Jedro

Načeloma sklepi, sprejeti v tujih insolvenčnih postopkih, to pa je tudi predstečajna nagodba, katere namen je vzpostavitev likvidnosti in solventnosti dolžnika (glej 11. točko 3. člena Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi), učinkujejo na ozemlju Republike Slovenije le v primeru in pod pogoji, kot to določa ZFPPIPP. Šele s priznanjem tuje sodne odločbe nastanejo učinki tujega insolvenčnega postopka tudi na ozemlju Republike Slovenije za insolventnega dolžnika in tudi za njegovo premoženje.

V tej zadevi tudi ni mogoče uporabiti določb oddelka 8.7 ZFPPIPP, ki določa posebna pravila za postopke zaradi insolventnoseti z elementom države članice.

Hrvaška je v prilogi A, velja pa tudi za prilogo B, določila, da je s postopki v primeru insolventnosti iz 1. člena razumeti stečajni postopek, zato imajo le sklepi, izdani v tem (stečajnem) postopku, neposredni pravni učinek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo; (II.) upniku naložilo plačilo nadaljnjih stroškov postopka v znesku 692,82 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava, da sodišče ni uporabilo Uredbe sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju Uredba), na primer 4. člena Uredbe. Zato bi moralo sodišče uporabiti prvi odstavek 70. člena hrvaškega Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi in postopek prekiniti. Nadalje navaja, da se ni opredelilo do ostalih navedb v odgovoru na ugovor (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in pritrdil odločitvi sodišča prve stopnje, opozoril je na razlago 70. člena Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi, ki je terjal zavrnitev predloga za izvršbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Upnik graja uporabo materialnega prava. Razlogi, ki jih pri tem izrecno navaja, so sicer v večjem delu napačni, vendar pa je dolžno sodišče na materialno pravo paziti po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbe 70. člena hrvaškega Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi (Narodne novine št. 108/12, 144/12 in 81/13) ter na določbe 479. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Med strankami ni sporno dejstvo, da je bil nad dolžnikom začet postopek prisilne poravnave že pred začetkom tega postopka, to je 2. 8. 2013. 8. Upnik v pritožbi pravilno opozarja, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Uredbe. Bistveno je, da se je postopek prisilne poravnave (hrvaško: predstečajna nagodba; glej še definicijo v 11. točki 3. člena Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi) nad dolžnikom, ki je oseba hrvaškega prava, začel 2. 8. 2013, to je po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje primarno uporabiti določbe bodisi oddelka 8.3 ZFPPIPP bodisi oddelka 8.7 ZFPPIPP. V predmetni zadevi gre namreč za postopek zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom (glej poglavje 8 ZFPPIPP). V splošnih pravilih o postopkih zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom je določeno, da je tuja država vsaka druga država razen Republike Slovenije, država članica pa je država članica Evropske unije (glej 445. člen ZFPPIPP). Tako kot je to urejal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL v 184. členu, kolizijo predpisov ureja tudi ZFPPIPP v 8. poglavju. Tako v oddelku 8.3 določa posebne pogoje za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti in začasne ukrepe. V 459. členu ZFPPIPP (uporaba pravil o postopku) določa, da se za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti uporabljajo splošna pravila o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, določena v zakonu, ki ureja mednarodno zasebno pravo in postopek, če ni v oddelku 8.3 tega zakona drugače določeno. Nadalje v 460. členu ZFPPIPP ureja postopek zahteve za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti, v 462. členu pa še vsebino sklepa in pogoje za izdajo sklepa o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti. V 463. členu ZFPPIPP ureja objavo sklepa o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti. Končno v 466. členu in nadaljnjih ZFPPIPP določa pravne posledice priznanja tujega glavnega postopka zaradi insolventnosti, ki nastanejo ne da bi o njih odločalo sodišče. Tako je v prvem odstavku 466. člena ZFPPIPP določeno, da če sodišče prizna tuji postopek zaradi insolventnosti kot glavni postopek, z objavo sklepa o priznanju glede insolventnega dolžnika in njegovega premoženja v Republiki Sloveniji nastanejo naslednje pravne posledice začetka tujega postopka zaradi insolventnosti: 1. proti dolžniku ni dovoljeno začeti postopka izvršbe ali zavarovanja, postopki, ki že tečejo, se prekinejo. Pravne posledice nastopijo z dnem objave sklepa o priznanju insolventnega postopka.

