Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v širšem obsegu, kot je bilo le-to opredeljeno v pravnomočni upravni odločbi o funkcionalnem zemljišču oziroma gradbeni parceli k stavbi, v smislu petega odstavka 30. člena ZVEtL, ni ovira za vsebinsko presojo obsega pripadajočega zemljišča. Iz izreka upravne odločbe namreč ne izhaja, da bi upravni organ predlog v delu, ki je predmet tega postopka, zavrnil, oziroma da bi bilo predmet upravnega postopka tudi zemljišče, ki presega obseg, o katerem je v izreku odločil upravni organ.

Sodna praksa je že večkrat poudarila, da postopek po ZVEtL ni namenjen pridobivanju parkirnih mest, pač pa zgolj ugotavljanju tistega zemljišča, ki je funkcionalno povezano s stavbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbam ID znak 000-2480 (z naslovom G. ulica 14 v L., stoječi na parc. št. 707/5 k. o. X), ID znak 000-2573 (z naslovom G. ulica 16 v L., stoječi na parc. št. 707/6 k. o. X), ter ID znak 000-2472 (z naslovom G. ulica 18 v L., stoječi na parc. št. 707/7 k. o. X), določilo parcele št. 705, 707/9, 707/12 in 707/16, vse k. o X (I. točka izreka). Predlog predlagateljev za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam, navedenim v I. točki izreka sklepa, po parc. št. 707/10, 707/13, 707/14, 707/15 in 707/17, vse k. o. X, je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Odredilo je še, da se parcele št. 705, 707/9, 707/12 in 707/16, vse k.o. X, v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča, po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavb ID znak 000-2480, ID znak 000-2573 in ID znak 000-2472 ter so v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh treh stavb (III. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu so se pritožili predlagatelji in druga nasprotna udeleženka.

3. Predlagatelji izpodbijajo sklep v zavrnitvenem delu glede nepremičnine parc. št. 707/13 k. o. X. Uveljavljajo vse zakonsko predvidene pritožbene razloge ter predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da je bil izpodbijani sklep izdan v času sodnih počitnic, zadnji dan pred začetkom veljavnosti ZVEtL-1, saj je datiran 18. 7. 2017, čeprav sodišča v času sodnih počitnic o zadevah, kot je pričujoča, ne odločajo. Menijo, da je bil zato postopek na prvi stopnji končan že v času veljavnosti ZVEtL-1. Poudarjajo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila v Ureditvenem načrtu iz leta 1963 za obravnavane stavbe načrtovana ureditev zadostnega števila parkirnih mest. Mišljeno je bilo, da bo na zahodni strani te soseske v smeri sever – jug potekala nova javna povezovalna cesta, vzdolž nje na obeh straneh pa bodo locirana parkirišča, ki naj bi bila neposredno namenjena za parkiranje uporabnikov obravnavanih večstanovanjskih stavb, torej za potrebe njihove redne rabe. Dejanska izvedba obravnavanega kareja z zunanjo ureditvijo je bila na zahodni strani drugačna od načrtovane. Načrtovana povezovalna cesta ni bila izvedena, parkirišča pa ne urejena v skladu z načrtovanjem. Namesto tega se je v naravi uredil zgolj centralni del navedenega zemljišča, skrajni severni in skrajni južni del pa sta ostala neurejena. Urejeni del zemljišča se je v celoti uporabljal in se še uporablja za dovoz, dostop in parkiranje za več sto stanovalcev obravnavanega kareja. Znotraj urejenega dela navedenega zemljišča predstavlja makadamski del parkirišče na parc. št. 707/12 in parc. št. 707/13, z dvema nizoma parkirišč (2 x 14). Po presoji prvostopenjskega sodišča naj bi parc. št. 707/12 nesporno prestavljala pripadajoče zemljišče k stavbam, parc. št. 707/13 pa ne. Izvedenec meni, da so vsa parkirišča na urejenem delu zahodnega zemljišča, vključno s parc. št. 707/13, nujno potrebna za redno rabo obravnavanih stavb. V soseski obstaja parkirna stiska. Ker je bila v konkretnem primeru stanovanjska soseska zgrajena pred 1. 1. 2003, je za ugotovitev pripadajočega zemljišča obravnavnih stavb bistveno, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno za redno rabo stavb v času njihove izgradnje do uveljavitve ZLNDL, saj je po takrat veljavnem materialnem pravu na tem zemljišču obstajala zakonita pravica uporabe vsakokratnih lastnikov obravnavanih stavb in po samem zakonu, z uveljavitvijo ZLNDL, predstavlja skupni del v njihovi skupni lasti. Ugotovitve, katero nekdanje družbeno zemljišče je bilo v času pred uveljavitvijo ZLNDL neposredno namenjeno za redno rabo posamezne ali več stavb, ni mogoče poenostavljeno opreti zgolj in izključno na prostorski akt v času izgradnje posamezne stavbe. Zlasti to velja v primeru nedokončanih stavb, kot v tem primeru, ko načrtovana izvedba zunanje ureditve na zahodni strani soseske ni bila realizirana. V primerih, ko je prišlo do drugačnih izvedb v prostoru, kot so bile načrtovane, se je lahko pripadajoče zemljišče k stavbam glede na prvotno načrtovanje spremenilo. V takih primerih ni mogoče ugotavljati namembnosti zemljišča zgolj po prvotnem načrtovanju, temveč pride v poštev t. i. rezervni kriterij v smislu 43. člena ZVEtL-1 (prej 7. in 30. člen ZVEtL). To je dejanska izvedba v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi. Skladno z določbami 43. člena ZVEtL-1 bi moralo sodišče prve stopnje vsekakor slediti primarnemu predlogu izvedenca, saj je bil ta povsem skladen z namenom zakonodajalca in z dejstvom, da se ureditveni načrt iz leta 1963 v naravi ni realiziral, v posledici neizvedenih parkirnih mest pa se je za te namene namenilo ter nato neprekinjeno uporabljalo prav sporno zemljišče parc. št. 707/13, etažni lastniki pa niso uporabljali neurejenih zemljišč na severnem in južnem delu, čeprav bi morali imeti po prvotnem načrtovanju tudi tam parkirišča. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, kolikor kot oviro za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča na spornem zemljišču šteje zatrjevano dobroverno pravno poslovno pridobitev sporne nepremičnine s strani udeleženke MOL v letu 2007. Skladno z ustaljeno sodno prakso so pravni posli, katerih predmet je prenos lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe, absolutno nični in brez pravnih posledic, ne glede na dobro ali slabo vero pogodbenih strank, tabularne vpise in tabularno stanje.

