Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakonodajalec z določbo 4. odstavka 24. člena ZBPP ne omejuje dostopa zgolj upravičencu kot tistemu, ki bi mu bila v isti zadevi že (predhodno) dodeljena brezplačna pravna pomoč, temveč vsakemu prosilcu, ki je tožbo predhodno umaknil iz razlogov, ki so na njegovi strani.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 5. 1. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v pravdnem postopku zaradi predodelitve mladoletnega otroka. Tožnik je v prošnji za izvajanje brezplačne pravne pomoči predlagal odvetnico A.A., sicer pa prošnji ni priložil ničesar. Tožena stranka je v skladu z določili 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoč (ZBPP, Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji) pridobila podatke iz javno dostopnih baz podatkov AJPES, Zemljiške knjige, Geodetske uprave RS, Centralnega registra prebivalstva RS, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pridobila spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 353/2014-IV, iz katerega izhaja, da je bil tožnik tudi v navedeni zadevi št. P 353/2014 - IV tožeča stranka zaradi predodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov po dne 7. 2. 2014 vloženi tožbi. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik na naroku dne 30. 9. 2014 podal izjavo o umiku tožbe, s čimer se je strinjala tudi tožena stranka, istega dne pa je bil izdan sklep sodišča o umiku, ki je dne 30. 9. 2014 postal pravnomočen. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določilo 4. odstavka 24. člena ZBPP, ki se nanaša na pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp). Ker je po ugotovitvi toženke v isti sporni zadevi (zaradi predodelitve mladoletnega otroka) bila dne 30. 9. 2014 tožba že umaknjena iz razlogov na strani prosilca, sedaj tožnika, je tožena stranka njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.
Tožnik v tožbi pojasnjuje, da v prvotnem postopku, ki se je obravnaval pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 353/2014 ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči. Navaja še, da je v navedeno zadevo vložil veliko napora in preko 300 listin v treh izvodih s fotografijami hčerke in njenimi pismi očetu, sedaj tožniku, ob upoštevanju njene želje, da živi pri očetu, ki jo je izrazila tudi zagovornici otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic. Nadalje še navaja, da je na obravnavi dne 30. 9. 2014 tožnik umaknil tožbo z dne 7. 2. 2014 izključno iz razlogov v korist otroka. V tej zvezi navaja, da je hčerka jokala, ker bi morala izpovedovati o dejanskem stanju. Tožniku je bilo namreč predočeno, da bo v navedeni zadevi postavljen izvedenec psihiater. Ker je hčerka doma jokala ter ga prosila naj je ne vodi k zdravnikom, mu ni preostalo drugega, kot da tožbo umakne izključno iz razloga, ker otrok ni želel k izvedencu. Prav tako pa tudi iz razloga, ker tožnik ne bi mogel založiti stroškov za izvedenca. Vendar je že nekaj dni po umiku tožbe pri očetu doma hčerka zopet jokala, češ zakaj sedaj ni tako, kot je prosil na sodišču, se je tožnik ponovno odločil na izrecno otrokovo željo, da bo ponovno poskusil s predodelitvijo. Tožnik poudarja, da tožbe v omenjeni zadevi ni umaknil iz razloga, ker bi odstopil od predodelitve, temveč le zato, ker je bilo to v korist otroku. Četudi je morda res, da se zaradi umika tožbe po ZBPP ne sme ponovno za isto zadevo dodeliti BPP, tožnik meni, da gre v tem primeru za popolnoma formalen predpis. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za odobritev bpp.
Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem ponavlja že v izpodbijani odločbi podane ugotovitve in razloge ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi predodelitve mladoletnega otroka. Pri svoji odločitvi se je oprla na 4. odstavek 24. člena ZBPP (po katerem se prosilcu brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, kot v konkretnem primeru, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč), v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, ki je tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija, da je namreč tožnik že predhodno v isti zadevi vloženo tožbo z dne 7. 2. 2014 zaradi predodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov ter da je v navedeni zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno št. IV P 353/2014, naknadno na naroku dne 30. 9. 2014 umaknil z izjavo o umiku tožbe, s čimer se je strinjala tudi (tedaj) tožena stranka, tako da je istega dne izdani sklep sodišča o umiku postal istega dne, to je 30. 9. 2014, tudi pravnomočen.
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, je imela tožena stranka tudi po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da objektivni pogoj iz 4. odstavka 24. člena ZBPP v konkretnem primeru ni podan in hkrati, da s tem v konkretnem primeru niso podani pogoji za odobritev bpp, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj gre za omejitveni pogoj glede dostopa do brezplačne pravne pomoči. Zakonodajalec namreč z določili ZBPP nikakor ne zagotavlja nikomur neomejenega dostopa do bpp, ampak le prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo tako subjektivne, to je finančne oziroma premoženjske pogoje, kakor tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP, ki se nanašajo na zadevo, v zvezi s katero uveljavljajo odobritev bpp.
Po povedanem navedba, da tožnik v prvotnem pravdnem postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. IV P 353/2014, sploh ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči, po presoji sodišča na pravilnost odločitve tožene stranke ne more vplivati. To pa še zlasti ne ob dejstvu, da sam področni zakon po dikciji citirane določbe 4. odstavka 24. člena ZBPP izrecno omejuje dostop do brezplačne pravne pomoči prosilcu, ne pa upravičencu. Navedeno pomeni, da zakonodajalec s citirano določbo 4. odstavka 24. člena ZBPP ne omejuje dostopa zgolj upravičencu kot tistemu, ki bi mu bila v isti zadevi že (predhodno) dodeljena brezplačna pravna pomoč, temveč vsakemu prosilcu, ki je tožbo predhodno umaknil iz razlogov, ki so na njegovi strani.
Navedba, si je tožnikova hčerka želela, da bi tožnik umaknil tožbo v prvotnem postopku pod opr. št. IV P 353/2014, je povsem pavšalna in neizkazana, saj nenazadnje sam tožnik na drugem mestu v tožbi (na strani 2, 3. odstavek), izrecno navaja, da je do umika tožbe prišlo prav tako tudi iz razloga, ker tožnik ne bi mogel založiti stroškov za izvedenca.
Ostalih ugovorov, s katerimi tožnik med drugim zatrjuje, da želi deklica živeti pri očetu, ker ima tam prijatelje in ker se v šoli dobro počuti ter se oče z njo tudi igra, nadalje ker da je tožnik dokaze iz sodnega spisa v navedeni zadevi IV P 353/2014 dvignil in jih ponovno predal svoji odvetnici in ker je reševanje predmetne zadeve odstopljeno v pristojno reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru, saj je tožena stranka s Primorske, ter da je tožnik toženi stranki vselej ugodil in povsod vozil svojo hčerko, kakor ga je tožena stranka zaprosila, da v družini ne bi bilo sporov in bi se zadeve čim mirneje uredile, pa sodišče ni presojalo, ker na drugačno odločitev v predmetni zadevi, ki se nanaša na (ne)odobritev BPP ne bi mogli vplivati, saj je uvodoma navedena izpodbijana odločba utemeljena že iz predhodno navedenih razlogov v obrazložitvi pod točko 4 do 8. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.