Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se v prvem odstavku njenega izreka navedeni znesek 3,000.000 SIT nadomesti z zneskom 1,500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), v oklepaju navedeni znesek 640.000 SIT z zneskom 2,140.000 SIT (sedaj 8.930,06 EUR), glede odločitve o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka pa tako, da mora te tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 81.738 tedanjih SIT - sedaj 341,09 EUR - z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje v 15 dneh, v tretjem odstavku izreka sodbe sodišča druge stopnje navedeni znesek 129.511 SIT toženkinih stroškov pritožbenega postopka pa nadomesti z zneskom 64.755,40 SIT (sedaj 270,22 EUR).

Sicer se revizija zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku, ki se je poškodoval v delovni nesreči 31.7.2000 na delu pri zavarovanki tožene stranke (J.) ob padcu s strehe z višine treh metrov, ob nespornem temelju priznalo upravičenje do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 9,700.000 tedanjih SIT - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,700.000 SIT (od zahtevanih 3,000.000 SIT), za strah v višini 1,000.000 SIT (od zahtevanih 1,400.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celotni zahtevani višini 7,000.000 SIT. Od skupnega zneska odškodnine je sodišče prve stopnje odštelo že pred pravdo tožniku plačano odškodnino v valoriziranem znesku in toženi stranki naložilo še plačilo 3,640.000 SIT z zamudnimi obrestmi, kot je to opredeljeno navedeno v izreku prvostopenjske sodbe; v presežku (do zneska 5,400.000 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 271.954,70 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke kot edine pritožnice delno ugodilo in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 3,000.000 tedanjih SIT (v delu iz naslova prestanega strahu za 500.000 SIT in v delu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2,500.000 SIT) - kar pomeni, da je tožena stranka, upoštevaje že plačani znesek, po sodbi sodišča druge stopnje pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine še v znesku 640.000 SIT s pripadki, medtem ko je bil v presežku zahtevek tožnika zavrnjen. Glede na spremenjen uspeh strank v pravdi je pritožbeno sodišče odločilo tudi o njunih stroških vsega postopka na način, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 3,000.000 tedanjih SIT v postopku na drugi stopnje znižane mu odškodnine, sklicujoč se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Navaja, da je sodišče druge stopnje s tako drastičnim znižanjem tožniku na prvi stopnji prisojene odškodnine prekoračilo svoja zakonska pooblastila, saj je to storilo na seji senata, ne da bi opravilo obravnavo in neposredno samo izvedlo dokazni postopek ter s tem zadostilo vsaj formalnim pogojem za tako izdatno poseganje v po mnenju tožnika pravilno odločitev sodišča prve stopnje, oprto med drugim tudi na neposredno spoznanje o trpljenju tožnika, zaslišanega kot stranka v postopku na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje po mnenju tožnika ni v svoji sodbi ponudilo razlogov - razen teoretične razprave o vpetosti odškodnin v širše okolje in podobno - zakaj je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku le 4,500.000 tedanjih SIT (in ne v znesku 7,000.000 SIT) ter za strah v znesku le 500.000 tedanjih SIT (in ne v znesku 1,000.000 SIT). Sicer pa je sodišče druge stopnje (drugače kot sodišče prve stopnje) povsem zanemarilo tožnikovo upravičenje do odškodnine za bodočo nepremoženjsko škodo, ki jo bo vse življenje trpel zlasti spričo duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske in delovne aktivnosti ter povečanja naporov. Tožnik končno ocenjuje v postopku na prvi stopnji priznano mu denarno satisfakcijo kot povsem primerljivo z odškodninami v podobnih primerih iz sodne prakse in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri vzpostavitve sodbe sodišča prve stopnje.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnikov revizijski očitek procesnopravne narave, namenjen sodišču druge stopnje, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ne da bi kakorkoli samo posegalo v dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji. Za spremembo sodbe na podlagi dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, ki v primeru izpodbijanja uspešno prestanejo pritožbeni preizkus, pa ima sodišče druge stopnje zakonsko pooblastilo v določbi 4. točke 358. člena ZPP, na katero se je sodišče druge stopnje v zvezi z delno spremembo prvostopenjske sodbe v danem primeru tudi izrecno sklicevalo. Odločitev, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo na seji senata, s procesnopravnega vidika ni bila torej v ničemer pogojena s predhodno izvedbo obravnave na drugi stopnji, kot to zmotno