Jedro

Sklepanju tožnika, da bi pravni posel postal ničen (šele) zaradi plačila odškodnine na podlagi 72. člena ZDen (torej za nazaj), ni mogoče pritrditi, saj takšno sklepanje nasprotuje osnovnim konceptom ničnosti pogodb.

Plačilo odškodnine po 72. členu ZDen ni v pravnorelevantni zvezi z obravnavano zadevo, saj ZDen ureja pravna razmerja med denacionalizacijskim zavezancem ter upravičencem, v konkretnem primeru pa gre za obligacijsko pravno razmerje, v katerega sta pravdni stranki prostovoljno ter svobodno vstopili s sklenitvijo sporazuma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Sporazuma o plačevanju akontacije najemnine zavrže. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke, na ugotovitev obstoja nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke, kakor tudi zahtevek za plačilo zneska 210.078,77 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku zavrnilnega dela razveljavilo, v preostalem delu pa je pritožbo zoper sodbo ter pritožbo zoper sklep zavrnilo, ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je o ugotovitvenem zahtevku že pravnomočno odločeno, zato je sklep sodišča o zavrženju ocenilo kot pravilen. Glede dajatvenega zahtevka pa je zaključilo, da plačilo tožeče stranke ni bilo brez pravnega temelja, saj je bilo plačano na podlagi sklenjenega sporazuma oziroma pravnomočne sodbe.

3. Tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo in sklep vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. (Novo) tožbo je vložila na podlagi dejstva, ki je izven časovnih meja pravnomočnosti sodbe opr. št. P 262/2002 (z dne 4. 3. 2003) in dne 23. 10. 2003 plačane odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) s strani zavezanke (R.) toženi stranki. Najemnica je do 15. 7. 1995 R. za poslovne prostore plačevala najemnino, R. pa je za isto časovno obdobje ter iste poslovne prostore toženi stranki - upravičenki po ZDen - plačala odškodnino za nezmožnost uporabe prostorov. Po citirani pravnomočni sodbi je toženka v izvršbi od tožeče stranke prejela za isto časovno obdobje in iste prostore najemnino (odškodnino). Sporni sporazum je zaradi plačila odškodnine postal retroaktivno ničen. Nova tožba temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. V prejšnji pravdi je bilo o ničnosti odločeno le kot o predhodnem vprašanju. Sporazum je na podlagi drugega odstavka 580. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) razdrt po samem zakonu, od sporazuma pa je stranka tudi pisno odstopila dne 18. 3. 1994 (124. člen ZOR). Tožena stranka dejstev in trditev v tožbi ni substancirano prerekala, zlasti ne dejstev o prejemu plačila celotne odškodnine, pa tudi ne višine dajatvenega zahtevka, zato je tožbene zahtevke priznala. Zaključek, da je toženka imela dve terjatvi do dveh različnih subjektov, na dveh različnih podlagah, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje in pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prejela odškodnino po 72. členu ZDen od zavezanke ter po pravnomočni sodbi še terjatev iz naslova najemnine za isto časovno obdobje in iste prostore, za katere je tožeča stranka do 15. 7. 1995 že plačala najemnino R. iz veljavnega najemnega razmerja. Obrazložitev sodbe ne omogoča preizkusa. Manjka razlog, na podlagi katerega predpisa lahko tožena stranka za en škodni dogodek dobi dvakratno plačilo. Vrhovno sodišče je vezano na razloge, ki jih je sprejelo v odločitvi II Ips 352/2004. S sklepom II Ips 605/2007 je odločilo tudi, da je plačilo odškodnine izven meja pravnomočne sodbe, zato je to novo dejstvo lahko podlaga za novo tožbo, ne pa za obnovo postopka. S plačilom odškodnine je R. denacionalizacijski upravičenki priznala odvzeto pravico upravljanja, saj ji do 15. 7. 1995 ni dodelila nobenega premoženjskopravnega upravičenja. Toženki ni bilo znano, kako je bilo z upravljanjem do tega datuma, zato je sporni sporazum ničen, ne glede na sodbo opr. št. P 262/2002. Pravica uveljavljanja ničnosti ne zastara. Sodišče je glede na dejanske ugotovitve napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih trditev, da je tožena stranka zlorabljala pravice iz 13. člena ZOR. Kljub prejemu celotnega plačila odškodnine in umiku pritožbe v zadevi P 120/2001 je ponovno v izvršbi zahtevala plačilo, saj je po prejemu sodbe Višjega sodišča takoj vložila izvršilni predlog, še isti dan pa je bil dovoljen vpis zastavne pravice s pridobitvijo poplačilne pravice po 170. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v korist toženke. Pravice je toženka še nadalje zlorabljala, ko je R. predložila v podpis aneks k poravnavi, v katerem je zatrjevala, da odškodnina ni v celoti poravnana, vendar je direktor Radenske podpis aneksa odklonil. Odločitev sodišča druge stopnje bi ob neuspešni reviziji pomenila legalizacijo kaznivega dejanja goljufije, saj je z odločitvijo v izpodbijani sodbi kršeno načelo ekvivalentnosti (15. člen ZOR). S svojim postopanjem tožena stranka krši tudi načelo vestnosti in poštenja. Tudi po ustavnih določbah do dvakratnega plačila tožena stranka ni upravičena; kljub pravnomočni sodbi ne bi smela vložiti izvršilnega postopka in pridobiti dvakratne premoženjske koristi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - toženka je na podlagi sklepa o dedovanju (opr. št. D 475/95 z dne 26. 7. 1995) postala izključna lastnica bivšega hotela A.; - nepremičnina je bila denacionalizacijskim upravičencem vrnjena na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 464-70/92 z dne 11. 11. 1993; - zavezanec za vrnitev je bila R. d.o.o.; - tožeča stranka je imela na podlagi najemne pogodbe, sklenjene dne 16. 11. 1970, z najemodajalcem R. – H., v najemu 12 sob v prvem nadstropju hotela; - v teku denacionalizacijskega postopka so upravičenci do denacionalizacije s tožečo stranko sklenili Sporazum o plačevanju akontacije najemnine (v nadaljevanju sporazum); - glede plačila najemnine po sporazumu je med pravdnima strankama tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti (P 5/94, nato P 98/97 in na koncu P 262/2002), v katerem je bilo P. naloženo plačilo 12,412.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodbo je potrdilo Višje sodišče, revizija tožene stranke (tožnice v tej pravdi) pa je bila zavrnjena; - v pravdi P 262/2002 je bilo ugotovljeno, da sta stranki k sklenitvi sporazuma pristopili sporazumno, pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, vendar sta za to dejstvo obe vedeli; - tožnica je na podlagi sporazuma toženi stranki plačala akontacijo najemnine za mesece november in december 1993 ter za januar 1994, za mesec marec in naprej do 8. 8. 1995 pa akontacij ni plačala; - toženka je od R. dne 23. 10. 2003 na podlagi sklenjene izvensodne poravnave prejela plačilo odškodnine v višini 67,000.000,00 SIT po 72. členu ZDen; - poravnava med zavezanko in upravičencem do denacionalizacije je zajemala odškodnino za obdobje od 7. 12. 1991 do 15. 7. 1995 za kletne prostore P., pritličje in mali hotel; ter primarni zahtevek v višini 11,221.634,00 SIT za obdobje od 7. 12. 1991 do 15. 11. 1993, ki se nanaša na I. nadstropje hotela; - poravnava ni zajemala (podrejenega) zahtevka, ki se je nanašal na obdobje od 1. 2. 1994 do 8. 8. 1995; - po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 262/2002 je tožena stranka od tožnice dne 22. 12. 2006 prejela plačilo.

7. V delu, v katerem revident pod krinko uveljavljanja procesnih kršitev izpodbija dejansko stanje, revizijsko sodišče ni dolžno opraviti revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako pa revizijsko sodišče ni dolžno odgovoriti na pavšalno uveljavljano kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta ne zadosti zahtevam obrazloženosti in konkretizacije zatrjevanih kršitev.

8. Revizijski očitek, da je bilo v pravdi P 262/2002 glede ničnosti sporazuma odločeno le kot o predhodnem vprašanju, zaradi česar ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, sicer drži, vendar sta sodišči druge in prve stopnje s tem, ko sta tožbo z ugotovitvenim zahtevkom zavrgli, postopali v prid revidenta, saj iz tožbenih navedb ter ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je zahtevek očitno neutemeljen. Tožeča stranka ugotovitveni zahtevek utemeljuje s tem, da je s plačilom odškodnine, plačane na podlagi 72. člena ZDen, sporazum postal retroaktivno ničen. Pravni posel oziroma pogodba je nična, kadar nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ter morali. Ničnost, kot ena od oblik neveljavnosti pogodbe, učinkuje sama po sebi, njeni učinki pa se kažejo v tem, da takšna pogodba že v trenutku njene sklenitve oziroma v trenutku, ko stranki izrazita voljo za sklenitev takšne pogodbe, sploh ni veljavna. Sklepanju tožnika, da bi pravni posel postal ničen (šele) zaradi plačila odškodnine na podlagi 72. člena ZDen (torej za nazaj), ni mogoče pritrditi, saj takšno sklepanje nasprotuje osnovnim konceptom ničnosti pogodb. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da sta stranki sporazuma vedeli za tek denacionalizacijskega postopka ter okoliščino, da odločba še ni pravnomočna, zaradi česar je tožeča stranka lahko že ob sklenitvi sporazuma vedela, da bo toženka prejela tudi odškodnino s strani denacionalizacijskega zavezanca, zaradi česar o nemoralnem ravnanju toženke ni mogoče govoriti, prav tako pa je iz tega razloga neutemeljeno tudi sklicevanje revidentke na določbo drugega odstavka 580. člena ZOR.

9. Glede dajatvenega zahtevka, s katerim tožeča stranka terja od tožene plačilo zneska, ki ga je plačala na temelju spornega sporazuma ter na njegovi podlagi izdane pravnomočne sodbe opr. št. P 262/2002, pa so materialno pravni zaključki sodišč prve ter druge stopnje pravilni. Neupravičena pridobitev je obligacijsko razmerje, pri katerem je okoriščeni prejel korist na škodo drugega udeleženca tega razmerja, ne da bi za to obstajal pravni temelj, ali pa je pravni temelj kasneje prenehal. S tožbo zaradi neupravičene pridobitve tožnica ne more zahtevati vrnitve zneska, ki ga je plačala na podlagi pravnomočne ter izvršljive sodne odločbe, saj je pravni naslov za plačilo zneska obstajal. Pravno razmerje, na katerega se sodna odločba nanaša, postane s pravnomočnostjo pravno utrjeno, tako da se prizadeti subjekti nanj lahko zanesejo. S tem se krepi zaupanje v pravni red, posameznikom pa se zagotavlja varstvo pridobljenih pravic. Sklepanje revidenta, da je zaradi plačila odškodnine na podlagi 72. člena ZDen odpadla njegova obveznost, določena s pravnomočno sodbo, torej da je prenehal pravni temelj za plačilo ter da toženka kljub pravnomočni obsodilni sodbi ne bi smela sprožiti izvršilnega postopka, je zmotno. Plačilo odškodnine po 72. členu ZDen ni v pravnorelevantni zvezi z obravnavano zadevo, saj ZDen ureja pravna razmerja med denacionalizacijskim zavezancem ter upravičencem, v konkretnem primeru pa gre za obligacijsko pravno razmerje, v katerega sta pravdni stranki prostovoljno ter svobodno vstopili s sklenitvijo sporazuma. Tudi če bi upravičenka res prejela dvakratno plačilo, bi morala tožeča stranka izkazati še prikrajšanje na njeni strani, za katerega ne obstaja pravni temelj. V konkretnem sporu pa je bilo celo ugotovljeno, da odškodnina, dogovorjena s poravnavo med toženko ter denacionalizacijsko zavezanko, sploh ni zajemala odškodnine za prostore, ki jih je imela v najemu tožeča stranka, zaradi česar trditev o dvakratnem prejemu plačila za iste prostore niti nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Tako je zaključek sodišč, da je tožena stranka plačilo prejela na dveh različnih podlagah ter od dveh različnih subjektov materialnopravno pravilen, zaradi česar je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke, revizijske navedbe o odvzemu pravice do upravljanja pa nerelevantne.

10. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP in 378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.