Jedro

Če tožnik uveljavlja odškodnino za navadno škodo in izgubljen dobiček, se dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej, čeprav je škodni izvor isti - prometna nezgoda.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženca nerazdelno plačata 1.019.208 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1994 dalje ter povrneta njegove pravdne stroške. Tožniku je obenem naložilo, naj tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 191.821 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper takšno sodbo zavrnilo ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident uvodoma izraža razočaranost nad odločitvijo in razlogi pritožbenega sodišča ter slednjim očita nejasnost in notranje nasprotje. Predvsem se upira trditvi, da naj bi v pritožbi ne pojasnil, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, ko pa je vendar to jasno zapisano v samem uvodu pritožbe. V nadaljevanju revizije revident napada odločitev nižjih sodišč predvsem z osvetljevanjem dejanskega stanja, kakršno bi moralo biti po njegovem mnenju ugotovljeno glede na izvedene dokaze. Zaradi narave odločitve v tej revizijski zadevi sodišče revidentovih sicer obširnih trditev ne bo podrobneje povzemalo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine iz dveh različnih pravnih naslovov.

V tožbi je postavil zahtevek za plačilo 939.208 SIT, kar naj bi predstavljalo premoženjsko škodo, ki jo je utrpel na avtomobilu v prometni nezgodi (889.208 SIT) ter 50.000 SIT njegovih lastnih stroškov, ki jih je imel v zvezi s popravilom vozila, zamudo časa, potnimi stroški in podobno. Na glavni obravnavi dne 19.6.2001 je tožnik tožbo spremenil tako, da je zahtevek na plačilo 50.000 SIT iz naslova potnih stroškov umaknil, skupni zahtevek pa je povečal na 1.019.208 SIT in sicer na račun izgubljenega zaslužka, ker je bil kot taksist tri tedne brez dohodka.

Iz navedenega je razvidno, da sta v vtoževanem znesku 1.019.208 SIT zajeta dva premoženjska zahtevka, katerih dejanska in pravna podlaga sta različni. Prvi (889.208 SIT) predstavlja odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala na tožnikovem avtomobilu. Gre torej za zahtevek zaradi zatrjevanega zmanjšanja tožnikovega premoženja v prometni nezgodi - navadna škoda (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR). Drugi (130.000 SIT) pa predstavlja odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička, kar je druga oblika škode po 155. členu ZOR. Zahtevka sta samostojna, skupen jima je le vzrok (škodni dogodek), razlikujeta pa se tako glede dejanskih prvin vzročne zveze kot glede dejanskih prvin nastanka škode (prim. drugi in tretji odstavek 189. člena ZOR). Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, pa imata tudi različno pravno podlago.

Kadar se uveljavlja s tožbo več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago, se presoja dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej (39. in 41. člen ZPP). Obravnavana zahtevka vsak zase ne presegata zneska 1.000.000 SIT, zato revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče jo je zato v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.