Jedro

Utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe po 88.čl. ZDen ni odvisna od dejanske dolžnosti vrnitve nepremičnine v naravi. Ugovorov toženca o ovirah za dejansko vrnitev, kot je npr. last fizičnih oseb (3. odst. 16. čl. ZDen), zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 23.7.2004, sklenjena med prvim dvema tožencema kot kupcema in tretjo toženko kot prodajalko, na podlagi katere sta kupca postala solastnika parc. št. 39/31 k.o. X, vsak do deleža 774/10000, nična. Posledično je neveljaven tudi vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, ki je bil opravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. dn 1104/2006, zato se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje stanje. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer, da je Okrajno sodišče v Grosupljem izbris dolžno opraviti v 15 dneh, je kot neutemeljeno zavrnilo. Tožencem je naložilo, da tožniku v celoti povrnejo njegove pravdne stroške.

Pritožbo zoper takšno odločitev so vložili toženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da primerjava z judikatom II Ips 331/2006, na katerega se je oprlo sodišče, ni pravilna. Pritožba opisuje denacionalizacijski postopek, ki je tekel pred Upravno enoto Grosuplje. UE Grosuplje je ravno zaradi varovanja položaja denacionalizacijskih udeležencev ugotavljalo, ali je zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi utemeljen. Izvedencu Č. je naložilo, da pojasni, ali je prizidek na vzhodni strani sploh predmet denacionalizacije. Na podlagi njegovega poročila je UE Grosuplje 9.1.2004 izdala potrdilo, da prizidek ni predmet denacionalizacije, enako je odgovorila tudi na poziv sodišča v drugi pravdni zadevi (opr. št. II P 4109/2003). Kasneje, ko je bila zadeva dodeljena drugi osebi, pa je izdala novo potrdilo (27.3.2006), da je tudi prizidek predmet denacionalizacije. Izpodbijana sodba se z veljavnostjo potrdila z dne 9.1.2004 sploh ne ukvarja oziroma zgolj pavšalno navede, da so ugovori stranke v tej smeri neutemeljeni, ker je bilo kasneje izdano drugačno potrdilo, kar pa ne ustreza minimumu dokazne ocene. Sprememba osebe, ki odloča o zahtevi o denacionalizaciji, za toženo stranko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic. Sodbi nadalje očita, da nima razlogov o ugovorih v zvezi z določbo 90. čl. Obligacijskega zakonika. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora, da ima ugoditev zahtevku, še preden je o načinu vrnitve sploh odločeno, škodljive posledice za tožence. V času odločanja upravnega organa o morebitnih ovirah za vrnitev v naravi bi bilo tožencem namreč prepovedano vsako razpolaganje s stanovanjem. Opozarja na prakso upravnih organov, ki denacionalizacijskega upravičenca napotijo na pravdo šele, ko izvedba upravnega postopka jasno kaže, da je zahtevek na vrnitev v naravi utemeljen. Predmetni postopek pa je bil sprožen brez kakršnegakoli napotitvenega sklepa. Končno navaja še, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka bistveno vprašanje, ali je tretje toženka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico na originaren način (gradnja na tujem svetu, paragraf 418 Občega državljanskega zakonika). Če to drži, potem določba 88. čl. Zakona o denacionalizaciji ne pride v poštev, saj sporna nepremičnina ni predmet denacionalizacijskega postopka, pa četudi zahteva za denacionalizacijo obsega celotno nepremičnino parc. št. 39/31 k.o. X . Zaradi narave tega ugovora pa o njem v upravnem postopku ne bo mogoče odločati, saj to ni v pristojnosti upravnega organa. Ker izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, se je ne da preizkusiti.

V odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke in predlaga potrditev sodbe. Priglaša tudi stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za uveljavljanje ničnosti pogodbe predstavlja določba 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 s spremembami, ZDen), ki prepoveduje razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost oziroma po stališču sodne prakse, ki mu pritrjuje tudi pritožba, vsaj možnost njene vrnitve v naravi. Takšna možnost obstaja vse do pravnomočne odločitve o denacionalizacijskem postopku, da se nepremičnina ne vrne (1). Glede na to, da upravni organ o tožnikovem denacionalizacijskem zahtevku z dne 3.6.1992 še ni odločil, je odveč pritožbeno sklicevanje na dogajanje v upravnem postopku, kot tudi na prakso upravnih organov glede napotitve na pravdo. Predmetni spor bi tožnik namreč lahko vložil tudi brez ustreznega napotitvenega sklepa.

Predmet sporne kupoprodajne pogodbe z dne 23.7.2004 (priloga C1) je bilo stanovanje v 1. nadstropju prizidka objekta na parc. št. 39/31 k.o. X, z ustreznim solastniškim deležem na skupnih delih in napravah, na podlagi katere sta prva dva toženca postala solastnika nepremičnine na parc. št. 39/31 k.o. X, vsak do deleža 774/10000. Za odločitev o (ne)veljavnosti pogodbe je odločilno le, ali je bila pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen (7.12.1991), in nadalje, ali tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega tudi navedeno nepremičnino. Da tožnik v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev nepremičnine parc. št. 39/31 k.o. X, ki v naravi danes predstavlja kulturni dom z dvema prizidkoma, med pravdnima strankama pravzaprav ni bilo sporno. Takšne tožnikove trditve, vsebovane v 1. točki tožbe, so toženci namreč izrecno priznali (glej odgovor na tožbo na list. št. 8). Pritožba se zato po nepotrebnem ukvarja z potrdilom UE Grosuplje z dne 9.1.2004 (priloga B15), ter poročilom izvedenca Č. (priloga B13), s katerimi prikazuje, da se zahteva za vrnitev nanaša le na stari del objekta brez prizidkov. Sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), čeprav se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo.

Pritožba s sklicevanjem na potrdilo UE Grosuplje z dne 9.1.2004 pravzaprav opravičuje dobrovernost pri sklepanju pogodbe, kar pa ob jasni zakonski določbi, ki določa njeno ničnost, ne more biti odločilno. Povedano velja tudi za okoliščino o škodljivih posledicah za tožence, ki jo navaja pritožba.

Na ugovor tretjega toženca, da je z gradnjo na originaren način postal lastnik prizidka (paragraf 418 ODZ), je odgovorilo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sodbo II Ips 331/2006, z njegovim stališčem pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožba sicer navaja, da primerjava z navedeno odločbo ni ustrezna, vendar svojega stališča ne pojasni. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem, ki bi sicer lahko predstavljalo oviro za vrnitev v naravi (3. odst. 16. čl. ZDen), pravilno ni ukvarjalo, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ni odvisna od dejanske dolžnosti vrnitve objekta, kot meni pritožba.

Pritožbeni očitki o (ne)uporabi določbe 90. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. List RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), ki govori o naknadnem prenehanju vzroka ničnosti, so premalo konkretizirani, da bi pritožbeno sodišče nanje lahko odgovorilo.

Glede na to, da sta toženca na podlagi sporne kupoprodajne pogodbe po uveljavitvi Zden postala solastnika nepremičnine na parc. št. 39/31, k.o. X, glede katere je bil predhodno vložen predlog za vrnitev, je zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe materialnopravno pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Toženci s pritožbo niso uspeli, zato stroške pritožbe nosijo sami (1. odst. 154. čl. in 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tožnikovega odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ne ocenjuje za potreben strošek (155. čl. ZPP) in ga tožnik ravno tako nosi sam.

(1) Primerjaj odločbo II Ips 388/2003