Jedro

Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka, medtem ko posebno pravilo 162. člena ZPP o izključitvi pravice do nagrade velja le za primere, ko se državni organ udeležuje postopka kot stranka. To je posebej predvideno v že omenjenih določilih 1. odstavka 7. člena ZDPra, ko zakonsko besedilo ločeno omenja dolžnost državnega pravobranilca zastopati državo na eni, in zastopati organe države ter zastopati upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, na drugi strani. Če zastopa državo, je ta upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih pravilih o stroških postopka in ob upoštevanju določil 16. člena ZDPra, po katerih se stroški obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Drugi in tretji odstavek sklepa sodišča druge stopnje ter tretji odstavek sklepa sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek, v katerem je tožnik uveljavljal pravico do napredovanja v višji plačilni razred in pravico do plačila razlike v plači s pripadki, ustavi, ker je tožnik umaknil tožbo. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 40.507,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.2.2000 dalje do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper izrek sodbe sodišča prve stopnje o stroških se je pritožila tožena stranka, sodišče druge stopnje pa je pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremenilo, tako da je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Odločilo je tudi, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov zavrne.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči pri odločanju o stroških postopka tožene stranke nista pravilno uporabili 162. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s 1. odstavkom 7. člena in 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Uradni list RS, št. 20/97). Uporabili tudi nista 158. člena ZPP. Sodišči sta presodili, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, zato zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija drugi odstavek izreka sklepa sodišča druge stopnje in tretji odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, ter tretji odstavek sklepa sodišča druge stopnje o tem, da se zavrne njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je zahtevo za povrnitev stroškov tožene stranke zavrnilo, ker je tožena stranka uveljavljala le nagrado za zastopanje državnega organa državnemu pravobranilstvu. Ta organ po določilih 1. odstavka 7. člena ZDPra pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Ministrstva in upravni organi niso pravne osebe. Ministrstvo za notranje zadeve in Policijska uprava nista pravni osebi.

ZDPra določa, da je državno pravobranilstvo pri zastopanju strank pred sodišči in upravnimi organi upravičeno do obračunavanja stroškov po tarifi o odvetniških storitvah. Državno pravobranilstvo je v obravnavani zadevi zastopalo Republiko Slovenijo, zato ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik toženi stranki ni dolžan povrniti pravdnih stroškov. Pravdni stroški pripadajo stranki.

Strankam, ki jih zastopa državo pravobranilstvo, pripada povračilo pravdnih stroškov, če je stranka Republika Slovenija ali druga pravna oseba iz 1. odstavka 7. člena ZDPra, ki se financira iz proračuna. Po določilih 16. člena ZDPra so stroški zastopanja državnega pravobranilstva prihodek in izdatek proračuna. Po določilih 162. člena ZPP se lahko državni organ udeležuje postopka in ima pravico do povračila stroškov brez pravice do nagrade, če ima položaj stranke, tak položaj pa ima, če je pravna oseba, če tako določajo posebni predpisi ali kadar mu sodišče izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi prizna lastnost stranke (76. člen ZPP). Državno pravobranilstvo je zakoniti zastopnik le tistih subjektov, ki so pravne osebe (1. odstavek 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu), ne pa tudi tistih, ki jim posebni predpis ali pravdno sodišče prizna lastnost stranke v pravdnem postopku (2. in 3. odstavek 76. člena ZPP).

Državna tožilka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter izpodbijana sklepa spremeni, tako da bo moral tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določili 393. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se revizijsko sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

V obravnavanem sporu je bila tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, torej država. Po določilih 1. člena ZDPra je državno pravobranilstvo zastopnik države in drugih subjektov, ki jih določa omenjeni zakon, pred sodišči in upravnimi organi. Drugi subjekti, ki jih zastopa državno pravobranilstvo, so navedeni v določilih 1. odstavka 7. člena ZDPR. To so državni organi in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Ministrstva in upravni organi niso pravne osebe. To so lahko izjemoma po 21. členu Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94) v njihovi sestavi ustanovljene upravne organizacije, to je, direkcije in agencije.

Ministrstvo za notranje zadeve torej ni pravna oseba, prav tako pa to tudi ni Policijska uprava, ki je del Policije, ta pa je po 1. členu Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98, 66/98) organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve.

Način obračunavanja stroškov zastopanja državnega pravobranilstva urejajo določila 16. člena ZDPra, s tem da določajo, da se obračunavajo po odvetniški tarifi in da so prihodek proračuna Republike Slovenije. Ta določila je mogoče uporabiti le, če je stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, to pa je vprašanje, ki ga urejajo določila 162. člena ZPP. Po določilih 162. člena ZPP ima državni organ, ki se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. S to ureditvijo je nadomeščen 163. člen ZPP/77, ki je javnemu pravobranilstvu priznaval kot strošek postopka tudi znesek, ki bi se stranki priznaval za delo oziroma zastopanje odvetnika. Kot navaja zahteva za varstvo zakonitosti, državni pravobranilec v tej zadevi ni stranka v postopku. Je le zakoniti zastopnik države in njenih organov.

Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka, medtem ko posebno pravilo 162. člena ZPP o izključitvi pravice do nagrade velja le za primere, ko se državni organ udeležuje postopka kot stranka. To je posebej predvideno v že omenjenih določilih 1. odstavka 7. člena ZDPra, ko zakonsko besedilo ločeno omenja dolžnost državnega pravobranilca zastopati državo na eni, in zastopati organe države ter zastopati upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, na drugi strani. Če zastopa državo, je ta upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih pravilih o stroških postopka in ob upoštevanju določil 16. člena ZDPra, po katerih se stroški obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

V obravnavani zadevi je bila tožena stranka država, zastopalo pa jo je državno pravobranilstvo, zato bi morali sodišči upoštevati, da je bila kot pravdna stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih predpisih o stroških postopka, ter da določil 162. člena ZPP v tem primeru ni bilo mogoče uporabiti. Sodišči nista upoštevali, da je država v obravnavanem primeru upravičena do stroškov postopka po določilih 158. člena ZPP ter o načinu obračunavanja stroškov, ki ga ureja 16. člen ZDPR. Zato nista raziskali vprašanja, ali državi kot stranki pripadajo stroški postopka in v kakšnem obsegu ji pripadajo.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče v delu, v katerem sta sodišči s sklepi odločili o pravici države do povrnitve stroškov postopka, na temelju 2. odstavka 380. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.