Jedro

Sredstva v višini 39.404,00 EUR na podlagi ocene stroškov, ki jih je C. nakazala bolnici v F. za zdravljenje A. A. (in enako sredstva po dokončnem obračunu v višini 37.637,07 EUR), ne predstavljajo v celoti sredstev donatorjev, ki so bila namenjena za plačilo zdravljenja A. A., ampak tudi del sredstev predstavlja sredstva A. A. in njegove družine. Gre za pomembno okoliščino, ki izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, ki dokazuje, da so bila sredstva donatorjev zbrana v višini 30.000,00 EUR za zdravljenje A. A. ter še 10.000,00 EUR sredstva A. A. in sredstva njegove družine.

Ni sprejemljivo stališče, da do prevoznih stroškov zavarovana oseba in spremljevalka sploh nista upravičena, ker je bil prevoz na zdravljenje v tujino opravljen z drugim prevoznim sredstvom, kot je bil odobren in določen s pravnomočno odločbo. Po stališču pritožbenega sodišča je pokojna oseba in spremljevalka glede na pravnomočno odločbo upravičena do povračila potnih stroškov, kot da bi bil prevoz opravljen z letalom in javnim prevoznim sredstvom, vendar ne v višjem znesku, kot bi znašali potni stroški za prevoz z reševalnim vozilom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2019 v 3. točki izreka ter prvostopna odločba št. ... z dne 6. 3. 2019 v 2. točki izreka glede povračila stroškov prevoza z reševalnim vozilom v višini 1.700,00 EUR ter povračila stroškov zdravljenja v tujini v višini 37.232,07 EUR ter v tem obsegu vrne zadeva toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu v IV. in V. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroške odgovora na pritožbo trpi tožnica sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2019 in št. ... z dne 6. 3. 2019 in tožnici kot pravni naslednici pokojne zavarovane osebe A. A. priznalo pravico do povračila stroškov pregleda, preiskav in zdravljenja zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija v višini 33.508,86 EUR in naložilo toženi stranki, da je to dolžna izplačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2018 dalje do plačila ter zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več. Hkrati je sodišče prve stopnje tožnici kot pravni naslednici pokojne zavarovane osebe v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja naložilo povračilo potnih stroškov, ki so nastali v času pregleda, preiskav in zdravljenja pokojne zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija za prevoz zavarovane osebe z reševalnim vozilom 2. 1. in 3. 1. 2018 v višini 1.674,71 EUR, kar je naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2018 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo (I., II. in III. točka izreka). S IV. točko izreka je razsodilo, da je tožnica kot pravna naslednica pokojne zavarovane osebe v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičena do povračila potnih stroškov, ki so nastali v času pregleda, preiskav in zdravljenja pokojne zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija v višini 98,61 EUR, in sicer za pot, ki jo je opravila 13. 1. 2018. S V. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 2.931,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica v sporu uveljavljala povrnitev stroškov pregledov, preiskav in zdravljenja pokojne zavarovane osebe in vračilo stroškov prevoza zavarovane osebe in spremljevalca. Za navedeno zdravljenje in prevoz je bilo s strani C. plačanih stroškov v višini 39.404,00 EUR, kar med strankama ni bilo sporno. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je o pravici do zdravljenja v tujini pokojnega zavarovanca toženka že odločala z odločbo z dne 10. 7. 2018, ki je postala pravnomočna in zavezuje tako stranke kot sodišče, medtem ko se v tem sporu odloča zgolj še o višini sredstev, ki se zavarovancu povrnejo za to zdravljenje. Toženka je še v prejšnji pritožbi izpostavila, da se je vprašanje povrnitve stroškov zdravljenja v primerih, ko je plačnik humanitarna organizacija, postavilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki je med drugim zapisalo, da predhodna odobritev zdravljenja v tujini ne pomeni, da je zavarovanec do povrnitve stroškov upravičen tudi v primeru, če stroškov sploh nima. Ni sporno, da je račune za zdravljenje v tujini plačala humanitarna organizacija iz zbranih donatorskih sredstev. Že jezikovno izraza "povrnitev stroškov" ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je tisti, ki zahteva povrnitev stroškov, dejansko imel stroške, katerih povrnitev zahteva, tako kot izraz "povrnitev škode" pomeni, da je upravičencu škoda nastala. Če stroški ali škoda tistemu, ki zahteva njihovo povrnitev, niso nastali, potem ta že pojmovno ne more biti upravičen do povrnitve stroškov oziroma škode. Z odločbo z dne 10. 