Jedro

Ker tožeča stranka ni s stopnjo prepričanja dokazala odločilnega dejstva, da ji je toženka izročila dokumentacijo s ponarejeno vsebino, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znaki prevare iz 49. člena OZ niso izpolnjeni, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 12.137,10 EUR nadomesti z zneskom 8.677,92 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od tožencev zahtevala plačilo odškodnine zaradi prevare pri sklenitvi pravnega posla. Zatrjevala je, da je zaradi ponarejenih predloženih listin o prometu v X. Baru za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 9. 2009 s toženko 5. 11. 2009 sklenila prodajno pogodbo za premičnine, zaloge ter za prevzem utečenega posla lokala, ki je sicer ne bi sklenila, zaradi česar ji je nastala škoda v obliki razlike med nakupno in prodajno ceno lokala, ter med dobičkom, zabeleženim na prejetih listinah („ki bi ga morala tožeča stranka ustvariti“), in izgubo, ki jo je utrpela po nakupu lokala.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna tožeči stranki plačati znesek 79.475,08 EUR z obrestmi in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožencev.

3. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni jasno obrazložilo, katere dokumente naj bi toženka izročila tožeči stranki pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Opozarja, da toženka ni podala konkretnih trditev o količini gotovine, ki jo je položila na račun, zato bi moralo prvo sodišče zaključiti, da je imela prometa le toliko, kolikor ga izkazujejo izpiski prometa na TRR. Tudi podatki, posredovani DURS-u, ki prikazujejo višji promet kot je bil promet na TRR, ne dokazujejo, da je imela toženka višji promet od tistega, ki je razviden na TRR. Trditveno in dokazno breme, da je imela toženka višji promet, kot je razviden iz TRR, je na toženki. Pritožba ne soglaša z izvedenskim mnenjem in opozarja, da je izvedenec podal domneve in ne ugotovitev. Meni, da je toženka slabo poslovala in imela izgubo, ne pa, da je brisala račune. Opozarja, da toženka ni podala trditev, da bi brisala račune, in je to celo izrecno zanikala. Dejstvo, da je bil toženec zaposlen na davčni upravi, je v očeh zakonite zastopnice tožeče stranke dajalo veliko kredibilnost poslu. Pritožuje se tudi glede odmere stroškov.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in pritožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že enkrat odločalo. S sodbo I Cp 2777/2014 z dne 4. 2. 2015 je pritrdilo odločitvi prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 150/2015 z dne 10. 11. 2016 reviziji ugodilo, obe sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozorilo je, da je za odločitev o odškodninski odgovornosti potrebno ugotoviti dejansko stanje (tudi) glede trditve, da je toženka tožeči stranki izročila dokumentacijo s prirejeno vsebino.

7. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na trditvah, da ji je toženka pred sklenitvijo posla izročila dokumentacijo o poslovanju lokala (v prilogi A9), vsebina te dokumentacije pa je bila ponarejena oziroma prirejena. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da s stopnjo prepričanja1 dokaže navedeni trditvi (7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je toženka izročila tožeči stranki dokumentacijo v prilogi A9, torej dokumentacijo, za katero tožeča stranka trdi, da ji jo je izročila toženka pred sklenitvijo pravnega posla in za katero trdi, da je ponarejena. Očitki, da je sodba v tem delu nerazumljiva, so neutemeljeni.

9. Tožeča stranka je sicer zadostila dokaznemu bremenu glede zatrjevanega dejstva, da ji je tožnica izročila dokumentacijo o poslovanju lokala, ne pa tudi, da je bila vsebina te dokumentacije prirejena.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izpiski iz TRR toženke ne dokazujejo, da je bil celoten obseg toženkinega poslovanja omejen na bančne transakcije. Pritožbeno sodišče zato v tem delu pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Prvič zato, ker je imela toženka kot samostojna podjetnica in vodja lokala možnost poslovati z gotovino (ob odsotnosti zatrjevanih in izkazanih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da toženka ni poslovala z gotovino), drugič pa zato, ker je dejstvo, da je toženka poslovala z gotovino, konkretno izkazano s poročili, ki jih je toženka predložila v davčne namene in ki izkazujejo višji obseg poslovanja, kot je viden na TRR.

