Jedro

Glede na to, da je tožnica s tožbo izpodbijala opozorilo, podano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zoper katerega nima pravice do samostojnega sodnega varstva, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kot je določeno v prvem odstavku 274. člena ZPP.

S tem, ko je razpravljajoči sodnik zavrnil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s pravilno pravno argumentacijo, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan (s čimer tudi ni podan glavni pogoj oziroma predpostavka za izdajo začasne odredbe), ni mogoče zaključiti, da sodnik zadeve ne bo obravnaval z vso skrbnostjo in profesionalnostjo, čeprav je iz takšne pravne argumentacije mogoče domnevati končni izid spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka), odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) ter tožnici naložilo, da je v 15 dneh dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 695,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Tožnica v pritožbi najprej izkazuje pravni interes za pritožbo, ki je v tem, da želi doseči, da sodišče upošteva njene dokaze, da je delodajalec ravnal nezakonito, ko je brez pravne podlage izrekel izpodbijani opomin, zaradi katerega so ostale in nastale številne negativne posledice, tudi za tožničino delo, ugled in dobro ime, ki sta pravno zavarovani dobrini. Zato želi pridobiti pravnomočno odločitev sodišča, da je delodajalec v prikritem (nezakonitem) disciplinskem postopku izrekel ukrep. Prvostopnemu sodišču očita, da je nekritično sledilo stališču toženke, pri tem pa popolnoma ignoriralo njena relevantna dejstva in navedbe. Tudi sklep pritožbenega sodišča in zaključki v njem, ki so bili podani v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, ne bi smel biti podlaga pri odločitvi v zvezi z njeno tožbo. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo ustrezno, ko ni ugodilo zahtevi za izločitev razpravljajočega sodnika in je zato pritožba usmerjena tudi proti sklepu št. SU76/2018. Izpodbijani sklep je nepravilen tudi v stroškovnem delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 274. člena ZPP (po predhodnem preizkusu tožbe), je v nasprotju z določili ZPP toženki priznalo stroške v celoti. Narok in vse vloge toženke po 7. 12. 2017 za uspeh toženke v pravdi niso bili potrebni. Sodišče je že 7. 12. 2017 na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo pritrdilo stališču toženke pri sklicevanju na sklep VSRS VIII Ips 227/2005, tako da bi lahko takoj, že na tem naroku, sprejelo sklep o zavrženju tožbe. Zato ni nikakršne pravne podlage za priznanje stroškov toženke po 7. 12. 2017 oziroma 22. 12. 2017. Tožnica meni, da so bila kršena pravila postopka, ki so vplivala oziroma so lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, sodišče pa je naredilo tudi vsebinske napake pri pravni presoji ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča. Nobenega dvoma ni, da je toženka tožnici 28. 3. 2017 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot je predvideno in predpisano v prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tega ne more spremeniti to, da ima obravnavana listina naslov "Opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov" (A1). Ni podlage, da bi tožnica mislila, da ji je bila vročena disciplinska odločba. Iz opozorila je že v izreku, pa tudi v obrazložitvi, jasno navedeno, da gre za opozorilo, da tožnica ne sme zamujati k uram pouka in da obstaja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Poleg tega je v opozorilu na več mestih navedena tudi pravna podlaga za njegovo podajo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Sicer pa je tožnica na zaslišanju izpovedala, da ji je vsebina 85. člena ZDR-1 poznana. Neutemeljeno je torej zaključevala, da gre za disciplinsko sankcijo.

