Jedro

Zakonec, ki mu je življenjska skupnost postala nevzdržna, se ima pravico razvezati.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletno hčerko Mo. D. (roj. leta 1999) je zaupalo v varstvo in vzgojo materi Ma. D. Toženca je zavezalo k plačevanju mesečne preživninske obveznosti v višini 125,00 EUR. Stike med očetom in hčerko pa je določilo tako, da je hčerka pri očetu vsak drugi vikend ter polovico časa v času poletnih počitnic in ostalih praznikov oziroma počitnic.

Proti sodbi vlaga laično pritožbo toženec. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi. Bistvo pritožbenih navedb je v tožnikovi trditvi, da sta obe stranki prostovoljno sklenili zakonsko zvezo najprej pred matičarjem in kasneje še v cerkvi. Zavezala sta se k zvestobi do smrti. Navaja, da imajo številni zakonci težave in nesoglasja, vendar se kasneje pobotajo in se ne ločijo za vsako malenkost. Pojasnjuje, da ni hotel nič žalega in da želi še naprej živeti skupaj s tožnico. S tega stališča napada tudi odločitve o ostalih pravnih razmerjih. Glede otroka meni, da to ni stvar, ki bi se jo dodelilo enemu ali drugemu. Oba starša sta zavezana skrbeti za vzgojo mladoletnega otroka. Opozarja, da ima hčerko rad, medtem ko naj bi si tožnica otroka sploh ne želela. V zvezi s tem se sprašuje, kako bo potem sama skrbela zanjo. Podobno navaja glede vprašanja preživljanja. Strinja se, da je dolžan preživljati in skrbeti za otroka. Vendar pa poudarja, da sta dolžna za otroka skrbeti oba skupaj. Skupaj sta dolžna skrbeti na naslovu, ki je skupen dom. Stiki, kot so določeni, niso v korist otroka. Toženec zato odločitev o stikih iz istih razlogov, kot so smiselno navedeni že prej, izpodbija.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ureditve vseh pravnih razmerij (razveza, dodelitev otroka, določitev preživninskega bremena in ureditev stikov). Sprejema tudi razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo ter poudarja, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno brezhibna ter da je odločitev glede dodelitve otroka in glede ureditve stikov takšna, da se prilega realnemu življenjskemu stanju.

Toženec v pritožbi prav te življenjske realnosti ne zmore sprejeti. To je razumljivo, ne pa tudi pravno utemeljeno. Pred življenjsko realnostjo si ni mogoče zatiskati oči, še najmanj pa na tak način, da bi življenjsko realnost na tistem področju, ki spada v sfero posameznikovega svobodnega odločanja o lastnem življenju, pravo prisilno uokvirjalo. Namen prava je, da konflikte razrešuje, ne pa da jih ustvarja. Prav tu je tista točka, kjer se bo tožnik z življenjsko realnostjo moral soočiti. Ta življenjska realnost pa je takšna, da je za tožnico skupno življenje postalo nevzdržno in ima pravico do razveze zakonske zveze. Vse, kar pravo tu lahko (in mora) storiti, je, da se takšni življenjski realnosti ustrezno prilagodi.

Vse, kar navaja toženec v pritožbi, je sicer z življenjskega stališča res. Vendar pa gre za zagovor idealne družinske realnosti. Te pa v obravnavani zadevi, žal, ni. Naloga prava (in sodišča) je, da v takšnem položaju (se pravi: položaju, ko zakonca več ne živita skupaj) poskrbi za največjo (možno) korist otroka. To je sodišče prve stopnje storilo in pri tem upoštevalo tudi pomoč izvedenke (predvsem glede vprašanja dodelitve) ter življenjsko danost (predvsem glede vprašanja stikov).

Pritožnik omenja tudi učinke cerkvene poroke in pomen zaveze, ki sta si jo zakonca tedaj izrekla. V tem sodnem postopku se odloča le o razvezi zakonske zveze kot ustanove družinskega prava. V ZZZDR (1) so določene pravne posledice sklenitve zakonske zveze, kakor tudi pravne posledice njene razveze. Samo to je predmet pravnega (sodnega) urejanja. Čustvene vezi, duhovne zaveze in učinki cerkvene poroke niso predmet sodnega postopka. Gre za vprašanja, ki sodijo v sfero posameznika in kanonskega (cerkvenega – torej: ne prisilno veljavnega, državnega) prava.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Podana sta namreč oba procesna pogoja, ki za takšno odločitev predvideva 353. čl. ZPP (2).

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 – Ur. l. RS, št. 16/2004).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).