Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi prvega odstavka 82. člena ZDR-1 v povezavi z določbami 45. in 46. člena OZ pravilno odločilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev odpovedi, ki jo je podala, saj ta ni bila podana pod vplivom grožnje oziroma pod prisilo nadrejenih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev lastnoročne pisne izjave tožnice z dne 15. 3. 2019 o prenehanju delovnega razmerja; ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 10. 2013 ni prenehala 16. 5. 2019, temveč delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi še traja do odločitve sodišča prve stopnje; za obračun nadomestil plače v višini 514,87 EUR bruto mesečno in izplačilo neto zneskov plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 5. 2019 do odločitve sodišča prve stopnje ter obračun denarnega povračila v višini 9.267,66 EUR bruto in izplačila ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je 15. 3. 2019 zaradi groženj in psihičnega pritiska s strani A.A. in B.B. lastnoročno napisala in podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da odpoved ne odraža njene prave volje in je napisana zaradi sile, zato je neveljavna. Meni, da se je je tožena stranka želela na ta način rešiti. Sklicuje se na svojo izpoved pred sodiščem prve stopnje v zvezi z dogajanjem, povezanim z denarjem, ki ga je stranka pozabila na bankomatu pred trgovino, v kateri je delala tožnica. Navaja, da je bila v predmetnem času mati samohranilka, ki je preživljala dva mladoletna otroka, zato samoiniciativno odpovedi gotovo ne bi napisala. Navaja, da se izpovedi B.B. in A.A. razhajata glede sporne odpovedi. Pove, da je slednja izpovedala, da je tožnica odpoved začela pisati sama in ni vprašala, kaj naj napiše, na pobudo B.B. je dopisala zgolj manjkajoči datum, ta pa je izpovedala, da je tožnica vprašala, kaj naj napiše v odpoved, in da misli, da ji je odgovorila, kaj mora odpoved vsebovati, vsebine pa ji ni narekovala. Meni, da glede na navedeno razhajanje sodišče prve stopnje pričama ne bi smelo slepo verjeti. Izpostavlja, da je logično, da zaposleni pri toženi stranki govorijo v prid delodajalca, in zatrjuje, da je zgodba izmišljena, na kar kažeta izpovedi A.A. in C.C. glede iskanja denarja v službenem plašču. Sklicuje se na svojo izpoved, da je bil denar v službenem plašču, da ga je iz njega vzela in ga dala A.A., ki ni verodostojno izpovedala, da ob preiskavi denarja v plašču ni bilo. Sklicuje se na izpoved C.C., da se čisti službeni plašči pritožnice niso preiskovali. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno verjame B.B. in A.A. glede poteka sestanka. Navaja, da je bila z njima sama v pisarni in nima drugih prič, ki bi lahko potrdile, da je bila tedaj zelo šokirana, prizadeta in da ni vedela, kaj dela. Kot absurdne označi izpovedi prič, da je bila ob podaji odpovedi tožnica "flegma". Pove da ji je delovno razmerje pomenilo eksistenco ter da nihče drug kot ona sama ne more govoriti o njenih občutjih, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje njeni izpovedi dati večjo vrednost. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami 45. in 46. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) pravilno odločilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev odpovedi, ki jo je podala 15. 3. 2019, saj ta ni bila podana pod vplivom grožnje oziroma pod prisilo nadrejenih. Za svojo odločitev je navedlo pravilne in popolne argumente, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

7. V pritožbi tožnica nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je tožnica, zaposlena kot prodajalka pri toženi stranki, 15. 3. 2019 lastnoročno napisala odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo izročila nadrejeni A.A. in regionalni vodji B.B., potem ko sta ji predočili, da je opustila dolžnost predaje na bankomatu pozabljenega denarja stranke, ki ji ga je izročila sodelavka, vodstvu tožene stranke oziroma da je ta denar zadržala v svoji posesti.

8. Tožnica v pritožbi prvenstveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in njeno izpovedjo glede dogajanja v zvezi s pozabljenim denarjem, ki ji je bil izročen, ter glede dogajanja na sestanku z nadrejenima A.A. in B.B. neposredno pred pisanjem odpovedi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi prič A.A. in B.B. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ne glede na to, da je povsem mogoče, da je bila tožnica na sestanku šokirana in prizadeta, pa na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničini izpovedi, da ni vedela, kaj dela. Zgolj dejstvo, da je pričama tožnica na zunaj delovala neprizadeta ("flegma"), čeprav tožnica trdi, da se je počutila povsem drugače, ne pomeni, da priči nista prepričljivo izpovedovali o dogajanju na sestanku. Njuna izpoved se nanaša na to, kako je tožnica delovala navzven, kar sta lahko zaznali, ni pa mogoče slediti tožničinemu zavzemanju, da lahko o svojih občutjih sama najbolj verodostojno izpoveduje, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje njeni izpovedi dati večjo vrednost. Prav tako na pravilnost dokazne ocene ne vpliva, da je bila tožnica ena sama, priči pa dve. Pri nas ne poznamo dokaznih pravil, po katerih bi nekatera dokazna sredstva imela večjo dokazno moč od drugih, skladno z 8. členom ZPP pa o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno s to določbo, okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, češ da je logično, da izpovedujejo v prid delodajalca. Zgolj na podlagi okoliščine, da so priče zaposlene pri toženi stranki, ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno izpovedi zaslišanih s strani sodišča prve stopnje. Ob tem ni nepomembno, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, izpovedi prič pa so v zvezi z zatrjevanim dogajanjem v bistvenem enake. Ne drži namreč pritožbena navedba o neskladnosti izpovedi prič A.A. in B.B., saj niti iz pritožbenih trditev ne izhajajo relevantne razlike v njunih izpovedih. Obe sta namreč o pravno pomembnih dejstvih izpovedovali v bistvenem enako, namreč da je tožnica ob predočenju očitkov glede denarja, pozabljenega na bankomatu, ki ga tožnica ni samoiniciativno izročila vodstvu, sama izbrala ponujeno možnost podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez prisile in grožnje napisala besedilo odpovedi in jima jo izročila. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem ne dvomi. Glede na to za odločitev ni bistveno, kaj se je dogajalo pred sestankom, na katerem je tožnica napisala odpoved.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.