Jedro

Ker sodišče prve stopnje opisanih nejasnosti v mnenju izvedenca in posledično dvoma v pravilnost njegovih ugotovitev ni odpravilo, je s tem kršilo 254. člen ZPP, to pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je bil pritožnik s tem, da bo sodišče, kljub njegovim pripombam, na mnenje oprlo svojo odločitev, seznanjen šele z razlogi izpodbijane sodbe, je bila ta kršitev pravočasno uveljavljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2009 do plačila (točka I izreka) in ji naložilo, da toženi stranki povrne 537,17 EUR stroškov postopka s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Priglaša stroške. Meni, da tožena stranka z izvedenskim mnenjem dr. A. Š. ni dokazala, da je imel tožnik v času prometne nesreče koncentracijo alkohola v krvi med 0,81 g/kg in 1,09 g/kg, torej več od dovoljenih 0,5 g/kg. Mnenje izvedenca je zmotno, saj je izvedenec pri izdelavi mnenja predpostavil dejstvo, ki v pravdnem postopku ni bilo nikoli niti navedeno niti dokazano. Tožeča stranka je na to opozorila v tretji pripravljalni vlogi, ko je dala pripombe na mnenje. Sodišče v izpodbijani sodbi bistva teh pripomb ni navedlo, niti ni do njih zavzelo nobenega stališča. To po prepričanju tožeče stranke predstavlja bistveno kršitev postopka. Bistvena pripomba tožeče stranke je bila naslednja: „Mnenje izvedenca, da je bila koncentracija alkohola v tožnikovi krvi v času prometne nesreče med 0,81 g/kg in 1,09 g/kg, temelji na predpostavki, da je koncentracija alkohola v krvi v času od prometne nesreče do oprave alkotesta ves čas padala. To bi pomenilo, da je imel tožnik najvišjo koncentracijo v krvi prav v času prometne nesreče ali že pred tem. Glede na izvedenčevo navedbo, da je resorbcija alkohola iz prebavnega trakta končana v času ure in pol do dve uri po končanem pitju, bi takšna predpostavka pomenila, da je tožnik končal s pitjem alkohola najmanj uro in pol do dve uri pred prometno nesrečo. Za takšno predpostavko pa v izvedenih dokazih ni nobene opore. V nadaljevanju pritožbe svoje stališče še podrobneje pojasnjuje in opozarja, da koncentracija alkohola v krvi po končanem pitju najprej uro in pol do dve uri narašča, nato začne padati. Prometna nesreča se je lahko zgodila v času, ko je koncentracija alkohola še naraščala, lahko pa v času ko je že padala. Ni mogoče zato predpostaviti, da se je nesreča zgodila prav v času, ko je koncentracija alkohola že ves čas padala ali da se je zgodila v času, ko je bila koncentracija največja. Ravno to pa je storil izvedenec, ko je koncentraciji alkohola, ki je bila ugotovljena z alkotestom, za vsako uro do časa prometne nesreče, prištel 0,1 g/kg do 0,2 g/kg. Dejstvo, kdaj je tožnik nehal piti, je zato odločilno dejstvo. Brez tega ni mogoče ugotoviti, ali je do prometne nesreče prišlo v času, ko je koncentracija alkohola še naraščala, ali v času, ko je že padala, niti ni mogoče izračunati, kolikšna je bila koncentracija v tožnikovi krvi v času prometne nesreče. Sodišče do tega vprašanja ni zavzelo nobenega stališča. O tem, kdaj je tožnik nehal piti, obstajata dva dokaza: tožnikovo zaslišanje na naroku 7. 2. 2012 in uradni zaznamek policije o razgovoru s tožnikom z dne 25. 11. 2006. Ob zaslišanju je tožnik povedal, da se ne spominja, kdaj je prišel pred prometno nesrečo v lokal in koliko časa je tam bil. Povedal je, da v lokalu ni pil, je pa pred tem pri prijatelju spil eno pivo. V uradnem zaznamku pa je navedeno, da je pred vožnjo, okoli 18.45 ure, popil dve pivi v neznanem lokalu. Meni, da je bolj verjetno to, kar je tožnik povedal policistom dve uri po nesreči, kot to, kar je tožnik povedal na obravnavi pet let po prometni nesreči. Vprašanje, kdaj je tožnik nehal piti, ni strokovno vprašanje, ampak gre za dejstvo, ki ga ugotavlja sodišče. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku postavilo izvedenca in nato na njegovo ugotovitev, da je imel tožnik v času prometne nesreče v krvi med 0,81 g/kg do 1,09 g/kg alkohola v krvi, oprlo odločitev. Pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje je zavrnilo kot neutemeljene. Menilo je, da si pritožnik mnenje izvedenca zmotno razlaga. Na podlagi takšne utemeljitve je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca ocenilo kot jasno, razumljivo in popolno in torej postopka, ki ga določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP (zaslišanje izvedenca, postavitev novega izvedenca) ni potrebno izvajati.

6. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje pritožniku, da obstaja dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev oziroma nejasnost v samem mnenju, ki terja dodatna pojasnila oziroma zaslišanje izvedenca.

