Jedro

Drugi toženec je ves čas postopka, tudi v pritožbah, ki sta jih vložila s prvo toženko sama, za oba navajal naslov B. Sodna pisanja so mu bila na tem naslovu vročena in na vročilnicah je podpisana njegova mati. Glede na to, da toženec šele v (tokratni) pritožbi navaja, da dejansko stanuje drugje, sodišče prve stopnje prej s tem ni moglo biti seznanjeno, zato očitek nepravilne vročitve plačilnega naloga ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo pritožbo tožencev za umaknjeno, ker v postavljenem roku nista plačala sodne takse.

Zoper sklep se pritožuje drugi toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnega pritožbenega predloga. Navaja, da plačilnega naloga ni osebno prejel, ker je bil poslan na naslov B. ulica 2 v L. Kot je navedel v pritožbi, že več kot 15 let prebiva na naslovu N. 4, B. Če bi sklep prejel, bi ga poravnal. Pritožbi prilaga potrdilo o plačilu sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek nepravilne vročitve sodnega pisanja (plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo), ki ga pritožnik utemeljuje s trditvijo, da je bil plačilni nalog poslan na naslov B. ulica 2 v L, čeprav sam že več kot 15 let prebiva na naslovu N. 4, B. Pritožbena trditev, da je že v pritožbi navedel dejanski naslov je protispisna. Po podatkih spisa je toženec ves čas postopka, tudi v pritožbah zoper sodbo (list. št. 34 a spisa) in sklep (list. št. 41 spisa), ki sta ju vložila toženca sama, navajal za oba le naslov B. 2, L. Da bi sam dejansko stanoval na drugem naslovu ni navajal niti v razlogih pritožb. Naslov dejanskega prebivališča navaja prvič v tokratni pritožbi, ko hkrati prosi, da se mu pošto vroča na naslov N. 4, B. Po določbi drugega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je kot kraj vročanja določeno stanovanje, pri čemer je v skladu s stališčem sodne prakse treba pojem stanovanja razumeti kot kraj, kjer naslovnik dejansko prebiva. Glede na to, da toženec šele v pritožbi prvič navaja, da dejansko stanuje drugje, sodišče prve stopnje prej s tem ni moglo biti seznanjeno. Po podatkih spisa očitno na naslovu B. 2, L., na katerega so bila tožencu vročana sodna pisanja, stanuje pritožnikova mati, ki je na vročilnicah (za toženca) podpisana(1).

S pritožbi priloženim potrdilom o plačilu sodne takse, plačane 9.1.2015, toženec drugačne odločitve ne more doseči. Toženec je namreč takso plačal po poteku s plačilnim nalogom (vročitev 14.11.2014 je za toženca podpisala mati) določenega 15-dnevnega roka. Posledice prepozno plačane takse so enake kot posledice neplačane takse (tretji odstavek 105.a člena ZPP), zato je sodišče pravilno štelo pritožbo za umaknjeno.

Ker toženec s pritožbenimi trditvami ne more uspeti in niso podani uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Po določbi 140. člena ZPP se pisanje, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti ne najde v stanovanju, vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti.