Jedro

Ob ugotovitvi, da se tožnica lahko sama hrani (pripravljeno hrano sama nosi v usta, potrebuje le stalen nadzor, tudi pri ostalih življenjskih aktivnostih zaradi starostne demence), je pravilen zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 6. 2010 in št. ... z dne 15. 2. 2010 ter se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 20. 11. 2009 dalje za najtežje prizadete ter ji toženec od tedaj dalje izplača razliko priznanega dodatka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne razlike mesečnega dodatka dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožnica sposobna sama hraniti in da niso podani pogoji za dodatek za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ne strinja. Vztraja, da je pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja, hude demence, izkazana neogibna potreba po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki vključuje tudi hranjenje. Iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje je sicer ugotoviti, da je tožnica jogurt sama fizično odprla in pojedla del vsebine, iz česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnica sposobna sama hraniti in da pri njej ni izkazana neogibna potreba po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Res je tožnica sama odprla jogurt in del vsebine pojedla, vendar ni navedeno, da jo je bilo k temu ravnanju potrebno prigovarjati, biti prisoten ob njej in ji dajati navodila, kaj naj naredi. Tožnica zaradi hude demence ni več sposobna normalnega samostojnega hranjenja. Tožnica je bila že ob prihodu v dom dne 29. 11. 2009, razvrščena v kategorijo oskrbe III a, to je razvrstitev v kategorijo stanovalcev doma, ki imajo najzahtevnejše starostne in zdravstvene težave in ki potrebujejo neposredno in osebno pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Takšna razvrstitev je bila izvršena na podlagi predhodnega zdravniškega mnenja, ker se je ugotovilo, da je pri njej izkazana neogibna potreba po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Na podlagi tožničine obravnave v samem domu in dejanske potrebe po stalni pomoči in postrežbi ocenjuje, da je tudi dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje pristransko in ne odraža tožničinega dejanskega stanja in potreb. Ker je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče ni izvedlo dokaza, to je pribave mnenja neodvisnega strokovnjaka, ki bi v tem postopku podal objektivno oceno o dejanskih potrebah tožnice. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 6. 2010 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 15. 2. 2010 ter odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete od 20. 11. 2009 dalje.

Na podlagi izvedenih dokazov in sicer opravljanih poizvedb pri Domu starejših občanov A. in dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

Invalidska komisija II. stopnje je na podlagi osebnega pregleda in medicinske dokumentacije menila, da je tožnici od 16. 12. 2008 in še nadalje potrebna pomoč in postrežba zaradi stalnega nadzora. Na takšno dopolnilno mnenje tožnica v roku 15 dni, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, ni dala pripomb, skladno z določbo 25. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih oziroma 286. a člena ZPP. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na mnenje invalidske komisije II. stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je osebni zdravnik v predlogu za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo, navedel, da se tožnica sama hrani. Enako pa je na podlagi osebnega pregleda in medicinske dokumentacije, ugotovil tudi zdravnik posameznik. Ta je ugotovil, da je pri tožnici gibljivost zgornjih udov primerna, saj pride z dlanmi do zapestja, prikaže dobro grobo moč zgornjih udov, tetivni refleksi so izzivni in simetrični. Po preizkusu hranjenja v ambulanti je tožnica jogurtov lonček sama odprla in samostojno pojedla del vsebine. Kasneje je med pregledom oziroma pogovorom samoiniciativno ponovno pojedla dve žlici jogurta. Pri tem hrane ni raztresla. Glede hranjenja na podlagi heteroanamnestičnih podatkov je invalidska komisija dodatno ugotovila, da tožnica pripravljeno hrano sama nosi v usta in da jo ni treba dohranjevati. Pri hranjenju pa potrebuje stalni nadzor. Zaradi starostne demence tudi pri ostalih življenjskih potrebah in aktivnostih potrebuje stalni nadzor.

Glede na ugotovitve zdravnika posameznika in izvide osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da se tožnica še sama hrani in da pri njej glede na določbo 1. odstavka 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v Sklepu o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98, v nadaljevanju sklep). Po citiranem sklepu so najtežje prizadeti upravičenci, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Glede na takšno določbo 2. točke sklepa, ko morata oba navedena pogoja biti izpolnjena kumulativno, tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete. Iz pojasnila Doma starejših občanov A. z dne 22. 11. 2010 ne izhaja, da bi tožnica potrebovala izvajanje zdravstvene nega. Tožnici je potrebno menjavati plenice, povijati spodnje ude z elastičnimi povoji in opravljati telesno nego. Takšna nega pa ne predstavlja zdravstvene nege, za katero je potrebna prisotnost najmanj zdravstvenega tehnika.

Ker je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in med dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje ni nobenih odstopanj oziroma je mnenje skladno z ugotovitvami osebnega pregleda in medicinsko dokumentacijo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je potrebno izvesti še dokaz z izvedencem. Takšen predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. V kolikor se bo pri tožnici zdravstveno stanje poslabšalo do takšne mere, da ne bo mogla opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, lahko sama oziroma po zakonitem zastopniku ali po osebnem zdravniku, vloži nov zahtevek za priznanje višjega dodatka pri tožencu.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.