4. Druga nasprotna udeleženka izpodbija sklep v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja v tem delu zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila za predmetne stavbe že izdana pravnomočna upravna odločba z dne 9. 12. 1997, v kateri je bilo ugotovljeno, da je parc. št. 707/1 k. o. X, ki v naravi predstavlja osrednjo zelenico med stavbami in kotlarno, skupno pripadajoče zemljišče. Zaradi že izdane odločbe o skupnem pripadajočem zemljišču se o slednjem ne sme ponovno odločiti, saj gre za že razsojeno stvar. Peti odstavek 30. člena ZVEtL namreč določa, da če je bila do uveljavitve tega zakona že izdana pravnomočna upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se ne glede na druge določbe tega zakona v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po tem zakonu šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela po pravnomočni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali več stavbam. Meni, da bi moralo sodišče v vsakem primeru posebej proučiti, kaj oziroma o čem je bilo z upravno odločbo že odločeno in na kaj je potemtakem sodišče vezano. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1773/2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je razvidno, da cilj postopka ni bila ugotovitev, katero zemljišče je funkcionalno zemljišče obravnavane stavbe, pač pa, ali je točno določena parcela funkcionalno zemljišče ali ne. V predmetni zadevi pa je bilo z upravno odločbo odločeno o funkcionalnem zemljišču predmetnih stavb in ne o tem, ali točno določena parcela predstavlja funkcionalno zemljišče ali ne. Pri odločitvi, da se kot del skupnega pripadajočega zemljišča določi tudi nepremičnina s parc. št. 707/9 in 707/12, k. o. X, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za urbanizem, dr. P. ter na stanje v naravi. Sodni izvedenec se je pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na prostorske akte, ki pa niso bili izvedeni, zato je glede pripadajočega zemljišča le sklepal na podlagi urbanističnih standardov, tudi standardov, ki predvidevajo število parkirnih mest na število stanovanj, ter na stanje v naravi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da je bistvenega pomena za odločanje o pripadajočem zemljišču in njegovem obsegu prostorski akt, ki je veljal v času izgradnje vseh treh predmetnih stavb kot enotnega stanovanjskega kompleksa, to je Ureditveni načrt za stanovanjski predel ob B. ulici iz leta 1963. Nanj se je oprlo, kljub temu, da je močno pomanjkljiv in ne vsebuje pisnega dela in projekta zunanje ureditve. Kljub temu, da urbanistična ureditev okolice ni bila izvedena v skladu s prostorskimi akti, je pritožnica v postopku vseskozi navajala, da je bila na delu zemljišča, ki ga je sodišče določilo za pripadajoče zemljišče, izvedena cesta kot del K. ulice. Del parc. št. 707/9 in 707/12 k.o. X namreč predstavlja kategorizirano občinsko cesto in je tako javna površina grajenega javnega dobra, ki ne more oziroma ne sme predstavljati dela pripadajočega zemljišča. Sporni del parc. št. 707/9 in 707/12, obe k. o. X, predstavljata asfaltirano površino, ki bi se po svojem namenu in v skladu s svojim statusom kategorizirane lokalne ceste morala kot taka tudi uporabljati, ne pa kot provizorično parkirišče, ki so si ga predlagatelji uredili za svoje potrebe. To, da na spornem zemljišču parkirajo osebna vozila oziroma, da predlagatelji sporno zemljišče uporabljajo za parkiranje ter manevriranje z avtomobilom, ne spreminja dejstva, da sporno zemljišče v resnici predstavlja del kategorizirane lokalne oziroma občinske ceste. Novi OPN MOL zgolj predvideva novo, to je drugačno ureditev, vendar pa obstoječa cesta še vedno poteka po obstoječih parcelah in bo na tem mestu potekala vse dotlej, dokler se ne bo v skladu z OPN MOL izvedla na drugem mestu.

