Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je obravnavani škodni dogodek povzročil pri tožniku manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb v desnem ramenu, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je med temi bolečinami in z njim povezanimi tožnikovimi zdravstvenimi težavami ter škodo in škodnim dogodkom podana pravno upoštevna vzročna zveza.

Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka.

V primerih, kadar šele škodni dogodek povzroči manifestnost degenerativnih sprememb, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (točka III izreka) delno spremeni tako, da se znesek 962,19 EUR nadomesti z zneskom 913,88 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu odločitve pod točko I in III izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 279,62 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 3. 2022 razsodilo: - pod točko I izreka je toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plača 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2020 dalje; - pod točko II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v presežku za nadaljnjih še zahtevanih 8.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2020 dalje; - pod točko III izreka odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 962,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I in III izreka. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naložijo v povrnitev njeni pravdni stroški, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje pri odločanju o pravični odškodnini ni upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodovanju star 65 let. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku padel na desno ramo in utrpel poškodbo desnega ramena. Objektivna medicinska dokumentacija iz časa po dogodku in izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke tega ne potrjujejo. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je vzrok tožnikovih kasnejših težav z desnim ramenom degenerativno stanje mišic rotatorne manšete desne rame. Zaradi takšnega mnenja izvedenca ta v prvotnem mnenju tudi ni opravil razmejitve obsega nepremoženjske škode. Razmejitev, ki jo je izvedenec podal v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, je tako v nasprotju z njegovim prvim podanim mnenjem, zato pa teh njegovih kasnejših ugotovitev ni upoštevati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova poškodba desne rame nastala v škodnem dogodku, tako temelji zgolj na neprepričljivi izpovedbi samega tožnika. Iz izpostavljenega pa je tudi ugotoviti, da bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem desnega ramena tožnika, kakor tudi zmanjšane življenjske aktivnosti v povezavi s tem, niso vzročno povezane z obravnavanim škodnim dogodkom in je zato sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sicer pa je na podlagi skopega in glede na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke neprepričljivega mnenja fiziatra v izvidu z dne 4. 2. 2020 sodišče zmotno ugotovilo obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika. Te namreč niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Toženka se sicer strinja, da je pri tožniku prišlo do razgaljenja tožnikovih nemih degenerativnih sprememb v desni rami, vendar je vzrok temu naraven tek degenerativnega stanja, ki je bil neodvisen od poškodbe, ki jo je tožnik glede na mehanizem njegovega padca in delovanja sil lahko utrpel v škodnem dogodku. Takšna škoda na desni rami bi tožniku nastala tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sicer pa tožnik ni zatrjeval, ampak le izpovedoval, da je ob padcu z motorja padel na desno ramo. Izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage. Tudi prisojena odškodnina tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka, saj ima tožnik le še manjše in občasne bolečine v ramenu. V zvezi z odločitvijo o tožniku priznanih pravdnih stroških je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da je tožnik vložil 6 pripravljalnih vlog, saj jih je vložil le 5. Za pripravljalni vlogi tožnika z dne 18. 1. 2o21 in 10. 6. 2021 (in ne 14. 6. 2021), ki sta zelo kratki vlogi, sodišče tožniku ne bi smelo prisoditi 500 oziroma 250 točk, ampak zgolj 50 točk kot za kratka dopisa.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da je sodišče prve stopnje pravilno, upoštevajoč izvedeniško mnenja izvedenca medicinske stroke in sodno prakso ugotovilo, da je vzrok tožnikovim težavam z desno ramo škodni dogodek, čeprav ne hkrati tudi sama poškodba ob škodnem dogodku. Trditve in stališča pritožnice so v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obseg telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena le v delu, v katerem izpodbija del stroškovne odločitve, v ostalem pa ni utemeljena.