7. Iz mnenja tako izhaja (list. št. 128), da je resorbcija alkohola v krvi končana približno v uri in pol do dveh urah po končanem pitju. Po končani resorbciji je koncentracija alkohola v krvi najvišja. Nato začne padati. V tej fazi (faza eliminacije) koncentracija v krvi pada za 0,1 g/kg do 0,2 g/kg alkohola v krvi na uro. Koncentracija alkohola v krvi, glede na takšno pojasnilo izvedenca, po končanem pitju torej najprej določen čas narašča, nato začne padati. Ker v konkretnem primeru ni znano, kdaj je tožnik končal s pitjem (teh trditev pravdni stranki niti nista ponudili), to pripelje do logičnega zaključka, da je koncentracija alkohola pri tožniku v času prometne nesreče lahko še naraščala, lahko je bila najvišja, lahko pa je že padala. Posledično ni mogoče predpostaviti, da se je prometna nesreča zgodila prav v času, ko je koncentracija ves čas padala ali ko je bila najvišja. Izvedenec pa je (vsaj tako je mogoče njegovo mnenje razumeti) s tem, ko je koncentraciji alkohola, ugotovljeni dve uri in petinštirideset minut po nesreči, prištel 0,1 g/kg do 0,2 g/kg storil prav to. Predpostavil je torej, da je tožnik s pitjem končal najmanj uro in pol do dve uri pred nesrečo. V kolikor bi namreč upošteval drugačno predpostavko (da je na primer pil neposredno pred nesrečo)(1), bi koncentracija alkohola v krvi določen čas po nesreči še naraščala in šele nato začela padati. To pa utemeljeno vzbuja dvom v pravilnost izvedenčevega zaključka o tem, kakšno koncentracijo alkohola v krivi je imel tožnik v času prometne nesreče oziroma ali je le–to sploh mogoče zanesljivo ugotoviti.

8. Izvedeniško mnenje izvedenca bi zaradi takšnega dvoma oziroma nejasnosti sodišče prve stopnje zato moralo dopolniti in od izvedenca zahtevati dodatna pojasnila(2), ali so takšni (logični) zaključki pritožnika, na katera je opozoril v svojih pripombah, pravilni ali ne. Razčistiti bi moralo tudi, ali je glede na to, da ura, ko je tožnik zaužil alkohol oziroma končal s pitjem, ni znana (kot je bilo opozorjeno, stranki trditvene podlage v tej smeri nista ponudili), stopnjo alkoholiziranosti v času prometne nesreče sploh mogoče ugotoviti. Glede na ugovore pritožnika v teku postopka, da je hitrost naraščanja in padanja koncentracije alkohola v krvi odvisna tudi od drugih okoliščin (hitrost pitja, hrana)(3), bi izvedenca moralo povprašati tudi o tem ter sočasno razčistiti, ali so morda te okoliščine zajete v časovnem razponu naraščanja (med uro in pol do dve uri) oziroma razponu padanja koncentracije (od 0,1g/kg do 0,2 g/kg), ki izhaja iz mnenja ali ne.

9. Ker sodišče prve stopnje opisanih nejasnosti v mnenju izvedenca in posledično dvoma v pravilnost njegovih ugotovitev ni odpravilo, je s tem kršilo 254. člen ZPP, to pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker je bil pritožnik s tem, da bo sodišče, kljub njegovim pripombam, na mnenje oprlo svojo odločitev, seznanjen šele z razlogi izpodbijane sodbe, je bila ta kršitev, na katero pritožnik v pritožbi smiselno opozarja, tudi pravočasno uveljavljena (286.b člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, upoštevaje pri tem 354. člen ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je poleg narave kršitve upoštevalo tudi to, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek že izvedlo in je zato smiselno, da nejasnosti oziroma dvom v mnenje izvedenca odpravi samo. Podrobnejša navodila v zvezi s tem niso potrebna.

11. Pritožbeno sodišče opozarja zgolj na to, da se sodišče prve stopnje v zvezi z očitkom tožene stranke, da je tožnik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, tudi ob ponovnem odločanju, čeprav je pritožbeno sodišče na to izrecno opozorilo v sklepu II Cp 259/2013 z dne 28. 8. 2013, ni opredelilo do okoliščin, na katere je opozarjala tožena stranka v teku postopka in ki bi po njenem prepričanju narekovale v tem pogledu drugačno ravnanje. Enako velja tudi za opredelitev do trditev tožene stranke, da je tožeča stranka, glede na okoliščine konkretnega primera, svoje pravice iz zavarovanja izgubila tudi na podlagi prvega odstavka 3. člena točka 4 c (po kateri se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče).

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da za (kakršnokoli) predpostavko, kdaj je tožnik nehal piti, v trditvah ni podlage.

(2) Sodišče pri tem ni vezano na predloge strank. Če oceni, da je mnenje izvedenca nejasno, nepopolno oziroma, da obstoji dvom v njegovo pravilnost, za zaslišanje ali pisno dopolnitev ne potrebuje pobude stranke. Gre namreč za fazo dokazovanja, ki je v pristojnosti sodišča. Ko sodišče odloči, da bo dokaz z izvedencem izvedlo, ga mora izvesti tako, kot je to določeno v 251. do 253. členu ZPP. Med drugim je dolžno na ustrezen način odpraviti tudi v 254. členu naštete pomanjkljivosti (primerjaj tudi odločbo VSL III Cp 673/2014).

(3) Tudi v zvezi s tem ni nobena od strank dala ustrezne trditvene podlage, kar pomeni, da te okoliščine niso znane.