5. Prvi nasprotni udeleženec je na pritožbi odgovoril in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni. Na pritožbi so odgovorili tudi etažni lastniki G. 14. Glede pritožbe predlagateljev navajajo, da v celoti soglašajo s pritožbenimi trditvami in navedbami predlagateljev, glede pritožbe druge nasprotne udeleženke pa predlagajo, da jo pritožbeno sodišče zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbo predlagateljev je odgovorila tudi druga nasprotna udeleženka in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravno podlago za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam z naslovom G. ulica 14, 16 in 18 v L. predstavlja Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi.1 Izpodbijana odločba je bila namreč izdana 18. 7. 2017, medtem ko je novi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) začel veljati 19. 7. 2017. Sodišče je torej pri odločitvi uporabilo pravilno materialnopravno podlago. Predlagatelji zmotno menijo, da sodišče v času sodnih počitnic ne sme izdajati odločb. 83. člen Zakona o sodiščih (ZS) določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, kar pomeni, da so v primeru, če sodišče sodno pisanje v času sodnih počitnic vroči strankam, stranke varovane tako, da rok, ki je določen v tem sodnem pisanju, ne teče do izteka sodnih počitnic, medtem ko sodišča odločbe lahko izdajajo tudi v času sodnih počitnic.

8. V upravnem postopku je bila izdana pravnomočna upravna odločba št. 351-715/97 dne 9. 12. 1997, v kateri je bilo ugotovljeno, da je parc. št. 707/1 (osrednja zelenica med stavbami in kotlarno) skupno funkcionalno zemljišče k vsem trem stavbam. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ugotavljanje pripadajočega zemljišča v širšem obsegu, kot je bilo le-to opredeljeno v pravnomočni upravni odločbi o funkcionalnem zemljišču oziroma gradbeni parceli k stavbi, v smislu petega odstavka 30. člena ZVEtL, ni ovira za vsebinsko presojo obsega pripadajočega zemljišča. Iz izreka upravne odločbe namreč ne izhaja, da bi upravni organ predlog v delu, ki je predmet tega postopka, zavrnil, oziroma da bi bilo predmet upravnega postopka tudi zemljišče, ki presega obseg, o katerem je v izreku odločil upravni organ. Ker torej ni objektivne identitete zahtevkov, sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 12. točki 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Med udeleženci postopka obstaja predvsem spor, katere zemljiške parcele so skupno pripadajoče zemljišče k stavbam in katere so javne površine.

10. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno uporabilo tretji in četrti odstavek 7. člena ZVEtL, 30. člen ZVEtL, in ob upoštevanju dejstva, da gre za ugotavljanje skupnega pripadajočega zemljišča k trem stavbam, tudi 8. in 28. člen ZVEtL.

11. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjena za redno rabo stavbe. Pripadajoče zemljišče sodišče določi tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri (tretji odstavek 7. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2. preteklo redno rabo zemljišča in 3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži (četrti odstavek 7. člena ZVEtL).

