Jedro

Do spremembe odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni obsodilni sodbi lahko pride le, če se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti glede odločbe o krivdi, to je v primeru, če je pravnomočna obsodilna sodba v postopku o izrednem pravnem sredstvu spremenjena ali razveljavljena in se ponovno odloča o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.1.2008 obsojenega B.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo trajanja dveh let in z nadaljnjim pogojem, da v roku devetih mesecih po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu znesek 20.864,63 EUR. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.2008 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik je zoper pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena in po 427. členu ZKP ter zaradi kršitev 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in zaradi kršitve 6. in 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, naj obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedene kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zagovornik je o odgovoru državnega tožilca podal pisno izjavo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Vložnik zahteve se ne more sklicevati na to, da v pravnomočni odločbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Težišče zagovornikovih navedb v zahtevi je, da je v pravnomočni sodbi zmotno ugotovljeno, da je med obsojenim B.Ž. in M.D. obstajal dogovor o posojilu, saj med njima ni obstajalo nikakršno pravno razmerje, ampak sta bili posojilna pogodba z dne 6.12.1999 in kupoprodajna pogodba z istega dne sklenjeni izključno med pogodbenima strankama družbo V.d.o.o. in oškodovancem, ki sta pogodbeni stranki ter nosilca pravic in obveznosti. V ta pogodbena razmerja ni bil vključen obsojeni B.Ž. kot fizična oseba. Zatrjuje, da obsojenec ni sklenil posojilne pogodbe in tudi ne kupoprodajne pogodbe, kar je napačno ugotovljeno v izpodbijani sodbi in da tudi ni nobenih dokazov, da bi posojilo od oškodovanca sploh sprejel. Zagovornik navaja, da so tako zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom protispisni, zaradi česar se sodbe ne da vsebinsko preizkusiti in s tem nakazuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi napačnih in protispisnih zaključkov je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je bila storjena kršitev po prvi in drugi točki 372. člena ZKP, ter citira zakonski tekst prve in druge točke navedenega člena.

Zagovornik s citiranimi navedbami ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ne utemeljuje, da naj bi sodišče v pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon. Z navedbami, da so odločilna dejstva v sodbi zmotno ugotovljena, izraža le nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi in navaja pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona niso bila pravilno ugotovljena. Uveljavlja tako le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno. Vložnik zahteve tudi ne pojasni, v čem obstaja protispisnost. Protispisnost se mora namreč nanašati na odločilna dejstva in mora biti tudi precejšnja. Le z zatrjevanjem, da protispisnost obstaja, v povezavi z nestrinjanjem z oceno izvedenih dokazov v pravnomočni sodbi, vložnik zahteve tako ni uspel utemeljiti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti trditve o kršitvi kazenskega zakona, saj vložnik zahteve le citira določbi prve in druge točke 372. člena ZKP, ki pa ju podrobneje ne obrazloži. Nedoločna je tudi nadaljnja trditev v zahtevi, da je sodišče vodilo postopek zoper napačno osebo, to je obsojenca, da je tudi napačno opisan sam dogodek in da je tako v izreku izpodbijane sodbe neskladje med posameznimi očitki in mešanje obsojenca v pogodbeno razmerje tretjih oseb ter da očitek storitve kaznivega dejanja ni niti časovno niti krajevno in ne personalno opredeljen in niti konkretiziran. Vložnik zahteve ne pojasni, v čem naj bi bila nerazumljivost sodbenega izreka oziroma da v sodbenem izreku niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja in nista konkretizirana čas in kraj storitve ter na koga se dejanje nanaša, zaradi česar vrhovno sodišče tako nedoločenih navedb ni moglo niti preizkusiti.

Z navedbo, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika in da se zaradi tega sodbe ne da niti preizkusiti, vložnik zahteve nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Kot je bilo že poudarjeno v tej odločbi pa mora vložnik zahteve konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona, saj v nasprotnem primeru vrhovno sodišče utemeljenosti kršitve ne more preizkusiti. Zagovornik ostaja le na ravni zatrjevanj, zato navedbe, ki ni konkretizirana, vrhovno sodišče ni moglo presojati.

Zagovornik uveljavlja, da je bil s pravnomočno obsodilno sodbo prisojen premoženjskopravni zahtevek na podlagi nepravilne uporabe civilnega materialnega prava. Navaja, da so na podlagi sodne poravnave sklenjene med družbo V.d.o.o. in oškodovancem vsi eventualni zahtevki iz naslova posojilne pogodbe z dne 6.12.1999 in kupoprodajne pogodbe z istega dne že pravnomočno razsojeni, tako da o isti stvari ni možno ponovno odločati v drugih civilnih postopkih ali v adhezijskem postopku v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Ker je bil oškodovancu z izpodbijano sodbo prisojen premoženjskopravni zahtevek, je bilo tako odločeno o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Po določbi prvega odstavka 108. člena ZKP se sme pravnomočno sodbo, s katero je odločeno v premoženjskopravnem zahtevku, spremeniti v kazenskem postopku le tedaj, če se kazenski postopek obnovi ali če se vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Vendar pa lahko pride do spremembe odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni obsodilni sodbi, če se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti glede odločbe o krivdi (mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 244), to je v primeru, če je pravnomočna obsodilna sodba v postopku o izrednem pravnem sredstvu spremenjena ali razveljavljena in se ponovno odloča o premoženjskopravnem zahtevku. Nepravilna uporaba materialnega civilnega prava ni po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP, ki določa iz katerih razlogov, je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, razlog za spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Obsojenec kršitve zakona, to je nepravilne uporabe civilnega materialnega prava, ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker mu to onemogočata določbi prvega odstavka 108. člena in prvega odstavka 420. člena ZKP.

Po navedenem je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločba o stroških temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, saj bi bilo s plačilom stroškov postopka glede na ugotovljene premoženjske razmere obsojenca v pravnomočni sodbi, ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.