Jedro

V upravnem postopku denacionalizacije se o vzpostavitvi etažne lastnine ne more odločati na podlagi ZDen, kar izhaja tudi iz določb SPZ, saj lahko etažna lastnina nastane le na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, ne pa tudi upravnega akta. Z vračilom bo stranka pridobila le tiste prostore, ki jih je s podržavljenjem izgubila, na skupnih prostorih in napravah pa bo pridobila ustrezen sorazmerni delež. Skupni prostori in naprave so v skladu z določbami SZ-1 last vseh posameznih etažnih lastnikov, kar pomeni, da mora tudi vrnjenim poslovnim prostorom pripadati ustrezen delež na skupnih delih in napravah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo Upravne enote Laško, št. 36305-12/92 z dne 17. 11. 2009 je pod točko 1 odločeno, da se upravičencema A.A. in B.B. vrne v last in posest vsakemu do ½ celote: poslovni prostor trgovine s skladiščem in s spremljajočimi prostori v pritličju ter en kletni prostor, v zemljiški knjigi vpisano kot lokal in skladišče v vložni številki 348/4 k.o. … , s številko začasnega identifikatorja 903.E. Poleg vračila navedenih poslovnih prostorov upravičencema pripada ustrezen delež na skupnih prostorih, napravah in pripravah v stavbi na parc. št. 5/2 na naslovu …, številka identifikatorja 116.ES. Pod točko 2 je odločeno, da je zemljiškoknjižni zavezanec za vračilo Trgovsko podjetje C., dejanska zavezanka za vračilo pa je njegova pravna naslednica, Č. d.d. Točka 3 določa, da se po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju izvrši sprememba zemljiškoknjižnega stanja, kot je navedeno v 1. točki tega izreka in pod točko 4, da se premoženje izroči v upravljanje skrbniku za posebne primere odvetniku D.D. V obrazložitvi upravni organ prve stopnje obsežno razlaga svojo odločitev, ki obsega ves postopek denacionalizacije in izdaje več delnih odločb, do ugotovitve, da so po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe izdane 4. 5. 2009 ostali nerešeni še določeni deli celotnega zahtevka, ki jih v nadaljevanju podrobno razlaga, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Navaja, da se v tem postopku obravnava izključno trgovski lokal v pritličju ter skladiščni prostor v kleti objekta na parc. št. 5/2 s tem, da tem prostorom pripada tudi sorazmerni delež skupnih prostorov objekta. O izdelavi etažnega načrta, ki bi bolje pojasnil lastništvo posameznih delov celotnega objekta, je sicer med postopkom bilo med udeleženci že govora, vendar pa so vsi ugotovili, da ta način reševanja ne bi pripomogel do rešitve zadeve. V upravnem postopku denacionalizacije se o vzpostavitvi etažne lastnine ne more odločati na podlagi Zakona o denacionalizaciji, kar izhaja tudi iz določb Stvarnopravnega zakonika, ki v členih od 107 do 110 določa, da lahko etažna lastnina nastane le na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, ne pa tudi upravnega akta. V denacionalizacijskem postopku upravni organ odloča le o pridobitvi lastninske ali solastninske pravice, nikakor pa ne more vzpostaviti etažne lastnine, saj za to nima pristojnosti. Z denacionalizacijo bo stranka z vračilom pridobila le tiste prostore, ki jih je s podržavljenjem izgubila, na skupnih prostorih in napravah pa bo pridobila le ustrezen sorazmerni delež. O vzpostavitvi etažne lastnine bodo solastniki lahko odločali s sklenitvijo sporazuma o delitvi solastnine v etažno lastnino ali s sklenitvijo enostranskega pravnega posla, kot to določa Stvarnopravni zakonik.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev organa prve stopnje. Odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vračilo poslovnih prostorov, in ker ta del zahtevka oziroma odločitve organa prve stopnje ni predmet tožbenih ugovorov, jih sodišče ne navaja. Glede tistega dela odločbe organa prve stopnje, ki se nanaša na to, da denacionalizacijskim upravičencem pripada tudi ustrezen delež na skupnih prostorih, napravah in pripravah (pravilno delih) v stavbi na parc. št. 5/2 na naslovu …, s številko identifikatorja stavbe 116.ES pa navaja, da gre predvsem za stopnišče in dvorišče, kot edini dostop do vhoda za stanovalce zgornje etaže objekta in parc. št. 6/2 (iz listin spisa izhaja, da je ta parcela nastala zaradi potreb denacionalizacijskega postopka). Iz izreka