7. Prvostopno sodišče se je pri svoji odločitvi povsem utemeljeno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 227/2005, ki se je do opozorila pred odpovedjo opredelilo še v času veljavnosti prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42702 in nasl.), pri čemer pa vsebina takratnega prvega odstavka 83. člena ZDR ni bistveno drugačna od aktualnega prvega odstavka 85. člena ZDR-1. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče RS podalo naslednjo obrazložitev: "Pisno opozorilo, ki je predmet tega spora, ureja ZDR v prvem odstavku 83. člena zgolj v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Takšno opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Upoštevaje odvisnost položaja delavca, ki izhaja iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR), gre v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom. Zakon ne opredeljuje nobenih drugih in nobenih samostojnih pravnih posledic. Zato pisno opozorilo samo po sebi ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Opozorilo samo na sebi tudi ne pomeni, da zaradi njega delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 274. člena ZPP in niti glede na določbe 204. člena ZDR." Glede na to, da je tožnica s tožbo izpodbijala opozorilo, podano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zoper katerega nima pravice do samostojnega sodnega varstva, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kot je določeno v prvem odstavku 274. člena ZPP.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep prvostopnega sodišča opr. št. SU76/2018 - Pd 41/2017 z dne 7. 2. 2018, s katerim je predsednik sodišča zavrnil zahtevo tožnice za izločitev okrožnega sodnika svétnika A.A. Tožnica v pritožbi navaja, da je navedeni sklep nepravilen, saj je ravnanje sodnika utemeljeno vzbudilo dvom o njegovi nepristranskosti, ko je že v sklepu z dne 22. 12. 2017 prejudiciral svojo odločitev. Kljub temu pa je sodnik še za 6. 2. 2018 in nato za 15. 3. 2018 razpisal narok, zaradi česar je prišlo do nepotrebnih stroškov.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica 23. 1. 2018 podala zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika, in sicer iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP. Kot glavni razlog za utemeljitev svoje zahteve je navedla, da je sodnik v sklepu v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe opr. št. Pd 41/2017 z dne 22. 12. 2017 že v tej fazi postopka prejudiciral končno odločitev, ne da bi pregledal in prebral vse v spisu ter se opredelilo do številnih tožničinih argumentov, navedb in dokazov. O navedeni zahtevi je skladno s prvim odstavkom 73. člena ZPP odločal predsednik prvostopnega sodišča, ki je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča zahtevo tožnice utemeljeno zavrnil. S tem, ko je razpravljajoči sodnik zavrnil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s pravilno pravno argumentacijo, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan (s čimer tudi ni podan glavni pogoj oziroma predpostavka za izdajo začasne odredbe), ni mogoče zaključiti, da sodnik zadeve ne bo obravnaval z vso skrbnostjo in profesionalnostjo, čeprav je iz takšne pravne argumentacije mogoče domnevati končni izid spora. Zato je odločitev predsednika pravilna in zakonita. Drugačne odločitve tudi ni mogoče utemeljiti na podlagi pritožbene navedbe tožnice, da je razpravljajoči sodnik kljub vsemu razpisal in opravil narok za glavno obravnavo dne 15. 3. 2018, zaradi česar je prišlo do stroškov. Do tega naroka prišlo predvsem zaradi tožničinih ravnanj.

9. Neutemeljena je pritožba tudi zoper izrek o stroških. Tožnica si napačno tolmači obrazložitev prvostopnega sodišča, da je bila odločitev o zavrženju tožbe sprejeta po predhodnem preizkusu tožbe. Ta faza postopka je sicer res običajno izvedena še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, včasih celo še preden se tožba vroči nasprotni stranki v odgovor, kar pa ni nujno (tako tudi v tem sporu). Je pa v prvem odstavku 274. člena ZPP določeno, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost ali da npr. ni podana pravna korist za vložitev tožbe. Takšna odločitev pa je mogoča kadarkoli, ko sodišče ugotovi, da so podani razlogi zanjo.

V tem sporu je tožnica v tožbi izrecno izpodbijala "pravni akt z dne 28. 3. 2017", ki naj bi predstavljal disciplinsko odločbo. V odgovoru na tožbo je toženka opozorila, da gre le za pisno opozorilo, izdano na podlagi 85. člena ZDR-1, zoper katerega posebno pravno varstvo ni dopustno. Da bi se lahko ugotovila dejanska pravna vsebina te listine, je sodišče prve stopnje utemeljeno razpisalo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo za 7. 12. 2017, na katerem pa je tožnica vložila prvo pripravljalno vlogo. Na tem naroku sta obe stranki predlagali njegovo preložitev in sodišče je predlagoma ugodilo. Nato je sledil postopek v zvezi s predlogom tožnice za izdajo začasne odredbe, pri čemer pravdna dejanja strank v zvezi s tem postopkom niso predmet stroškov postopka o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je nato najprej razpisalo narok za 6. 2. 2018, ki pa je bil preklican zaradi vložene zahteve za izločitev sodnika, tako da je bil naslednji narok razpisan in tudi opravljen 15. 3. 2018. Na tem naroku je sodišče zaslišalo tožnico ter na podlagi njene izpovedbe in vpogleda v listinsko dokumentacijo ugotovilo odločilna dejstva za končno odločitev.

Čeprav je sodišče prve stopnje že v sklepu o začasni odredbi izpostavilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana (v postopku za izdajo začasne odredbe se ne ugotavlja dejansko stanje v zvezi z glavnim predmetom spora), se je v pravno naravo izpodbijanega akta dokončno lahko prepričalo po izvedenem zaslišanju tožnice. Zato pritožba sodišču neutemeljeno očita, da so bili narok 15. 3. 2018 in predhodna pravdna dejanja toženke nepotrebni. Posledično je sodišče pravilno odmerilo stroške toženke in jih skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožnici, ker v postopku ni uspela. Na podlagi 155. člena ZPP je toženki pravilno in utemeljeno priznalo le dejansko potrebne stroške. K tem sodi nagrado za odgovor na tožbo ter za pristop na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Prav tako tudi nagrada za prvo pripravljalno vlogo, s katero je toženka odgovorila na vlogo tožnice z dne 7. 12. 2017, ki je bila vložena v spis na prvem naroku in zaradi česar je bila obravnava preložena, kar pomeni, da je bil potreben tudi strošek za udeležbo na drugem naroku. Poleg navedenega je sodišče toženki priznalo le še stroške za odsotnost iz pisarne in urnino ter DDV, kar pomeni, da so bili stroški toženki pravilno priznani in odmerjeni skladno s prvim in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Zato je pritožba v navedenem delu neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).