7. 2018 je toženka odločila, da je pokojni zavarovanec upravičen do pregledov, preiskav in zdravljenja v kliniki B., da ima pravico do letalskega prevoza do letališča D. (tujina) in javnega prevoza do bolnišnice ter da ima med potovanjem pravico do enega laičnega spremljevalca. O pravici je torej že pravnomočno odločeno, o višini sredstev, ki se zavarovancu povrnejo pri uresničevanju te odločbe, je toženka odločila s posebno odločbo, ki je predmet tega spora. Sodišče, ki je še v razveljavljeni sodbi zapisalo, da je vezano na pravnomočno odločbo toženke z dne 10. 7. 2018, je sedaj odločilo, da ga takšna odločba ne zavezuje in tožnici priznalo povrnitev stroškov prevoza z reševalnim vozilom v višini 1.674,71 EUR. V obrazložitvi je zapisalo zgolj stališče višjega sodišča, da ni sprejemljivo, da zavarovanec do prevoznih stroškov ni upravičen, čeprav je bil prevoz v tujino dejansko opravljen, vendar z drugim prevoznim sredstvom, in navodilo višjega sodišča, naj ob upoštevanju, da je vrsta prevoza določena s pravnomočno odločbo, o povrnitvi stroškov prevoza ponovno odloči. V obrazložitvi sodišče prve stopnje zapiše zgolj to, da je bil za zavarovanca prevoz z reševalnim vozilom potreben. Toženka meni, da je s tem sodišče poseglo v pravnomočno odločitev, zaradi česar je storilo bistveno kršitev postopka, taka odločitev pa je nezakonita. Ugotovljena potrebnost prevoza, četudi obstaja, ne opravičuje posega v pravnomočno odločitev. Pritožba se prav tako ne strinja z obrazložitvijo sodbe v delu glede povračila stroškov zdravljenja v tujini. Večji del argumentov izpodbijane sodbe je citiranje sodbe višjega sodišča, medtem ko so stališča, ugotovitve in razmišljanja prvostopenjskega sodišča skopa, nejasna ali podrejena napotkom višjega sodišča. Dejansko stanje sodišče opiše s citiranjem dogovora o prenosu sredstev, ki so ga sklenili A. A., društvo E. in C. dne 23. 12. 2017. Vztraja, da sredstva niso nikoli prešla na tožnika, šlo je za sredstva, ki so jih na humanitarnem društvu zbrali donatorji in niso nikoli bila v lasti ali posesti tožnika. Sredstva so bila vedno namenjena zgolj plačilu zdravljenja tožnika v tujini in so bila tja neposredno tudi nakazana. Toženka se lahko strinja, da gre za namenska sredstva, vendar to še ne pomeni, da gre za sredstva zavarovanca niti, da so bila kadarkoli del njegovega premoženja, četudi so bila zbirana zanj in čeprav jih humanitarna organizacija nikoli ne bo zahtevala nazaj. Dejstvo, da so bila sredstva zbrana zanj in za njegovo zdravljenje, ne pomeni, da so bila njegova, saj z njimi nikoli ni mogel prosto razpolagati, niti niso bila nikoli del njegovega premoženja, nakazana so bila neposredno bolnišnici za plačilo stroškov zdravljenja. Tudi, če bi sredstva morebiti bila del njegovega premoženja, bi lahko bila namenjena zgolj in izključno za plačilo zdravljenja v tujini, za kar so bila tudi porabljena in s tem je bil uresničen njihov namen. V kolikor bi sedaj tožnica prejela sredstva od zavoda, bi se njeno premoženje povečalo za nenamenska sredstva. Vztraja, da se tožničino premoženje ni zmanjšalo zaradi plačila zdravljenja v tujini in da ni utrpela nobenega stroška. Strošek je nastal izključno donatorjem preko C., ti so edini upravičeni do zahtevka za povrnitev. C. je v bistvu plačal to, kar je bil dolžan plačati zavod kot dolžnik. V obligacijsko razmerje med upnikom in dolžnikom so se vključile še tretje osebe. Dejstvo je, da bi bila tožnica z izpolnitvijo tožbenega zahtevka neupravičeno obogatena, saj bi prejela denar za plačilo zdravstvenih storitev, ki jih nikoli ni plačala. Sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo komu so stroški nastali oziroma ni odgovorilo na vprašanje, ali so stroški tožnici dejansko nastali. Le tisti, ki mu je strošek nastal, je upravičen do njegove povrnitve. Ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava (OZ) drži, da toženca ne odreši obveznost povračila stroškov po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih, vendar je dolžan stroške povrniti le tistemu, kateremu so dejansko nastali, nastali pa so tistemu, ki je stroške poravnal. Smisel določbe 274. člena OZ je v tem, da če nekdo tretji izpolni obveznost namesto dolžnika, ni sprejemljivo stališče, da lahko upnik še vedno zahteva izpolnitev od dolžnika. Vztraja, da dolžnik preneha biti dolžnik, ko je terjatev plačana in ne šele takrat, ko terjatev plača sam. Meni, da je pritožba utemeljena in predlaga, da ji sodišče ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je stališče tožene stranke nepravilno in v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter s sodno prakso, predvsem pa s samim namenom inštituta povračila stroškov zdravljenja v tujini. V konkretnem primeru humanitarna organizacija ni bila plačnik, ampak gre za vnaprej plačane stroške, ki ne posegajo v obveznost tožene stranke. Posledično ne more v sodnem postopku uveljavljati, da so stroški plačani in da, če jih zavarovanec ni plačal sam, ni prišlo do premikov v njegovem premoženju. Popuščanje stališčem tožene stranke in dajanje pravne pomembnosti le tem, bi predstavljalo nedopusten odmik od ne le 2. člena Ustave Republike Slovenije kot socialne države, ampak tudi odmik od jasne zakonske in podzakonske ureditve. Meni, da je potrebno posebno pozornost nameniti odločitvam, ki spreminjajo sistemsko ureditev kritja stroškov zdravljenja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v donatorstvo. Postopek povrnitve stroškov zdravljenja v tujini po svoji naravi ni civilni postopek, ampak gre za razmerje med posameznikom in toženo stranko, ki izvaja pooblastila države. Predhodno plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani donatorske organizacije ne izključuje obveznosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnica trdi, da gre v bistvu za odločanje po višini. Po temelju pa je tožena stranka odločila že s pravnomočno odločbo z dne 10. 7. 2018. Pritožbene navedbe tožene stranke so kontradiktorne, saj ko gre za prevozne stroške uveljavlja pravnomočnost odločbe z dne 10. 7. 2018 in trdi, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev. Ko pa sama izpodbija odločitev, ki temelji na tej pravnomočni odločbi, pravnomočnost sama spregleda. Odločilne ugotovitve sodišča se namreč nanašajo prav na pravnomočnost odločbe tožene stranke z dne 10. 7. 2018, s katero je pravnomočno odločila o upravičenju do zdravljenja in obsegu le-tega oziroma potnih stroškov. Toženo stranko nedopustno in neupravičeno skrbi, ali bo premoženje tožeče stranke povečano za nenamenska sredstva. Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani C. v imenu in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom (C.) in zavarovalnico. C. v tem primeru ni izpolnila obveznosti zavarovalnice, saj z njo ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju, temveč je izpolnila izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. S tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice proti zavarovancu. S plačilom C. je prenehala obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnišnico, hkrati pa je nastalo razmerje med izpolniteljem C. ter zavarovancem. Podlaga odločbe se je uresničila z zdravljenjem in ne s plačilom stroškov. Tožena stranka ne bo preplačala storitev, saj doslej ni plačala še ničesar, kar bi morala. Na kakšen način bo rešeno razmerje med zavarovancem in izpolniteljem (donatorjem) ni stvar Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, niti tega socialnega spora. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb v obsegu, ki ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ter v skladu z določbo 362. člena ZPP. Po takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni presodilo listin, ki so v spisu in ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ugotavljanje tega pa bi bilo pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

6. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 8. 2019, s katero je delno ugodil pritožbi, vloženi zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 3. 2019, ki jo je spremenil le v 1. točki izreka tako, da je tožnici kot pravni naslednici pokojne zavarovane osebe v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja priznal povračilo potnih stroškov, ki so nastali v času pregleda, preiskave in zdravljenja pokojne zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija v višini 98,61 EUR in sicer za pot, ki jo je opravila 13. 1. 2018. Odločitev v zavrnilnem delu, ki se nanaša na povračilo stroškov prevoza z reševalnim vozilom v višini 1.700,00 EUR, opravljenega zdravljenja v višini 37.232,07 EUR, prevoza pokojnega A. A. iz F. (tujina) v G. v višini 2.209,33 EUR in stroške nastanitve ter prehrane spremljevalca v višini 405,00 EUR pa je ostala nespremenjena. Sporno v tej zadevi je ostalo povračilo stroškov opravljenega zdravljenja v tujini ter povračilo stroškov prevoza z reševalnim vozilom.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo s prvostopno sodbo opr. št. XI Ps 1012/2019 z dne 2. 3. 2020, s katero je odpravilo uvodoma citirani odločbi in tožnici kot pravni naslednici pokojne zavarovane osebe A. A. priznalo pravico do povračila stroškov pregleda, preiskave in zdravljenja zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija v višini 33.508,86 EUR in ta znesek naložilo v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2018 dalje do plačila. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). S III. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnici kot pravni naslednici pokojne zavarovane osebe v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja priznalo pravico do povračila potnih stroškov, ki so nastali v času pregleda, preiskav in zdravljenja pokojne zavarovane osebe v času od 3. 1. 2018 do 12. 1. 2018 v kliniki B., Zvezna Republika Nemčija v višini 98,61 EUR in sicer za pot, ki jo je opravila 13. 1. 2018. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožnica v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičena do povračila stroškov prevoza zavarovane osebe in spremljevalca, ki so nastali za potovanje na preglede, preiskave in zdravljenje ter nazaj in sicer od doma do klinike B., Zvezna Republika Nemčija v višini 1.700,00 EUR in da ji je tožena stranka ta znesek dolžna izplačati v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 dalje (IV. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica upravičena do povračila stroškov prevoza zavarovane osebe, ki so nastali za prevoz pokojne zavarovane osebe od klinike B., Zvezna Republika Nemčija, do njenega doma v G. v višini 1.964,90 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna tožnici izplačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje (V. točka izreka). S VI. točko izreka pa je naložilo toženi stranki, da je tožnici v roku 15 dni dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.830,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

8. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v I., II., III., IV. in VI. točki izreka in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzelo je stališče, ki ga je pritožbeno sodišče glede izpolnitve obveznosti po donatorski organizaciji že zavzelo v identični zadevi Psp 268/2020 in sodišču prve stopnje glede na stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče naložilo, da bo razčistilo namen, zaradi katerega je C. plačala račune za pokojno zavarovano osebo in tožnico in ali je šlo za posojilno, darilno ali kakšno drugo pogodbo ali drugačno naravo plačila zdravljenja v tujini in drugih stroškov vključno prevoznih stroškov, plačanih s strani donatorja.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico, da predloži dokazila in pojasnila glede donatorstva s strani C. in dokazila, kolikšen del stroškov zdravljenja v tujini je plačala sama. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je humanitarno društvo zbiralo sredstva za pokojnega A. A. S pomočjo C. pa je šlo le za nakazilo zbranih sredstev zanj bolnišnici. S podpisom dogovora o prenosu sredstev, ki so ga sklenili A. A. in društvo E. in C. dne 23. 12. 2017, je bil določen namen zbranih sredstev, tj. plačilo zdravstvenih storitev upravičenca. Kot pomembno je štelo tudi določilo dogovora, da stranke iz tega naslova nimajo nobenih medsebojnih zahtevkov, kar kaže, da ni šlo za odplačno pogodbo.