12. Prostorski akt, ki je veljal v času izgradnje, je Ureditveni načrt za stanovanjski predel ob B. ulici, ki je pomanjkljiv in ne vsebuje pisnega dela in projekta zunanje ureditve. Zato se je v delu, kjer je načrt pomanjkljiv, sodišče poslužilo t. i. sekundarnih kriterijev. V skladu z Ureditvenim načrtom so bile zgrajene tri obravnavane stolpnice in kotlarna. V naravi je parc. št. 707/9 asfaltirana, na njej se neposredno pred vhodom v stavbo na naslovu G. 14 nahajajo parkirišča. Na S strani se na parceli nahaja travnata zelenica z nekaj okrasnimi drevesi, na zelenici je tudi klop. Del te parcele je v naravi asfaltirano parkirišče ter dovoz na parkirišče. Južni del parcele je del asfaltiranega dovoza na parkirna mesta, na skrajnem južnem delu pa parcela meji na zaključek pešpoti in kolesarske poti. Parcelna številka 707/12 je v naravi asfaltirana, na njej se nahaja niz parkirnih mest, služi pa tudi kot dovoz na parkirišče. V skrajnem južnem delu meji na urejeno pešpot s kolesarsko stezo, širine 4 m. Dovoz po zemljiščih parc. št. 707/9 in par. št. 707/12 je namenjen zgolj uporabnikom parkirišč. Tako parcela 707/9, kot tudi parcela 707/12, sta bili kot niz parkirnih mest v eni vrsti načrtovani že v Ureditvenem načrtu iz leta 1963, pa tudi v naravi na teh parcelah obstaja improvizirano parkirišče. Na navedenih parcelah je skupaj s parcelo št. 705 42 parkirnih mest, kar dejansko ustreza predvideni parkirni kvoti po Ureditvenem načrtu iz leta 1963. Sodišče je s pomočjo izvedenca urbanistične stroke dr. A. P. in na podlagi ogleda prišlo do zaključka, da parc. št. 707/9 in parc. št. 707/12 v naravi predstavljata niz parkirišč, ki je bil predviden v prostorskem aktu, na podlagi katerega so bile vse tri stolpnice zgrajene. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da zemljišči parc. št. 707/9 in parc. št.707/12 ne predstavljata javne ceste in javnega parkirišča, saj gre glede na obstoječe dejansko stanje za zemljišči, ki sta v neposredni bližini vseh treh obravnavanih stavb v kompleksu in predstavljata njegovo zaključeno celoto, ter sta v pretežni meri namenjeni parkiranju ter dostopu na parkirišča, v manjšem delu pa sta namenjeni tudi sprostitvi, oddihu in igri otrok ter dostopom do vseh treh obravnavanih stavb v kompleksu preko pešpoti. Tudi stanovalci so potrdili, da so že vseskozi uporabljali opisana zemljišča. Na tem zemljišču tudi ni krajevne ceste, saj se K. cesta že prej slepo konča na parc. št. 707/14 in gre zgolj za dostop na parkirišča, ki ga uporabljajo, kot je bilo že navedeno, izključno stanovalci obravnavanih treh stavb v kompleksu. Navedeno dejansko in pravno stanje pa lahko pripelje le do zaključka, da navedeni parceli predstavljata skupno pripadajoče zemljišče k navedenim trem stolpnicam.

13. Ker zemljišče parc. št. 707/13 ni bilo vključeno v prostorski akt iz časa izgradnje vseh treh obravnavanih stavb enotnega kompleksa (ker torej ni bil izpolnjen primarni kriterij iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da parc. št. 707/13 ne predstavlja skupnega pripadajočega zemljišča k obravnavanim stavbam. Kot je sodna praksa že večkrat poudarila, postopek po ZVEtL ni namenjen pridobivanju parkirnih mest, pač pa zgolj ugotavljanju tistega zemljišča, ki je funkcionalno povezano s stavbo. Sicer pa, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je Ureditveni načrt za stanovanjski predel ob B. ulici iz leta 1963, ki je bil edini sprejeti veljavni akt, na podlagi katerega so bile zgrajene vse tri obravnavane stolpnice znotraj enotnega kompleksa, predvideval niz parkirnih mest v obsegu 22 parkirnih mest Z ob stolpnicah, in čeprav ta urbanistična ureditev ni bila izvedena v skladu z načrtom, obstaja na parcelah, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo funkcionalno zemljišče k navedenim stavbam, improvizirano parkirišče v obsegu približno enake kapacitete parkirnih mest, kot je bilo to predvideno v navedenem aktu. Ker parc. št. 707/13 ni bila ugotovljena kot pripadajoče zemljišče k stavbam, pogodba, ki jo je MOL sklenil s tretjim, ni nična.

14. Zaključki izpodbijanega sklepa so torej materialnopravno pravilni in ker do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni prišlo, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju ZVEtL, Ur. list št. 45/2018, 59/2011, 34/2017, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.