Jedro

Sestopanje z 0,5 m višine v primerni delovni obutvi z gumijastim podplatom in na mokro površino, ki delavca ni presenetila, ampak je zanjo vedel, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Objektivna odgovornost je le izjema od splošnega pravila in ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti in tveganj, ki jim je človek izpostavljen v vsakdanjem življenju ali pri delu, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti nastanka škode ni mogoče povsem preprečiti.

Iz ugotovitev sodbe izhaja, da se je bilo mokroti na tleh mogoče izogniti že z uporabo posode, kamor bi po izpustu odtekla voda. Da se je bilo z drugačno organizacijo delovnega procesa mogoče izogniti nevarnosti zdrsa na mokrih tleh, pa je zatrjeval tudi tožnik. Obe okoliščini izključujeta potrebo po vzpostavitvi objektivne odgovornosti v obravnavanem primeru. Ker pa je tožnik imel na razpolago delovno pripravo, z uporabo katere bi se lahko izognil mokroti na tleh (in posledičnemu zdrsu), bi bilo dokazovanje njegovih trditev o potrebi po drugačni organizaciji delovnega procesa odveč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.859,94 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in da je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče sicer ni vezano na dokazne predloge, vendar pa je treba dejansko stanje vsestransko razjasniti, tega pa v obravnavani zadevi ni storilo. Upoštevalo je tožnikovo izpovedbo, da je do poškodbe prišlo pri sestopu s podesta zaradi zdrsa na mokrih tleh, nato pa zmotno zaključilo, da nista podani niti krivdna niti objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Sodna praksa je že večkrat odločila, da hoja po mokrih in spolzkih tleh predstavlja nevarno dejavnost, še toliko bolj pa je nevarno delo na višini, kjer je potrebno pogosto stopanje in sestopanje z višine na mokro podlago. Ne gre za običajen delovni proces, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, saj je delodajalec konkretno delovno mesto spremenil. To pomeni, da se je zavedel, da je to delo nevarno, in je zato namestil kovinsko rešetko, ki preprečuje zdrs na mokrih tleh, ter priskrbel daljše palice, s katerimi sedaj delavec zapira vodovodne ventile s tal. Sodba se do teh okoliščin ne opredeli, ravnanje delodajalca pa vzbuja najmanj dvom v vprašanje, ali je bilo tožnikovo delovno mesto organizirano v skladu s predpisi o varnosti in zdravju delavcev pri delu. Ta dvom bi sodišče moralo in moglo odpraviti le z imenovanjem izvedenca. Obrazložitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni zadostna. Ravno dokaz z izvedencem je ključen, ker bi z njim lahko tožnik dokazal toženkino odgovornost. Izvedenec bi odgovoril na vprašanje, ali je takšna organizacija dela, ki jo je imel in dopuščal toženkin zavarovanec, tj. delo, kjer je potrebno stopanje na moker podest in sestopanje z njega po mokri podlagi, skladna s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, in ali je s tem, ko tožnik ni imel izpita s področja varstva pri delu niti potrebnega nadzora, toženkin zavarovanec kršil navedene predpise. Stališče izpodbijane sodbe, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve, je zato preuranjeno. Tožnik še trdi, da so stroški priznani v bistveno previsokem znesku, poleg tega pa niso specificirani in zato iz sodbe ni mogoče razbrati, kateri stroški so sploh bili priznani. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah: - da se je tožnik 18. 5. 2009 poškodoval pri menjavi varilnih elektrod pri toženkinem zavarovancu, - da je šlo za utečen postopek, pri katerem je bilo treba pred menjavo zapreti pipe za vodo, ki se nahajajo v zgornjem delu varilnega stroja in je zato treba stopiti na cca 0,5 m visok podest, da je bilo treba nato sestopiti s podesta in zamenjati elektrode, da je pri tem prišlo do izpusta manjše količine vode na tla, da je bilo nato treba ponovno stopiti na podest in odpreti vodo, nato pa spet sestopiti na tla, - da se je tožnik poškodoval pri zadnjem sestopu, ko mu je na mokrih tleh spodrsnilo in zvilo koleno, - da je pred škodnim dogodkom delo varilca pri toženkinem zavarovancu tožnik opravljal eno leto in 11 mesecev in da je bil strokovnjak na svojem področju, - da je elektrode menjal vsakodnevno, da je proces menjave poznal do potankosti in da je vedel, da pri menjavi vedno pride do izpusta manjše količine vode, - da je imel vso potrebno varnostno opremo, delovna oblačila in obutev, - da je imel na razpolago posebne posode, ki se nastavijo pod varilne klešče in v katere izteče voda pri izpustu.

6. Izpodbijana sodba zavzema materialnopravno pravilno stališče, da sestopanje z 0,5 m višine v primerni delovni obutvi z gumijastim podplatom in na mokro površino, ki delavca ni presenetila, ampak je zanjo vedel, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Zavzeto stališče je skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse, da je objektivna odgovornost le izjema od splošnega pravila in da ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti in tveganj, ki jim je človek izpostavljen v vsakdanjem življenju ali pri delu, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti nastanka škode ni mogoče povsem preprečiti (1). Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je bilo mokroti na tleh mogoče izogniti že z uporabo posode, kamor bi po izpustu odtekla voda. Da se je bilo z drugačno organizacijo delovnega procesa mogoče izogniti nevarnosti zdrsa na mokrih tleh, pa je zatrjeval tudi tožnik. Obe okoliščini izključujeta potrebo po vzpostavitvi objektivne odgovornosti v obravnavanem primeru. Sklicevanje pritožbe na drugačno stališče sodne prakse je neobrazloženo.

7. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve, katere posledica bi bil škodni dogodek, tj. zdrs na mokrih tleh pri sestopu s podesta. Stališče temelji na ugotovitvi, da je tožnik imel na razpolago posebne posode, kamor bi odtekla voda, in bi na ta način preprečil nastanek mokrote na tleh. Pravilnosti te ugotovitve pritožba ne izpodbija.

8. Ker je tožnik imel na razpolago delovno pripravo, z uporabo katere bi se lahko izognil mokroti na tleh (in posledičnemu zdrsu), bi bilo dokazovanje njegovih trditev o potrebi po drugačni organizaciji delovnega procesa odveč. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da izvedba dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, ki bi potrdil tožnikove trditve, da bi bilo treba namestiti pohodne rešetke, ki bi preprečile nabiranje vode na tleh, in da bi bilo treba zagotoviti drugačen način zapiranja ventilov, ni potrebna.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba ni opredelila do tožnikovih navedb o spremenjeni organizaciji dela po škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče se strinja, da sprememba načina dela sama po sebi še ne pomeni, da je bila organiziranost dela v času škodnega dogodka nedopustna. Do drugačnega izida ne morejo privesti niti trditve, da tožnik ni imel izpita iz varstva pri delu in da ni imel potrebnega nadzora. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik zaupano delo opravljal vsakodnevno skoraj dve leti, da je delo poznal do potankosti in da je za preprečitev izpusta vode na tla imel na razpolago posebne posode. Očitno je, da dejstvo, da ni imel izpita iz varstva pri delu, ne more biti v pravno upoštevni vzročni zvezi z zdrsem. Pravilno pa je tudi stališče izpodbijane sodbe, da posledic neuporabe priprave za (varno) delo ni mogoče pripisati pomanjkljivemu nadzoru s strani toženkinega zavarovanca.

10. Neutemeljeni so tudi očitki, naslovljeni na odločitev o stroških. V izpodbijani sodbi je navedeno, da gre za stroške prevoza toženkine pooblaščenke na narok in za administrativne stroške. Višina prvih je bila v zadostni meri opredeljena na naroku, na katerem je bil tožnik navzoč (3 x 220 km), višina drugih pa je bila navedena v odgovoru na tožbo (10 EUR), s katerim je bil tožnik prav tako seznanjen. Preračun pokaže, da je sodišče upoštevalo ceno za kilometer, ki jo je v svojem stroškovniku navedel tožnikov pooblaščenec (0,37 EUR) in ki temelji na predpisu, ki ureja povračilo stroškov za prevoz na službenem potovanju.

11. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. npr. sodbo in sklep VS RS II Ips 683/2007 z dne 26. 8. 2010.