11. Izvedenec je kot strokovnjak podal mnenje, v katerem je izpostavil, da mu podatki, ki jih je imel na voljo, torej podatki v spisu ter listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, in podatki, ki jih je pridobil sam, niso omogočali ugotovitve dejanskega stanja, omogočali pa so oceno verjetnosti, vsebina katerih dokumentov je bila prirejena in kateri so prikazovali dejansko stanje. Na podlagi podatkov je lahko sklepal na verjetnost treh možnosti: ali so pristni podatki v prilogi A92 in prirejeni podatki, ki jih je toženka posredovala DURS, ali obratno, ali pa so prirejeni oboji. Izvedenec je, kot strokovnjak ekonomske stroke (40 let izkušenj na področju ekonomije ter nad 20 let izvedenstva), kot daleč najverjetnejšo ocenil možnost, da so podatki v prilogi A9 prikazovali resničen promet, toženka pa je DURS-u posredovala prirejene podatke o prometu v X. Baru, in sicer iz več razlogov. Prvič, toženka je uporabljala program Micrococtail, ki je (kar je v ekonomski stroki splošno znano dejstvo) omogočal brisanje računov, ki so se ga uporabniki širom Slovenije posluževali v namene prirejanja dohodka za davčne namene. To pojasni, zakaj se podatki v prilogi A9 in podatki, ki jih je toženka oddala za isto obdobje preko e-Davkov, razlikujejo. Drugič, toženka je poslovala kot samostojna podjetnica, zato so bili njeni dohodki že na podlagi tega lahko višji kot dohodki tožeče stranke, ki je poslovala kot d. o. o., zato bi bila tudi ob enakem poslovanju prisotna določena razlika v dohodkih v škodo tožnice. Tretjič, marža gostinske dejavnosti na ... je bila v tem letu 57 %, v Sloveniji pa 51 %, torej nadpovprečno visoka, lokal pa si je izvedenec tudi ogledal in ga ocenil za primerljivega z drugim lokalom na tem področju, ki mu je znan in ki je posloval z dobičkom. Na podlagi tega je izvedenec ocenil, da je verjetneje, da so bili prirejeni podatki za DURS (ki so prikazovali izgubo), kot podatki v A9, ki so prikazovali konsistenten dobiček (mesečni promet v okviru od 10.000 EUR do 12.000 EUR, kar je toženka tudi konsistentno zatrjevala in izpovedovala). Četrtič, iz izpovedi zaslišanih prič je razvidno, da se je vzdušje v lokalu po menjavi lastnika spremenilo, kar kaže na slabše obiskovanje lokala tožeče stranke v primerjavi z lokalom toženke in dodatno pojasnjuje razlike v prihodkih. Pritožbeno sodišče sprejema izvedensko mnenje, saj je utemeljeno na razumljiv način, izvedenec pa je konsistentno in prepričljivo utemeljil svoje razlogovanje tudi ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje.

12. Tožeča stranka tako ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede dejstva, da so bili podatki na listinah v prilogi A9 prirejeni. Pritožbeno sodišče pritožnici še pojasnjuje, da ni na toženki trditveno breme, da ni prevarala tožeče stranke, kot tudi ne, da je brisala račune. Toženka je trdila, da tožeči stranki ni izročila nobenih listin, pri čemer se ta trditev res ni izkazala za resnično, a to še ne dokazuje prirejenosti vsebine listin.

13. Ker tožeča stranka s stopnjo prepričanja ni dokazala odločilnega dejstva, to je, da ji je toženka izročila dokumentacijo s ponarejeno vsebino, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znaki prevare iz 49. člena Obligacijskega zakonika - OZ niso izpolnjeni, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki glede napačne odmere pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti odločitve odmero na podlagi ZOdvT ponovno opravilo. Tožencema pripada le ena nagrada za postopek v višini 1.023,10 EUR s povišanjem za zastopanje dveh strank 306,90 EUR (tar.št. 3100 in 1200). V primeru, kadar se zadeva vrne na nižje sodišče, se namreč nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Nadalje jima pripada nagrada za narok 944,40 EUR (tar.št. 3102) in materialni stroški 20 EUR (tar.št. 6002). Upravičena sta tudi do nagrade za postopek z začasno odredbo 236,10 EUR (tar.št. 3461), nagrade za narok za začasno odredbo 236,10 EUR (tar.št. 3467) ter nagrade za odgovor na pritožbo 472,20 EUR (tar. št. 3468). Ker je bila začasna odredba predlagana le zoper drugega toženca, prvo sodišče ni imelo podlage za zvišanje nagrade za postopek z začasno odredbo zaradi zastopanja dveh strank.Upoštevaje 22% DDV in stroške pričnin 59 EUR znašajo stroški tožencev do odločitve prvega sodišča 4.010,36 EUR.

Toženca sta nadalje upravičena do obrazloženega odgovora na pritožbo v višini 1.259,20 EUR (tar.št. 3210) s povišanjem za zastopanje dveh strank, 377,76 EUR, materialnih stroškov 20 EUR, do obrazloženega odgovora na revizijo 1.574 EUR s povišanjem za zastopanje dveh strank 472,20 EUR, materialnih stroškov 20 EUR in do nagrade za narok v ponovljenem postopku 944,40 EUR, z 22 % DDV. Zmotno pritožba meni, da sta toženca upravičena le do materialnih stroškov v skupnem pavšalnem znesku 20 EUR. Pavšalni znesek za materialne stroške lahko stranka v skladu s tar. št. 6002 zahteva na vsaki stopnji postopka. Toženca sta tako upravičena do povrnitve stroškov postopka v skupni višini 8.677,92 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v stroškovni odločitvi izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek 12.137,10 EUR nadomestilo z zneskom 8.677,92 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnica je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, kjer sodišče ni odločalo o glavnem zahtevku in torej s pritožbo glede vtoževane terjatve ni bila uspešna, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tudi toženca nista upravičena do povrnitve stroškov (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Stranki tako krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 O dokaznih standardih v pravdnem postopku glej članek Pavčnik, T.: Dokazni standardi, Podjetje in delo 6-7/2012, str. 1410. 2 To so listine, ki jih je toženka izročila tožnici pred sklenitvijo posla in za katere tožnica zatrjuje, da so ponarejene.