meni revident. Delno utemeljen pa je tožnikov revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede pravnomočne odločitve o obsegu pripadajoče mu denarne satisfakcije za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku le 4,500.000 SIT (zdaj 18.778,17 EUR). Ni mogoče prezreti, da je tožena stranka tožniku na prvi stopnji priznano odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v znesku 7,000.000 SIT (zdaj 29.210,48 EUR) v pritožbi obrazloženo izpodbijala izključno z zavzemanjem za nujnost upoštevanja degenerativnih sprememb hrbtenice pri tožniku pred obravnavano poškodbo kot razloga za sorazmerno zmanjšanje odškodnine iz tega naslova, vendar sodišče druge stopnje razlogovanju iz pritožbe tožene stranke (materialnopravno pravilno) ni pritrdilo spričo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku degenerativne spremembe hrbtenice pred poškodbo 31.7.2000 niso povzročale težav, da v medicinski doktrini ni opore za sklep o nujnosti nastopa kakršnihkoli težav zaradi tega sploh kdaj v prihodnosti in da so prav poškodbe hrbtenice vzrok za tožnikove trajne objektivne in subjektivne težave. Kljub temu je sodišče druge stopnje tožniku na prvi stopnji priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo kar za 2,500.000 SIT (10.432,32 EUR); s tem pa je glede na vse ugotovljene omejitve tožnikove življenjske aktivnosti, izčrpno opisane na 4. in 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, in glede na sodno prakso v podobnih primerih zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnikovo revizijsko zavzemanje za upravičenost do obsežnejšega denarnega zadoščenja iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je utemeljeno v obsegu do zneska 6,000.000 nekdanjih SIT oziroma 25.037,56 sedanjih EUR (torej za 1,500.000 nekdanjih SIT oziroma 6.259,39 sedanjih EUR), ne pa tudi tožnikovo zavzemanje za še nadaljnje zvišanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, prav tako pa ne tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino od že pravnomočno priznane mu odškodnine za strah v znesku 500.000 SIT (zdaj 2.086,46 EUR), ki je bila spričo dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi s tem v zvezi odmerjena z ustreznim upoštevanjem tako načela individualizacije višine odškodnine kot načela objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Pravilna uporaba materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja (določb 200. in 203. člena ob povzročitvi škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je po obrazloženem narekovala delno spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri zvišanja tožniku prisojene odškodnine za 1,500.000 nekdanjih SIT oziroma 6.259,39 sedanjih EUR s pripadki - torej na skupno (po odbitku že izplačane odškodnine še) 2,140.000 nekdanjih SIT oziroma 8.930,06 sedanjih EUR s pripadki (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa zavrnitev tožnikove revizije v preostalem delu za nadaljnji izpodbijani znesek 1,500.000 SIT oziroma 6.259,39 EUR (378. člen ZPP). Po delni spremembi pravnomočne sodbe odmerjena skupna oziroma končna odškodnina za pretrpelo in bodočo nepremoženjsko škodo tožnika tako vzdrži primerjavo s prisojami v primerljivih odškodninskih zadevah ter ustrezno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče sledilo metodi izračuna v sodbi sodišča prve stopnje, ki v postopku s pritožbo ni bila izpodbijana oziroma grajana. Tako je tožnik glede na končni uspeh v pravdi sedaj upravičen do povrnitve 40 % njegovih stroškov prvostopenjskega postopka (z zahtevkom za plačilo zneska 5,400.000 SIT je uspel do zneska v višini 2,140.00 SIT, kar je približno 40 %), odmerjenih na 549.360 SIT - to je do zneska 219.744 SIT (oziroma sedaj 916,98 EUR). Tožena stranka pa je upoštevaje njen (sedaj drugačen) uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 60 % njenih stroškov, odmerjenih na 230.010 SIT - to je do zneska 138.006 SIT (oziroma sedaj 575,89 EUR). Po medsebojnem pobotu je tožnik torej upravičen do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 81.738 tedanjih SIT (oziroma sedaj 341,09 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Upoštevaje končni izid postopka je treba ovrednotiti tudi uspeh tožene stranke v postopku z njeno pritožbo, ki znaša približno 41 %, saj je bila na prvi stopnji tožniku prisojena odškodnina 3,640.000 tedanjih SIT znižana na 2,140.000 SIT. V tem odstotku je zato upravičena do povrnitve na 157.940 tedanjih SIT odmerjenih njenih stroškov pritožbenega postopka, to je v znesku 64.755,40 SIT oziroma zdaj 270,22 EUR (41 % od 157.940 SIT je 64.755,40 SIT). Odločitev, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka pa temelji na dejstvu, da je njun uspeh v postopku z izrednim pravnim sredstvom izenačen (drugi odstavek 154. člena ZPP).