in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo potrjujejo tudi podatki zemljiške knjige, se je na parceli 5/2 stoječi stavbi z oznako 116.E in delov, ki pripadajo stavbi, med njimi tudi na spornem trgovskem lokalu in skladišču, oblikovala etažna lastnina. Skladno z določbami Stvarnopravnega zakonika pa je etažna lastnina, lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. To pomeni, da je lastnik posameznega dela stavbe, hkrati tudi solastnik skupnih delov zgradbe, torej delov, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, na primer stopnišča, vhoda, vetrolova, hodnikov, kleti, strehe in zemljišča, kjer zgradba stoji. Za sporni primer to pomeni, da je Trgovsko podjetje C., kot zavezana stranka za vrnitev denacionaliziranih poslovnih prostorov zavezana tudi za vrnitev ustreznega deleža, ki ji glede na lastniško (solastniško – glede na etažni del) strukturo pripada na skupnih prostorih, napravah in delih stavbe, v kateri se ti prostori nahajajo ter na pripadajočem ustreznem deležu na zemljišču, kjer stavba stoji (to je na parc. št. 5/2). S tem pa upravičencem ne bo vrnjeno več kot jim je bilo odvzeto.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je bilo ob ogledu objekta toženi stranki pokazano, da obstaja za objekt na parc. št. 5/2 skupni vhod. Gre za vrata v sredini objekta, kjer je tudi vhod v trgovino, stopnišče in tako dalje. Pri odmeri zunanjega stopnišča in dela dvorišča za potrebe vhoda stanovalcev gre za reševanje problema dostopa v stanovanje na podstrešje, kar se nahaja v II. nadstropju stavbe na parc. št. 5/2, medtem ko ta odmera oziroma rešitev prav nič ne koristi stanovalcem v I. nadstropju stavbe. Stanovalci v stanovanju v I. nadstropju stavbe nimajo vhoda in je edini vhod še vedno ta vhod, ki ga hoče upravni organ podeliti v last in posest denacionalizacijskim upravičencem. Stanovanje v I. nadstropju stavbe je v lasti fizičnih oseb, ki so solastniki vhoda in tega vhoda ni mogoče prenesti na denacionalizacijske upravičence, saj gre za poseg v pridobljene pravice tretjih, v to pa ni dovoljeno posegati. Tožena stranka vztraja, da sta bila nacionalizirana dva ločena poslovna prostora v pritličju, ki sta bila ločena s hodnikom. Glede na to, bi lahko bila denacionalizirana zgolj ta dva prostora, vse, kar se „vrača“ preko tega okvira, pa predstavlja nezakonito ravnanje. Kot je bilo že obrazloženo, se vračajo površine, ki so skupne. Vrnjeni poslovni prostori obsegajo tudi skupne prostore in naprave, in sicer skupen vhod, skupen prehod čez poslovne prostore, stopnišče v nadstropje in klet, skupni hodnik, vrača se klet, ta pa je sedaj v naravi skupna kotlovnica z vsemi napravami. Z izločitvijo posameznih prostorov, zlasti z njihovim prometom, je nastala etažna lastnina. Skupni prostor, naprave in priprave so v skladu z določbami Stanovanjskega zakona last vseh posameznih etažnih lastnikov, tako da upravni organ ne more razpolagati s temi prostori. Tožeča stranka je odkupila iz nacionalizacije izločeni del stanovanjske stavbe in ga preuredila skupaj z podržavljenim poslovnim prostorom v salon pohištva, nastala etažna lastnina za oba lastnika oziroma prostore so skupni vhodi, prehodi, stopnišče, kotlarna itd., s čimer se tožena stranka ni ukvarjala. Gre za vračanje preko obsega nacionalizacije, dejansko stanje pa je drugačno glede na čas nacionalizacije. Če se stvar spremeni, ni mogoče vračati tistega, kar je bilo vzeto, ampak se očitno vrača nekaj drugega oziroma nekaj več, kar ni zakonito. Predlaga, da se odločba organa prve stopnje odpravi in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu E.E. in F.F. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v odgovoru na tožbo navajata, da ni sporno, da ima objekt na parc. št. 5/2 k.o. … vhod, to je vrata v sredini objekta, kjer je tudi vhod v trgovino, skratka vhod v pritličje objekta. K temu je seveda nujno dodati, da gre pri tem vhodu, ki ga izpostavlja tožeča stranka za skupni del na parc. št. 5/2 k.o. … stoječega objekta. Kot skupni del pravkar omenjenega objekta pa bo ta del objekta poleg še preostalih skupnih delov zgradbe opredeljen v projektu etažne lastnine, ki ga bodo etažni lastniki naknadno primorani pridobiti ter z aktom o vzpostavitvi etažne lastnine zatem opredelili lastninska in druga razmerja v zvezi z