5. Ob spornosti dejstev, ali je tožnik v škodnem dogodku (prometni nesreči) 27. 10. 2019 ali v zvezi z njim utrpel ob nategu vratne hrbtenice tudi poškodbo desne rame oziroma bolečine in omejeno gibljivost desne rame, je sodišče prve stopnje v zvezi s temi spornimi dejstvi1, na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da tožnik v samem škodnem dogodku (ob padcu v prometni nesreči) poškodbe rotatorne manšete ni utrpel, je pa škodni dogodek bil sprožilni moment za nastanek bolečin v desni rami tožnika, ki so sicer posledice predhodnega degenerativnega stanja na mišicah rotatorne manšete tožnika in, ki so se ob aktualnem škodnem dogodku demaskirale (razgalile), saj pred njim tožnik ni imel težav z desno ramo. Glede na takšno izvedeniško mnenje izvedenca o vprašanjih, ki spadajo v njegovo strokovno področje, so takšne ugotovitve sodišča prve stopnje prepričljive in pritožnica s pritožbenim ponavljanjem svojega stališča, da so tožnikove takšne posledice pojavile ″po naravni poti″, ne more omajati njihove prepričljivosti. To pa tudi ne s protispisnimi pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik poškodbe rame utrpel ob škodnem dogodku ob padcu na desno ramo. Neutemeljeni pa se ob tem izkažejo tudi smiselni pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (7. in 2. člena ZPP), ker bi naj sodišče prve stopnje upoštevalo kot tožnikovo zatrjevano dejstvo tožnikov padec ob škodnem dogodku na desno ramo, čeprav takšnih trditev tožnik ni podal. 6. Na podlagi ugotovitev, da je obravnavani škodni dogodek povzročil pri tožniku manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb v desnem ramenu, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je med temi bolečinami in z njim povezanimi tožnikovimi zdravstvenimi težavami ter škodo in škodnim dogodkom podana pravno upoštevna vzročna zveza. Po tako imenovani teoriji jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa2, mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka. Odgovornosti za škodo oziroma njen večji obseg se tako ne more razbremeniti, če sta pogojeni z osebnimi lastnostmi oškodovanca. Navedeno tako pomeni, da v primerih, kadar šele škodni dogodek povzroči manifestnost degenerativnih sprememb, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pravni zaključek sodišča prve stopnje o podanosti vzročne zveze in upoštevnosti tiste škode, ki jo je tožnik utrpel v zvezi s bolečinami v desnem ramenu pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku, je tako pravilen, nasprotne pritožbene trditve toženke pa neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju še dodaja in poudarja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom tožnikove nepremoženjske škode in sicer z obsegom telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ugotovilo, da je tožnik, ki je v času škodnega dogodka bil star 65 let, v zvezi z utrpelim nategom vratne hrbtenice utrpel nekaj dnevne bolečine v predelu vratne hrbtenice ter v obsegu 20 %, torej za obdobje 6 dni zmerne do lažje telesne bolečine v desni rami, po tem in v bodoče pa tudi v obsegu 20 % občasne bolečine v desnem ramenu ob večjih fizičnih obremenitvah in napredovanih degenerativnih spremembah. V zvezi z obsegom neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je tožnik utrpel v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice preglede pri osebnem zdravniku in specialistu ter preiskave in opravljen sklop fizioterapij ter v obsegu 20 % neugodnosti v zvezi s preiskavami, dvemi sklopi fizioterapij in drugih zdravljenj v zvezi z ramo, ki je trajalo vse do 7. 10. 2020. Kot obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pa je sodišče ugotovilo, da je tožniku ostala bolečinsko omejena retrofleksija desne rame, ki mu v manjšim meri znižuje življenjske aktivnosti, saj zaradi nje tožnik ne more več opravljati vseh del na ohišnici in se voziti z motorjem. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 2.800,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.000,00 EUR, skupaj s pritožbeno neizpodbijano odškodnino iz naslova strahu v višini 600,00 EUR tako 4.400,00 EUR. Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode sta tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerjeni odškodnini za izpodbijani obliki nepremoženjske škode, kot tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo sodišče prve stopnje odmerilo tožniku v celoti, v skladu z merili iz 179. člena OZ. Pritožbeni drugačni očitki niso utemeljeni.

9. Pritožbeni razlogi toženke zoper odločitev o glavni stvari se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

10. Listine v spisu potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik vložil šest pripravljalnih vlog. To je ob tistih, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe datumsko izrecno izpostavilo, tudi pripravljalna vloga z dne 18. 1. 2021, ki jo toženka sicer pritožbeno izrecno izpostavlja. Iz vsebine navedene pa je razvidno, da je tožnik v njej ob pojasnjevanju razlogov v zvezi z napako v zapisu datuma zahtevanih zakonskih zamudnih obresti v tožbenem zahtevku tožbe, podal tudi navedbe o toženkinem delnem plačilu odškodnine in posledičnem umiku tožbe, glede na vse navedeno pa je tudi na novo oblikoval svoj tožbeni zahtevek. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo njegovo takšno vlogo kot obrazloženo pripravljalno vlogo in jo glede na vrstni red njene vložitve vrednotilo po tar. št. 19/1 OT. Drugačne pritožbene trditve toženke se tako izkažejo kot neutemeljene. Utemeljene pa so pritožbene trditve toženke, da pripravljalna vloga tožnika z dne 10. 6. 2021 (ki jo je sodišče sicer prejelo 14. 6. 2021) ne predstavlja obrazložene pripravljalne vloge, saj je v njej tožnik podal le kratke navedbe o izvršenem toženkinem plačilu akontacije odškodnine. Pritožbene trditve toženke, da gre zanjo tožniku le 50 točk po tar. št. 19/4 OT in ne 250, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje, se tako izkažejo kot utemeljene. Pritožbi toženke v tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev o obsegu stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku (962,19 EUR) spremenilo tako, da je obseg teh stroškov zmanjšalo za 48,31 EUR, kolikor znaša uspehu tožnika (33 %) sorazmeren del preveč odmerjene nagrade po sodišču prve stopnje za to vlogo. Ta znaša 146,40 EUR, kolikor znaša za 22 % DDV povečana vrednost 200 preveč priznanih točk po OT (200 točk x 0,6 EUR, kar je 120,00 EUR). Pritožbi v tem delu je tako pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Nadaljnjo pritožbo toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP).

11. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu in zgolj zoper odločitev o stroških. Zato toženka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 279,62 EUR in jih predstavlja nagrada za vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 375 točk, materialni stroški po 11. členu OT 7 točk, torej skupaj 382 točk oziroma upoštevajoč vrednost 1 OT je 0,6 EUR 229,22 EUR ter 22 % DDV v znesku 50,42 EUR.

1 Kar je obrazložilo v točkah 12 in 14 obrazložitve sodbe. 2 Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 671 in naslednje ob že v sodbi navedenih odločbah tako tudi VS RS v odločbah II Ips 133/2016, II Ips 1198/2008, II Ips 934/2007, II Ips 78/2007 in VSL v odločbah II Cp 833/2021, II Cp 4711/2008, II Cp 477/2019, I Cp 675/2016 in drugih.