9. Višje sodišče torej opozarja, da načeloma sklepi, sprejeti v tujih insolvenčnih postopkih, to pa je tudi predstečajna nagodba, katere namen je vzpostavitev likvidnosti in solventnosti dolžnika (glej 11. točko 3. člena Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi), učinkujejo na ozemlju Republike Slovenije le v primeru in pod pogoji, kot to določa ZFPPIPP. Osnovni princip ZFPPIPP (podobno prej v ZPPSL) je priznanje tuje sodne odločbe. Šele s priznanjem tuje sodne odločbe nastanejo učinki tujega insolvenčnega postopka tudi na ozemlju Republike Slovenije za insolventnega dolžnika in tudi za njegovo premoženje; v konkretnem primeru za nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.

10. Višje sodišče ob pregledu zadeve nadalje še ugotavlja, da v tej zadevi tudi ni mogoče uporabiti določb oddelka 8.7 ZFPPIPP, ki določa posebna pravila za postopke zaradi insolventnoseti z elementom države članice. Ta v 485. členu (prvi odstavek) določa, da se posebna pravila, določena v oddelku 8.7 ZFPPIPP, uporabljajo za postopke zaradi insolventnosti, za katere se uporablja Uredba št. 1346/2000. Neposredno učinkovanje postopkov zaradi insolventnosti države članice je nato posebej urejeno v 486. členu ZFPPIPP. Ta določa, da se oddelek 8.3 (glej zgoraj navedeno) ne uporablja za priznanje postopka zaradi insolventnosti države članice, če odločba sodišča države članice o začetku tega postopka neposredno pravno učinkuje v Republiki Sloveniji brez posebnega postopka priznanja po 16. in 17. členu Uredbe 1346/2000 ali po zakonu, ki ureja bančništvo ali zavarovalništvo. V takem primeru (glej drugi odstavek) pravne posledice postopka zaradi insolventnosti iz prvega odstavka tega člena učinkujejo v Republiki Sloveniji z enako vsebino kot v državi članici, v kateri poteka ta postopek, in nastanejo v trenutku, ki ga za nastanek teh pravnih posledic določa pravo te države članice. To bi v konkretni zadevi pomenilo, da bi 70. člen hrvaškega Zakona o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi učinkoval tudi na ozemlju Republike Slovenije glede nepremičnin hrvaških pravnih oseb, vendar pa temu ni tako, saj je v tej zadevi nadalje treba upoštevati tudi obseg uporabe Uredbe št. 1346/2000 za hrvaške postopke zaradi insolventnosti.

11. Uredba v preambuli določa, da Uredba velja za postopke v primeru insolventnosti ne glede na to, ali je dolžnik fizična ali pravna oseba, trgovec ali zasebnik (9. točka preambule). Uredba izhaja iz spoznanja, da je insolvenčno pravo, njegovi materialni in procesni učinki na območju držav članic različno urejeno. Uredba nadalje upošteva, da je potrebno zagotoviti takojšnje priznanje odločb o uvedbi, vodenju in končanju postopkov v primeru insolventnosti, ki sodijo na področje njene uporabe, ter odločb, sprejetih v neposredni povezavi s takimi postopki v primeru insolventnosti (glej 22. točko preambule). Uredba v 1. do 3. členu določa, da se Uredba uporablja za vse postopke v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja. Po določbi 2. člena Uredbe, ki določa opredelitev pojmov, pa je v točki a določeno, da je v tej Uredbi glede postopkov v primeru insolventnosti razumeti vse postopke iz člena 1 (prvi odstavek). Ti postopki so nadalje našteti v prilogi A Uredbe. Z likvidacijskim postopkom pa je razumeti postopek v primeru insolventnosti v smislu točke a, vključno kadar se postopek konča s poravnavo (glej 2. člen, točka c). Ti postopki so našteti v prilogi B. 12. Tu pa višje sodišče nadalje opozarja na Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. 5. 2013, po kateri je Hrvaška v prilogi A, velja pa tudi za prilogo B, določila, da je s postopki v primeru insolventnosti iz 1. člena razumeti stečajni postopek. Le-tega pa na Hrvaškem ureja Stečajni zakon (NN 44/96-133/12) in ne Zakon o financijskom poslovanju i predstečajnoj nagodbi. Višje sodišče torej opozarja, da je z insolvenčnimi postopki po 1. členu Uredbe za hrvaško razumeti stečajni postopek, zato imajo le sklepi, izdani v tem (stečajnem) postopku, neposredni pravni učinek (glej 16. člen Uredbe in 486. člen ZFPPIPP).

13. Ker dolžnik niti ne zatrjuje, da bi bil sklep o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom na ozemlju Republike Slovenije priznan, je bil iz tega razloga ugovor neutemeljen (ni podan impugnacijski ugovorni razlog iz 55. člena ZIZ). Višje sodišče odločitve ni spremenilo, saj se sodišče prve stopnje do ostalih ugovarjanih razlogov ni opredelilo. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Če ta postopek ne bo ustavljen pred poplačilom, naj sodišče zgoraj navedene razloge upošteva tudi pri morebitnem poplačilu.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.