10. Iz citiranega dogovora sklenjenega 23. 12. 2017 (tj. še pred priznanjem pravice do zdravljenja v tujini (šele) z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2018, ki je pravnomočna), potrdila o opravljenih storitvah banke H. d. d. o plačilu zneska 10.000,00 EUR na račun C. z dne 27. 12. 2017 in iz 3. pripravljalne vloge (list. št. 85) oziroma odgovora na poziv sodišča prve stopnje, da tožnica predloži dokazila in pojasnila glede donatorstva s strani C. in o višini sredstev, ki jih je tožnica sama prispevala izhaja, da so bila sredstva donatorjev zbrana v višini 30.000,00 EUR in še sredstva A. A. in njegove družine v višini 10.000,00 EUR. Sredstva v višini 39.404,00 EUR na podlagi ocene stroškov, ki jih je C. nakazala bolnici v F. za zdravljenje A. A. (in enako sredstva po dokončnem obračunu v višini 37.637,07 EUR), tako ne predstavljajo v celoti sredstev donatorjev, ki so bila namenjena za plačilo zdravljenja A. A., ampak tudi del sredstev predstavlja sredstva A. A. in njegove družine. Gre za pomembno okoliščino, ki izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, ki dokazuje, da so bila sredstva donatorjev zbrana v višini 30.000,00 EUR za zdravljenje A. A. ter še 10.000,00 EUR sredstva A. A. in sredstva njegove družine. Navedena dejstva dodatno dokazujejo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 1. 8. 2019 v 3. točki ter prvostopna odločba z dne 6. 3. 2019 v 2. točki nezakonita in utemeljeno odpravljena ob upoštevanju že zavzetega stališča Vrhovnega sodišča RS kot stališča pritožbenega sodišča, ki ga je v celoti citiralo tudi sodišče prve stopnje in ga pritožbeno sodišče s tem v ničemer ne spreminja. Na podlagi pravnomočne odločbe z dne 10. 7. 2018, s katero ima pokojni A. A. priznano pravico do zdravljenja v tujini in dejstev ugotovljenih v sodnem postopku, ki jih toženec ni izpodbijal ali ugovarjal, bo v novem postopku o vračilu stroškov zdravljenja A. A. v tujini ponovno odločil. 11. Toženec bo ponovno odločil tudi o povračilu potnih stroškov. Pravilno se pritožba ne strinja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je s pravnomočno odločbo z dne 10. 7. 2018 odobren prevoz z letalom ter prevoz z javnim prevoznim sredstvom do letališča in iz letališča do bolnice. Ponovno pritožbeno sodišče poudarja, da ni sprejemljivo stališče, da do prevoznih stroškov zavarovana oseba in spremljevalka sploh nista upravičena, ker je bil prevoz na zdravljenje v tujino opravljen z drugim prevoznim sredstvom, kot je bil odobren in določen s pravnomočno odločbo. Po stališču pritožbenega sodišča je pokojna oseba in spremljevalka glede na pravnomočno odločbo upravičena do povračila potnih stroškov, kot da bi bil prevoz opravljen z letalom in javnim prevoznim sredstvom, vendar ne v višjem znesku, kot bi znašali potni stroški za prevoz z reševalnim vozilom.

12. Ker dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, ugotavljanje višine prevoznih stroškov na podlagi pravnomočne odločbe, torej za prevoz z letalom in javnim prevoznim sredstvom do letališča in iz letališča do bolnice, pa bi bilo pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, je pritožbeno sodišče izpodbijano dokončno odločbo z dne 1. 8. 2019 odpravilo v 3. točki in v 2. točki prvostopno odločbo z dne 6. 3. 2019 v skladu z 82. členom ZDSS-1 glede povračila potnih stroškov in hkrati glede povračila stroškov zdravljenja v tujini ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

13. Ker pritožba izpodbija sodbo v celoti, nima pa razlogov v zvezi s priznanjem stroškov postopka, je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo sodbo glede materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo in tožnici v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP priznalo stroške postopka glede na uspeh v pravdi.

14. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka in hkrati v skladu s 155. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.