Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da tožnica kljub opravljanju dela v projektni skupini ni opravljala povečanega obsega celotnega dela in ni bila prekomerno obremenjena, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, upoštevajoč 22.e člen ZSPJS, ki opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev.

Pogosta odsotnost z delovnega mesta in neopravljanje dela oziroma zadrževanje na drugih lokacijah v delovnem času tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujeta zaključek o tem, da delavec v takšnem primeru ni nadpovprečno obremenjen z delovnimi nalogami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 76,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici za čas od februarja 2014 do decembra 2014 pripada delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela, in sicer za februar, marec, april, maj in junij v višini 10 % njene osnovne bruto plače, za julij, avgust in september v višini 20 %, za oktober, november in december pa v višini 10 %, ter za obračun in izplačilo posamičnih mesečnih bruto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 715,02 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je nepravilen in neobrazložen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi opravljanja rednega dela in dela v projektni skupini ni bila nadpovprečno obremenjena. Sodišče je le povzelo izpovedi prič, ni pa navedlo, kaj iz posamezne izpovedi izhaja in katere izpovedi šteje za (bolj) prepričljive. Ker ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče ni obrazložilo svoje ugotovitve, da so naloge v okviru tožničinega rednega dela vsebinsko enake oziroma zelo podobne nalogam v okviru projektne skupine, čeprav ni niti ugotovilo, katere so bile redne delovne obveznosti tožnice in katere v okviru projektne skupine ter koliko ur dnevno je tožnica opravljala redne delovne obveznosti in koliko ur je opravljala delovne obveznosti v okviru projektne skupine. Dokazno vrednotenje izpovedi prič je v celoti izostalo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame pričama A. A. in B. B., da tožnica zaradi opravljanja rednega dela in dela v projektni skupini ni bila nadpovprečno obremenjena in da z obsegom opravljenega dela ni presegla pričakovanih rezultatov dela. Nepravilno je zavrnjen dokazni predlog tožnice, da sodišče toženko pozove k predložitvi dogovorov, sklenjenih z B. B. o nadomeščanju tajnice C. C., in za predložitev seznama odsotnosti tajnice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v avgustu 2014 res nadomeščala tajnico direktorja urada B. B., vendar je verjelo njegovi izpovedi, da je ni nadomeščala v celotnem obsegu, temveč le glede najbolj osnovnih tajniških opravil. Pri tem pa niti ni navedlo, katera so najbolj osnovna dela, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je tožnica opravljala vsa dela tajnice. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi C. C., ki je pojasnila delovne obveznosti tožnice v času njene odsotnosti. Protispisen je zaključek sodišča, da sta bila A. A. in B. B. edina od zaslišanih prič seznanjena s celotnim obsegom dela. Priča B. B. o konkretnem obsegu dela tožnice ni vedel izpovedati več kot npr. priča D. D., ki je s tožnico delala skupaj v Službi E. ter v projektni skupini in je bila z njenim delom najbolj seznanjena. Do njene izpovedi se sodišče ni konkretno opredelilo, temveč je le zapisalo, da priča ni znala (enako kot priči F. F. in G. G. natančno izpovedati, kakšen je bil obseg tožničinih nalog oziroma koliko časa je zanje porabila. D. D. je izpovedala, da je bilo dela v okviru projektne skupine veliko oziroma ogromno. Sodišče je zaključilo, da D. D. o delu tožnice ni vedela konkretno izpovedati, vendar je kljub temu izpovedala vsaj na načelni ravni, medtem ko A. A. in B. B. o tožničinem rednem delu nista ničesar izpovedala. Zgolj povsem posplošen zapis, da naj bi bil B. B. prepričljiv, ne zadosti varstvu pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in enakemu varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnica tako razlogov sodišča ne pozna in ne more vsebinsko izkoristiti svoje pravice do izjave. Tožnica zaradi dela v projektni skupini in nadomeščanja C. C. tudi ni bila sorazmerno razbremenjena rednih delovnih nalog.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi konkretiziralo, zakaj je sledilo prepričljivi izpovedi direktorja Urada H. in kadre B. B. v delu, ki se nanaša na obseg tajniških opravil, ki jih je tožnica opravljala v času nadomeščanja tajnice C. C. Sodišče prve stopnje ni zgolj pavšalno navedlo, da verjame direktorju, da je tožnica opravljala le najbolj osnovna tajniška opravila, saj je na podlagi njegove izpovedi povsem konkretno ugotovilo, katere naloge je tožnica dejansko opravljala, svoj zaključek pa je navsezadnje oprlo tudi na izpoved C. C., da je bil zaradi letnih dopustov tudi obseg dela v tajništvu manjši. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ne pozna razlogov sodbe in ne more vsebinsko izkoristiti svoje pravice do izjave. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče podalo tudi jasne razloge o tem, zakaj šteje, da tožnica zaradi opravljanja rednega dela in dela v projektni skupini (ter tudi zaradi nadomeščanja tajnice C. C.) ni bila nadpovprečno obremenjena oziroma z opravljenim delom ni presegla pričakovanih rezultatov dela. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, prav tako iz istega razloga ni podana očitana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.).

