Jedro

1.odst. 17. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST, ki določa, da če v pravdnem, kazenskem ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve in sicer v sorazmerju s tem, kolikor je oproščena stranka uspela v postopku. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče moralo glede takse za pritožbo upoštevati, da sta se pravdni stranki zoper sodbo pritožili, nobena pa s pritožbo ni uspela, zato bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v postopku, je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodno takso toženi stranki odmerilo in sicer za tožbo v višini 928,8 točk, za sodbo v višini 728,7 točk ter za pritožbo v višini 1678 točk. Toženo stranko je obvezalo, da mora plačati v roku 15 dni znesek 59.661,00 SIT na račun sodnih taks v Republiki Sloveniji. V izreku je prišlo do pisne napake, kajti sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da je tožeča stranka dolžna omenjeno takso plačati. Ker gre očitno za pisno napako, bo to moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo 328. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP popraviti.

Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot merilo uspeha upoštevalo samo postopek do izdaje odločbe prve stopnje, ne pa pritožbenega postopka, v katerem je bila tudi pritožba tožeče stranke zoper zanjo neugodni del sodbe zavrnjena in torej v tem postopku ni z ničemer pripomogla k sorazmernemu delu uspeha v postopku pred pritožbenim sodiščem. Zoper sodbo prve stopnje sta se pritožili obe stranki, vsaka je imela stroške samo s svojo pritožbo, saj nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Nobena ni uspela, torej nosi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je bilo neupravičeno naloženo plačilo sodne takse za tožnikovo pritožbo v višini 1678 točk in zato temu oporeka ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 1. odst. 17. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST, ki določa, da če v pravdnem, kazenskem ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve in sicer v sorazmerju s tem, kolikor je oproščena stranka uspela v postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je taks oproščena tožeča stranka v postopku uspela s približno 43 % svojega zahtevka in je sodne takse v tem obsegu dolžna poravnati tožena stranka. Višino sodnih taks je sodišče prve stopnje obračunalo za vsako posamezno taksno obveznost in sicer za tožbo v višini 928,8 točke, za sodbo v višini 728,7 točke in za pritožbo v višini 1678 točk, kar pomeni, da mora tožena stranka tako povrniti takse v skupnem seštevku 3335,5 točk, kar znaša 59.661,00 SIT. Ni se mogoči strinjati s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče moralo glede takse za pritožbo upoštevati, da sta se pravdni stranki zoper sodbo pritožili, nobena pa s pritožbo ni uspela, zato bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v postopku, je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, kot to napačno razloguje tožena stranka. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).