Jedro

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe ZPSPP in SPZ. Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v L.. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v N. M.. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208826/2013 z dne 20. 12. 2014 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 860,81 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka v celoti, tožena stranka pa se pritožuje zoper stroškovno odločitev (točka II izreka).

3. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je ponovno odločilo, da v predmetni zadevi niso uporabne določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), čeprav je Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cpg 362/2015, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko sodbo, jasno zaključilo, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe SZ-1, saj se predmetni poslovni prostor nahaja v stanovanjskem objektu, kot ga definira peti odstavek 2. člena SZ-1. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tožena stranka je namreč leasingojemalec in je sklenila pogodbo o leasingu z leasingodajalcem Reiffeisen Leasing d.o.o., zato je potrebno upoštevati naravo razmerja med leasingojemalcem in leasingodajalcem. Prvi ima namreč na podlagi pogodbe o leasingu vsa lastniška upravičenja na stvari, ki je predmet leasinga, razen pravice prostega razpolaganja s stvarjo. Na drugi strani pa je lastninska pravica leasingodajalca namenjena zgolj zavarovanju plačila obveznosti iz pogodbe o leasingu. Tako ne gre za klasično razmerje lastnik najemnik, česar pa sodišče v predmetni zadevi ni upoštevalo. Leasingodajalec kot formalni lastnik stroškov namreč ni povzročil, ni prejel koristi od dobav in z njimi sploh nima nič. Tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za plačilo vtoževanih stroškov ni zavezana tožena stranka, ker ni lastnica predmetnih delov stavbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki ji ni priznalo priglašenih potnih stroškov pooblaščenca v višini 353,72 EUR na relaciji MS - NM, saj so to bili potrebni stroški za pravdo. V konkretni zadevi gre namreč za sorazmerno zapleteno gospodarsko zadevo, prav tako je pravica stranke, da si izbere pooblaščenca, ki mu zaupa in je strokovno podkovan. Odločitev sodišča pa tudi predstavlja oviro pri prostem opravljanju storitev odvetnika. Predlaga, da sodišče tožeči stranki naloži še povrnitev potnih stroškov njenega pooblaščenca v višini 353,72 EUR.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopkih o sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje v predmetnem gospodarskem sporu majhne vrednosti vezano, izhaja, da je stavba v kateri se nahajajo prostori, za katere tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov opredeljeni kot poslovno-stanovanjska stavba, saj je več kot polovica površine opredeljena kot nestanovanjska raba, kar priznava tudi tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi, sicer pa iz elaborata za predmetno stavbo izhaja, da je površina stanovanjske rabe 708,84 m2, površina nestanovanjske rabe pa 878,55 m2 in tako ne gre za stanovanjsko stavbo kot jo določa 2. člen SZ-1. 8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika.

9. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni lastnik poslovnega prostora, ampak so le ti zgolj v njenem upravičenju kot leasingojemalcu na podlagi pogodbe o leasingu št. 2279/06 z dne 19. 10. 2006, pri čemer je leasingodajalec R.L. d.o.o., ki je sporne poslovne prostore odkupil od lastnikov P.S. d.o.o. in S. d.o.o.. Ker tožena stranka ni lastnik predmetnih delov stavbe, tudi ni zavezana za plačilo vtoževanih stroškov. Sodišče druge stopnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 14 in 15 v celoti povzema in z njimi soglaša, pri tem še dodaja: - ureditev najemnih razmerij v zvezi s poslovnimi prostori v poslovnih stavbah, kakršno vsebuje ZPSPP ni manj ugodna od ureditve po SZ-1. Splošna ureditev po določbah SPZ, s katero so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določata drugače, je načeloma za upravnike in tretje osebe ugodnejša, saj lastnika obvezujejo k povračilu stroškov v zvezi z etažno lastnino in njenimi skupnimi deli, ne glede na vprašanje, kdo je dejanski uporabnik prostora in brez potrebe, da upravnik pred izterjavo stroškov od lastnika predhodno poziva k plačilu najemnika. Med pravdnima strankama pa niti ni sporno, da je lastnik prostorov R.L. d.o.o. kot leasingodajalec in je kot takšen tudi vpisan v zemljiško knjigo.

- Tožeča stranka se šele v pritožbi sklicuje na vsebino leasing pogodbe med toženo stranko in leasingodajalcem in na lastniška upravičenja leasingojemalca, ki bi naj bila razvidna iz pogodbe in na podlagi katere leasingodajalec teh stroškov ni dolžan nositi. Slednje je nedovoljena pritožbena novota, saj se tožeča stranka na vsebino leasing pogodbe pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala.

- Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da le pri finančnem leasingu dobi leasingojemalec predmet leasinga v ekonomsko razpolaganje, nasprotno pa operativni leasing pomeni prevzem predmeta leasinga v uporabo in se zanj plačuje najemnina ter tudi ne predvideva prehoda lastništva na leasigojemalca. Ustreznih trditev glede vrste leasinga pa tožeča stranka ni podala.

10. Pritožba se zmotno sklicuje na neupoštevanje odločitev sodišča druge stopnje, ki je predhodno prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Sodišče druge stopnje namreč prvotne odločitve sodišča prve stopnje ni razveljavilo iz razloga, ker le-to ni uporabilo določb SZ-1, ampak iz razloga, ker je v razveljavljeni sodbi sodišče prve stopnje v dejanske ugotovitve povzelo, da gre v predmetni zadevi za poslovni prostor v stanovanjski stavbi in da zanj SZ-1, kljub petemu odstavku 2. člena SZ-1, ne velja niti takrat, ko se le -ta nahaja v stanovanjski stavbi, kar je bilo materialno-pravno zmotno. V novem sojenju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar za tožečo stranko niti ni bilo sporno, da je v stavbi v kateri se nahaja poslovni prostor, ki je v uporabi tožene stranke, več kot polovica površin namenjena poslovni rabi, na takšno dejansko ugotovitev pa je sodišče prve stopnje vezano in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se določbe SZ-1 v tem primeru ne uporabljajo in je pripominjanje sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve o subsidiarni uporabi SZ-1, glede odgovornosti lastnika, glede na prej obrazloženo, nerelevantno.

11. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v Lendavi. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v Novem mestu. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

12. Glede na obrazloženo je sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.