Jedro

Sodišče prve stopnje je zato, ker je sodni izvedenec medicinske stroke pojasnil, da so telesne poškodbe, zaradi katerih je oškodovanka umrla, lahko nastale tudi s padcem oziroma kotaljenjem po stopnicah, ne pa torej izključno le z obtoženčevimi udarci, ostalo v dvomu in je v korist obtoženca izreklo oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodiče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega B. Č. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 134. člena KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženčevi zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe Č... iz G... so na pritožbo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Višja državna tožilka N. L. R. je predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov in obtoženčevega zagovora ostalo v dvomu, ali je obtoženec storil v obtožbi navedeno kaznivo dejanje, in ga je zato oprostilo očitkov obtožbe. Ugotovitev, da "ni izključeno, da so poškodbe, ki so bile takšne narave, da so posledično pripeljale do smrti oškodovanke, nastale zaradi padca po stopnicah, na kar kaže tudi položaj najdenega trupla" (stran 7 sodbe), je sodišče prve stopnje oprlo na dokaze in indice, navedene v obrazložitvi sodbe, predvsem pa na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. J. B., ki je dopustil tudi možnost nastanka opisanih telesnih poškodb ob padcu ali kotaljenju po stopnicah, pod katerimi je bila pokojna oškodovanka najdena. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede ocene obtoženčevega zagovora, ko je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Skladne izpovedbe prič potrjujejo obtoženčev zagovor, predvsem pa, kot že navedeno, sodni izvedenec ni izključil možnosti nastanka telesnih poškodb na tak način, kot ga omenja obtoženec v zagovoru. Sodišče prve stopnje je torej dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj je ostalo ob zaključku glavne obravnave v dvomu in pritožbeno sodišče zato sprejema odločitev o oprostilni sodbi zaradi pomanjkanja dokazov.

Obširne pritožbene navedbe državne tožilke želijo prikazati tako obtoženca kot zaslišani priči M. P. in Z. L. kot nezanesljive, obtožencu in M. P. pa očitajo tudi dogovarjanje glede vsebine izpovedbe, priči M. P. pa tudi spreminjanje izpovedb. Ti očitki so neutemeljeni, na kar upravičeno opozarjajo tudi zagovorniki v odgovoru na pritožbo.

Pritožbeno mnenje, da bi bilo izpovedbe prič lahko oceniti v drugačni luči, kot je storilo sodišče prve stopnje, je neutemeljeno. Sodni izvedenec je namreč ob svojem pojasnilu, da bi telesne poškodbe lahko pripisali tudi padcu oziroma kotaljenju po stopnicah, tudi tiste na ramenih, ki jih omenja pritožnica, dopustil torej tudi to možnost. Pritožničina ugibanja in domneve o še drugih možnih načinih nastanka poškodb zato ne morejo zmanjšati dvoma o načinu nastanka telesnih poškodb, ki se je pojavil že sodnemu izvedencu, katerega izvedeniško mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, in je zato odločilo v dvomu v obtoženčevo korist. Ni namreč moglo z gotovostjo ugotoviti, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno tako, kot je navedeno v obtožbi.

Tudi pritožničino sklepanje o domnevnih protislovjih med obtoženčevim zagovorom in izpovedbami prič Z. L. in M. P. ni utemeljeno, saj pritožbena izvajanja niti v tem pogledu niti nasploh ne morejo vplivati na mnenje sodnega izvedenca, da ne more "izključiti ne udarca ne padca" (list.št. 164), to mnenje pa je sodni izvedenec dovolj utemeljil. Pred sestavo izvedeniškega mnenja pa je spis z vsemi dokazi in podatki sodni izvedenec pregledal. V zvezi z izvedeniškim mnenjem dr. J. B., ki ga naj bi po pritožničini navedbi sodišče prve stopnje interpretiralo tako, "da je zaključilo, da so vse poškodbe na telesu pokojne oškodovanke nastale pri padcu, oziroma kotaljenju po stopnicah, razen nekaterih", (stran 6 pritožbe), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodni izvedenec ni izključil ne padca, ne udarca, sodišče prve stopnje pa je navedlo, da "ni izključeno", da so poškodbe lahko nastale tudi zaradi padca. Pritožbeni očitek glede napačne interpretacije zato ni utemeljen, sploh pa ne zmanjšuje dvoma, v katerem je ostalo prvostopenjsko sodišče. Tudi pritožbene navedbe in razglabljanje glede krvnih sledi na natikaču in na steni dnevne sobe ter o procesu nastajanja možganskega edema in o tem, da na stopnicah ni bilo sledi, ki bi kazale na padec, ne morejo odpraviti dvoma tako pri sodnem izvedencu kot nato v izpodbijani sodbi glede načina nastanka telesne poškodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepravilnem sklepanju v zvezi s sledmi krvi na omelu. Sodni izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil, da poškodb na dlaneh pri obdukciji ni opazil, dopustil pa je možnost krvavenja iz dlani, saj ni bil "pozoren na morda povsem majhne pike, ki bi lahko nastale ob pobiranju razbitega stekla" (list.št. 163).

Očitek višje državne tožilke, da naj bi v zvezi z alkoholiziranostjo oškodovanke sodni izvedenec prišel sam s seboj v nasprotje glede na to, kar je navedel v pisnem izvedeniškem mnenju in nato na glavni obravnavi, pa bi bil sicer glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi utemeljen. Vendar pa glede na to, da se na glavni obravnavi sodni izvedenec sklicuje na predpostavko, ki jo je navedel v pisnem izvedeniškem mnenju, in nato predstavi izračun količine alkohola v urinu, nedvomno izhaja, da je sodni izvedenec predpostavljal, koliko alkohola se je lahko izločilo med dogodkom in nastopom smrti v času 12 ur. Ostanek alkohola ob smrti in že izločeni alkohol pa sta skupaj ob dogodku predstavljala po mnenju sodnega izvedenca hudo motnjo pri oškodovanki, ki je pripomogla k nastanku usodnih poškodb (list.št. 53). Zato gre očitno za neustrezen ali nerazumljen zapis na glavni obravnavi, kar pa ne more vplivati na zaključke sodišča prve stopnje o obtožbi, sploh pa ne na verodostojnost izvedeniškega mnenja.

Skratka, vsi pritožbeni očitki in vsa sklepanja, kako naj bi prav obtoženec telesno poškodoval pokojno oškodovanko, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine ter se do njih opredelilo.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP pazilo na kršitve materialnega in procesnega zakona. Takih kršitev ni našlo v izpodbijani sodbi. Zato je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.