7. Neutemeljen je tudi večkrat ponovljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena pomanjkljiva, ker naj sodišče ne bi upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, torej da glede tega, katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče ni odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je opravilo takšno dokazno oceno, ki je vestna in skrbna ter pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je dokazno vrednotenje prič v celoti izostalo, da je sodišče le povzelo izpovedi prič, ni pa pojasnilo, kaj iz posamezne izpovedi izhaja, niti da ni obrazložilo, zakaj šteje nekatere izpovedi za bolj prepričljive od drugih. Pritožbene navedbe, da odločitve ni mogoče preveriti, pa je mogoče razumeti kot smiselno uveljavljanje kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar prav tako ni utemeljeno. Sodba je namreč ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi ter jo je mogoče v celoti preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je presojo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela pravilno oprlo na ugotovitve o celotnem obsegu tožničinega dela, ki ga je opravila v obravnavanem obdobju, torej tako glede njenih rednih delovnih zadolžitev v okviru delovnega mesta "koordinator VI" v Uradu H., kot tudi glede nalog, ki jih je tožnica opravljala kot članica projektne skupine za izvedbo projekta "I." (v nadaljevanju: projektna skupina). Glede na ugotovitev, da tožnica kljub opravljanju dela v projektni skupini ni opravljala povečanega obsega celotnega dela in ni bila prekomerno obremenjena, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, upoštevajoč 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev. Navedeni člen v prvem odstavku med drugim določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.

9. Glede na pravilno stališče, da je potrebno tožbeni zahtevek presojati z vidika celotnega dela, ki ga je tožnica opravljala, je sodišče svoje zaključke pravilno oprlo na izpovedi prič A. A., vodje Službe L. in tožnici neposredno nadrejene delavke, in direktorja Urada H. B. B. Sodišče je na podlagi izpovedi B. B. pravilno ugotovilo, da so v uradu imeli celotno sliko o tožničinem delu glede vseh njenih aktivnosti. Tožnici dela res niso delegirali sami neposredno, vendar pa so bili kljub temu seznanjeni, koliko je tega dela, ker je tožnica na podlagi službenih poti zaključila potne naloge, ki so šli preko urada. Zato je direktor lahko spremljal število potnih nalogov ter vedel, s katerimi nalogami so bili povezani oziroma kaj vse je potrebno narediti v zvezi s službenimi potmi. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje A. A. tožnici sicer ni neposredno odrejala dela, je pa pravilno upoštevalo njeno izpoved v delu, da je tožnica vse naloge lahko opravila v rednem oziroma še manj kot v rednem delovnem času. Tožnica je bila namreč ena redkih zaposlenih v Službi L., kateri ni bilo treba ves delovni čas sedeti za pisalno mizo, da bi bile naloge opravljene. Med delovnim časom je bila večkrat odsotna s svojega delovnega mesta. Sodišče je ugotovilo, da je priča tožnico dostikrat iskala, ker ni vedela, kje je. Glede na izpoved B. B., da so ga v tistem obdobju nadrejeni zelo pogosto opozarjali, da naj nekaj naredi glede tožnice, da ne bo med delovnim časom posedala v recepciji, ker je to vsem na očeh in vsi vidijo, da ima očitno dovolj časa poleg svojega rednega dela, in da naj jo obremeni, da tega ne bo več počela, ni utemeljena pritožbena navedba, da je zaključek sodišča o tem, da sta priči seznanjeni z delom tožnice, protispisen. Ne gre spregledati, da tožnica v pritožbi ne izpodbija dokaznega zaključka, da je bila velikokrat odsotna z delovnega mesta in da je posedala v recepciji. Pogosta odsotnost z delovnega mesta in neopravljanje dela oziroma zadrževanje na drugih lokacijah v delovnem času tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujeta zaključek o tem, da delavec v takšnem primeru ni nadpovprečno obremenjen z delovnimi nalogami.