etažno lastnino. Stranka z interesom glede očitkov tožeče stranke, da se s sporno delno odločbo upravičencema vrača več kot jim je bilo odvzeto poudarja, da takšna njena zatrjevanja niso utemeljena. Kar je predmet vračanja s sporno delno odločbo, je bilo upravičencema nedvomno podržavljeno, kot sta to predhodno pravilno ugotovila tudi prvostopni upravni organ in tožena stranka. Gre namreč le za lokal in skladišče, ki sta v zemljiški knjigi vpisana v z.k. vl. št. 348/4 k.o. … kot nepremičnina z id. št. 903.E. Vhod v objekt na naslovu ..., stoječ na pare. štev. 5/2 k.o. … pa je skupen del te stavbe in je solast lastnikov posameznih delov te stavbe. Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke, da stanovalci stanovanj v I. nadstropju stavbe na pare. št. 5/2 k.o. … nimajo vhoda, in da je edini vhod še vedno vhod, ki ga hoče upravni organ podeliti v last in posest denacionalizacijskim upravičencem. Lastniki stanovanj v I. nadstropju so seveda tudi lastniki oziroma solastniki tega za tožečo stranko spornega vhoda, kot seveda tudi ostalih skupnih delov v pritličju kot je hodnik za tem vhodom in stopnišča iz pritličja v I. nadstropje in v kletno etažo. Zato je zatrjevanje tožeče stranke, da lastniki stanovanj v I. nadstropju nimajo vhoda povsem neutemeljeno in zavajajoče. Tožeča stranka očitno pozablja, da je bil upravičencema podržavljen celoten objekt, stoječ na parc. št. 5/2, razen iz nacionalizacije izvzetih stanovanj ter ene kleti. Zato je zatrjevanje tožeče stranke, da sta bila nacionalizirana zgolj dva ločena poslovna prostora v pritličju neutemeljeno in v očitnem nasprotju z listinami v spisu. Zaradi tega vračilo poslovnega prostora s skladiščem in spremljajočimi prostori v pritličju in en kletni prostor (v zemljiški knjigi je to vpisano kot nepremičnina z začasnim identifikatorjem 903.E, vl. št. 348/4 k.o. …) ne predstavlja nikakršnega „vračanja preko okvira podržavljenja“, kot to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka na eni strani sicer pravilno zatrjuje, da so skupni prostori, naprave in priprave v skladu z določbami Stanovanjskega zakona last vseh posameznih etažnih lastnikov, na drugi strani pa upravičencema kot bodočima etažnima lastnikoma odreka solastnino na teh skupnih prostorih in delih stavbe.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil dejansko stanje in tudi uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 72. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki so enaki pritožbenim navedbam in na katere je že odgovorila pritožbena odločba, da vrnjeni poslovni prostori obsegajo tudi skupne prostore in naprave in sicer skupni vhod, skupni prehod čez poslovne prostore, stopnišča v nadstropje in klet, skupni hodnik, klet, ki je sedaj v naravi skupna kotlovnica z vsemi napravami, in da je z izločitvijo posameznih prostorov, zlasti z njihovim prometom nastala etažna lastnina, vsi ti deli pa so v skladu z določbami Stanovanjskega zakona last vseh posameznih etažnih lastnikov, tako da upravni organ ne more razpolagati s temi prostori in je šlo za vračanje preko okvira podržavljenja. Kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. K 31/48-7 z dne 24. 2. 1948, je bila izrečena zaplemba ½ vsega premoženja last A.A., tudi tega objekta. Z odločbo o nacionalizaciji z dne 30. 6. 1959 ter odločbami z dne 15. 10. 1959 in z dne 22. 2. 1960, je bilo nacionalizirano do ½ lastno celotno premoženje B.B., torej je bil upravičencema podržavljen celoten objekt stoječ na parc. št. 5/2, razen iz nacionalizacije izvzeto 5 sobno stanovanje v I. nadstropju ter ena klet. Kot že sama tožeča stranka zatrjuje, so skupni prostori in naprave v skladu z določbami Stanovanjskega zakona last vseh posameznih etažnih lastnikov, kar pomeni, da mora tudi vrnjenim poslovnim prostorom (tudi za te prostore bo ustanovljena etažna lastnina) pripadati ustrezen delež na skupnih delih in napravah. Ker tožeča stranka glede morebitne ugotovitve drugačnega dejanskega stanja ne navaja nobenih dokaznih sredstev, zgornji tožbeni ugovori pa so kot je sodišče že navedlo, enaki pritožbenim razlogom zoper prvostopenjski upravni akt, sodišče ni imelo utemeljenega razloga za dvom v pravilnost odločitve obeh upravnih odločb. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.