri od udeležencev nesreče je v križišče zapeljal ob rdeči oziroma zeleni luči na semaforju. Tožeča stranka je v tožbi najprej (sicer nedvoumno) zatrjevala, da je tožnik pripeljal v križišče in zapeljal na prometni pas, namenjen za zavijanje v levo proti centru C. iz ceste v T. V pripravljalni vlogi dne 5. 1. 2010 (vloženi že po izvedbi odločilnih dokazov) pa je svoje trditve spremenil tako, da je sklicujoč se na tožnikovo nespominjanje dogodka dopustil možnost, da se je v križišče pripeljal po M. c. iz smeri centra C. in v križišču zavil v levo. Tožena stranka pa je zatrjevala, da je tožnik v križišče pripeljal po kolesarski stezi M. c. v smeri proti centru C. in bil namenjen naravnost, ko pa je pripeljal do križišča in je za vožnjo naravnost in čez P. u. na semaforju za kolesarje gorela rdeča luč, zapeljal na vozišče M. c. in peljal naravnost, ob tem pa zapeljal pred vozilo, ki ga je takrat pravilno, glede na zeleno luč semaforja in nameravano smer vožnje, iz njegove desne strani pripeljal H. Izvedenec cestno prometne stroke dr. P. se je glede na naložene mu izvedeniške naloge v do 5. 1. 2010 izdelanih pisnih izvedeniških mnenjih in njihovih dopolnitvah opredeljeval do možnih načinov nastanka škodnega dogodka glede na način tožnikove vožnje, kot so ga zatrjevali tožnik v tožbi, tožena stranka in v zvezi z načinom, če bi tožnik s kolesom pripeljal do križišča iz smeri T., v križišču z M. c. prečkal po kolesarski stezi ter po prečkanju M. c. zavil na levo v notranjost križišča preko P. u. v smeri proti centru C. Po spremembah tožnikovih trditev v vlogi z dne 5. 1. 2010 pa je izvedenec v pisnem dopolnilnem mnenju z dne 15. 6. 2010 in 10. 8. 2010 podal svoje mnenje še glede na tožnikov v tej vlogi nov zatrjevan način njegove vožnje in do izjav prič T. in F., na izpovedbi katerih je tožnik gradil svoje trditve o spremenjenem načinu njegove vožnje. Podatki spisa potrjujejo resničnost pritožbenih trditev, da je na dopolnilna pisna izvedeniška mnenja z dne 15. 6. 2010 in 10. 8. 2010 tožeča stranka dala obsežne pisne pripombe (v katerih je pripominjala, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki jih je zanj zastavila v pripravljalni vlogi 5. 1. 2010, poudarjala je napačnost zaključkov o tem, kdo je v križišče zapeljal skozi zeleno oziroma rdečo luč semaforja ter izvedenčevo mnenje glede možnosti, da bi H. opazil tožnika, itd. …) ter predlagala angažiranje novega izvedenca, v kolikor pa takšnemu dokaznemu predlogu sodišče ne bi ugodilo, pa je predlagala pridobitev pisnega dopolnilnega mnenja tega izvedenca na podane pripombe, zatem pa tudi neposredno zaslišanje izvedenca. Kot izhaja iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2010 pred sprejemom odločitve o izdaji izpodbijane sodbe, je sodišče na tem naroku sklenilo, da se dokazni predlogi tožnika zavrnejo in napovedalo izdajo vmesne sodbe, tožeča stranka pa je v zvezi s takšno odločitvijo sodišča uveljavljala bistvene kršitve pravdnega postopka, ki bi jih naj sodišče zagrešilo, ker ni pribavilo dopolnitve izvedeniškega mnenja niti ni izvedenca neposredno zaslišalo, ni pa izvedlo tudi ostalih predlaganih dokazov. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločitev o podlagi tožnikovega zahtevka glede ugotovitev o spornem načinu tožnikove vožnje pred samim trčenjem naslonilo na ugotovitve izvedenca v pisnih izvedeniških mnenjih in izjave priče, ki so jih te dale neposredno po nesreči 23. 6. 2001 policistom v okviru njihovega zbiranja obvestil po prometni nesreči. Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika o podanosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve oz. neizvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca. Načelo neposrednosti ni kršeno, kadar sodišče pribavlja pisno izvedeniško mnenje in tega prebere na obravnavi, če stranke nanj niso imele pripomb. Kadar stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom v popolnost ali pravilnost mnenja, pa je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Zgolj pisna komunikacija namreč ne more nadomestiti neposrednega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko. Pri neposrednem zaslišanju je možnost nesporazuma bistveno manjša, stranke pa imajo (glede na določbo drugega odstavka 289. člena ZPP) pravico, da izvedencu postavljalo vprašanja na obravnavi. Ta pravica ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedeniškim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Opustitev zaslišanja izvedenca v takšnih primerih pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršeno je namreč načelo neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga uzakonja tudi prvi odstavek 260. člena ZPP, gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti (5.člen ZPP). To načelom strankam zagotavlja pravico, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat dokaznega postopka. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem izvedenca je tako glede na zgoraj predstavljeno odločilno povezanost med izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. P. in odločanjem o zahtevku sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke II. odst. 339. člena ZPP. Ker pa je v zvezi z odločilnimi dejanskimi zaključki dokazno uporabilo tudi izjave prič z dne 23. 6. 2001, ki so jih te dale policistom in ki jih sodišče prve stopnje sicer na nobenem od naroku ni izvedlo (prebralo ali vpogledalo), je tudi v zvezi z uporabo teh listin podana kršitev načela neposrednosti (4. člena ZPP), in s tem kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitev. Ker takšnih kršitev pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je pritožbi tožeče stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I ZPP). Pri tem predlogu pritožnika na odreditev sojenja po drugem sodniku (sodnici) ni sledilo, saj mu okoliščine dosedanjega obravnavanja zadeve sodeče sodnice ne vzbujajo nobenih pomislekov v njeno nepristranskost. V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca prometne stroke dr. P., v nadaljevanju pa glede na pravdno procesno vodstvo odločiti tudi o obsegu dopolnitve dokaznega postopka, potrebnem za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika. V primeru zavrnitve dokaznih predlogov strank pa bo sodišče moralo razloge za zavrnitev v novi odločbi tudi obrazložiti.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo člena 165/III ZPP.