10. S tem v zvezi je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj sta izpovedi A. A. in B .B. bolj prepričljivi kot izpovedi prič D. D. in G. G., članov projektne skupine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da priči D. D. in G. G. (zaslišalo je tudi vodjo projektne skupine F. F.) nista znali natančno opredeliti obsega tožničinega dela za projektno skupino, predvsem pa nista vedeli, kakšen je bil obseg rednega dela tožnice. Ker sta torej le A. A. in B. B. poznala celotno tožničino delo, člani projektne skupine pa ne, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame A. A. in B .B. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi D. D. bila seznanjena s celotnim obsegom tožničinega dela, saj je bila že njena izpoved v delu, ki se nanaša na projektno delo in po kateri naj bi tožnica delala veliko, povsem pavšalna. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da sta za presojo celotnega opravljenega dela tožnice relevantni le izpovedi A. A. in B. B. 11. Niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo vsebine rednih tožničinih zadolžitev in zadolžitev za projektno skupino ter da ni ugotovilo števila ur, ki jih je tožnica potrebovala za redne delovne naloge in naloge za projektno skupino. Bistveno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je le že zgoraj izpostavljeno stališče, da je odločilen celoten obseg dela, ki ni utemeljeval priznanja vtoževanega dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Posledično tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da so bile naloge za projektno skupino bolj zahtevne, oziroma da ni pravilen dokazni zaključek sodišča, da gre za enake oziroma podobne naloge. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da že iz izpovedi tožnice izhaja, da je šlo za zelo podobne naloge.

12. V zvezi s tožničinim nadomeščanjem tajnice direktorja urada C. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v letu 2014 tajnico nadomeščala tri tedne. Ker tožnica te ugotovitve ne izpodbija (sama je v svoji izpovedi celo potrdila, da je avgusta 2014 skupaj tri tedne nadomeščala tajnico direktorja C. C.), pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče toženko pozvati k predložitvi dogovorov o nadomeščanju tajnice in k predložitvi seznama odsotnosti tajnice, saj bi se z navedenimi dokazi dokazovalo že ugotovljeno dejstvo o trajanju nadomeščanja. Sicer pa je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bilo na tožnici trditveno breme glede obdobja nadomeščanja tajnice. Glede obsega nalog, ki jih je tožnica v času nadomeščanja tajnice opravljala, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved direktorja B. B., da je šlo le za samo najbolj osnovna tajniška opravila (npr. sprejem pošte, ki je že bila signirana in je tožnica samo napisala, komu se dodeli, nošenje pošte v glavno pisarno ali do generalnega sekretarja v podpis, ter enkrat ali dvakrat na dan preveza telefona). Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija pravilnost takšnega dokaznega zaključka z navedbo, da sodišče ni ugotovilo, kaj so to najbolj osnovna opravila, saj iz sodbe jasno izhaja, da se kot takšna opravila šteje tista, ki jih je tožnica po izpovedi direktorja B. B. v času nadomeščanja dejansko opravljala. Pritožbena navedba, da je C. C. pojasnila delovne obveznosti tožnice v času njene odsotnosti, ni bistvena, saj sama vsebina obveznosti delovnega mesta tajnice direktorja urada niti ni bila sporna, temveč je bilo odločilno, kaj od tega je tožnica v času nadomeščanja dejansko opravljala. Ker tajnica C. C. v času nadomeščanja ni bila prisotna na delovnem mestu, sama pa je navsezadnje potrdila, da je v poletnem času zaradi dopustov obseg dela v tajništvu manjši, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, ki se opira na izpoved B. B., da tudi v času nadomeščanja tajnice tožnica ni bila nadpovprečno obremenjena z delovnimi obveznostmi, tudi ob upoštevanju, da ni bila sorazmerno razbremenjena svojih rednih delovnih nalog.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je toženki priznalo priglašenih 125 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 76,50 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.