Jedro

Ker je tožena stranka ugotovila, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je, kot je že navedeno, Vrhovno sodišče vezano, da ne gre za enostavni objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj pri gradnji ni bil spoštovan odmik od meje s sosednjim zemljiščem, je za tako gradnjo v ZGO-1 podana podlaga za inšpekcijski ukrep po 153. členu ZGO-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 5. 2005, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 10. 1. 2005. Prvostopenjski upravni organ je na podlagi 153. člena Zakona o graditvi objektov-ZGO-1-UPB1 (Ur. l. SRS, št. 102/2004) z navedeno odločbo odločil: da mora inšpekcijska zavezanka A. A. takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo opornega zidu, višine cca od 0,50 m do 1,10 m, širine 0,30 m, dolžine 40,0 na zemljišču s parc. št. ... k.o. B., grajenega v nasprotju s pogoji, navedenimi v odločbi o dovolitvi priglašenih del z dne 19. 9. 2000, ki jo je izdala Upravna enota Kranj (1. točka izreka), da ustavitev gradnje velja, dokler si inšpekcijska zavezanka za gradnjo iz 1. točke izreka te odločbe ne pridobi dokončnega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka), da mora inšpekcijska zavezanka za gradbeno dovoljenje iz 1. točke izreka te odločbe zaprositi pri Upravni enoti Kranj, najkasneje v roku enega meseca po vročitvi te odločbe (3. točka izreka), za objekt iz 1. točke izreka te odločbe je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je v postopku na prvi stopnji gradbena inšpektorica ugotovila, da tožnica za gradnjo obravnavanega opornega zidu ni upoštevala pogojev iz pridobljene odločbe o dovolitvi priglašenih del glede odmika od zemljišča s parc. št. ... k.o. B., zato je po presoji tožene stranke bila pravilno uporabljena določba 153. člena ZGO-1. 2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi upravnega akta.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo) v kateri med drugim navaja, da je bil oporni zid zgrajen na podlagi veljavne odločbe o dovolitvi priglašenih del (z dne 19. 9. 2000), ki jo je izdala Upravna enota Kranj. Oporni zid je bil zgrajen na mestu, kjer je bila pred tem „živa meja-liguster“ in sicer zaradi preprečitve nastanka škode zaradi vdora vode iz gozda. Predlaga, da se reviziji ugodi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožnica v reviziji ni navedla iz katerih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava (86. člen ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, ni pristojno presojati njegove pravilnosti), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnica za postavitev zadevnega opornega zidu pridobila odločbo o dovolitvi priglašenih del v skladu z v času izdaje odločbe veljavnim Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor -ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Ur. l. RS,št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Iz te odločbe je razvidno, da je bila dovoljena gradnja opornega zidu, vendar bi tožnica morala pri tem upoštevati pogoj iz soglasja Mestne občine ... (z dne 11. 9. 2000), da mora biti oporni zid od parcelne meje z zemljiščem parc. št. ... k.o. B.-pot, oddaljen 0.50 m. Navedena odločba se nahaja med upravnimi spisi in tožnica ne zatrjuje, da bi se zoper njo pritožila, ker se ne bi strinjala z v odločbi določenim odmikom.

10. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno in niti ni sporno, da tožnica pri gradnji opornega zidu ni upoštevala navedenega odmika. To pa pomeni, da postavljeni oporni zid ni v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Pravilna je zato presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnica ni sledila pogojem gradnje, določenim v odločbi o dovolitvi priglašenih del. Ker je tožena stranka tudi ugotovila, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je, kot je že navedeno, Vrhovno sodišče vezano, da ne gre za enostavni objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj pri gradnji ni bil spoštovan odmik od meje s sosednjim zemljiščem, je za tako gradnjo v ZGO-1 podana podlaga za inšpekcijski ukrep po 153. členu ZGO-1. Ker so posegi v prostor v ZGO-1 drugače urejeni kot v času izdaje navedene odločbe o dovolitvi priglašenih del, neskladnosti gradnje v obravnavanem primeru (ko ni izdano gradbeno dovoljenje in ker ne gre za enostavni objekt), ni mogoče odpraviti z naložitvijo spremembe takšnega dovoljenja, temveč izrečeni inšpekcijski ukrep pomeni, da bo morala tožnica pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje.

11. Revizijski ugovori za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembni in na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

12. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.