Jedro

Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj je odločitev oprlo le na nekaj od izvedenih dokazov, drugih pa v razlogih sodbe sploh ni omenilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne plačati tožnici odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT z obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je glede stroškov postopka odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške v znesku 267,07 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče v sodbi navedlo glede razlogov o odločilnih dejstvih, kje je tožnica hodila in kako je prišlo do trčenja ter samo izpovedbo tožnice. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ostale predlagane dokaze, zlasti ogled kraja nezgode in izvedenca prometne stroke brez kakršnekoli obrazložitve in zgolj s pavšalno ugotovitvijo, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Nadalje meni, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni, sodišče prve stopnje pa ni opravilo celovite dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena ZPP. Odločitev je oprlo na izpoved prvotoženca ter pričevanje priče A. V., za katerega je ugotovilo, da je nezainteresiran za izid te pravde, kar po mnenju pritožnice ne drži, saj je prvotoženčev sodelavec in zaposlen pri drugotoženi stranki. Pritožnici tudi ni jasno, zakaj je pomembna ugotovitev, da je prvotoženec pogledal v vzvratni ogledali, saj je kljub temu lahko speljal z odprtimi vrati. Nadalje opozarja na nasprotje v izpovedi prvoteženca in pričevanju priče A. V. v tem postopku in v kazenskem postopku. Nesprejemljivo je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta izpoved prvotoženca in pričevanje A. V. prepričljivi zato, ker jima prvotoženka ob zaslišanju ni nasprotovala. Obrazložitev izpodbijane sodbe je zato po mnenju pritožnice nerazumljiva in je sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožene stranke niso vložile odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju iz razloga, ker tožnica ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem oškodovanca. Verjelo je namreč prvotožencu in priči A. V., da je prvotoženec kot voznik avtobusa zaprl vrata avtobusa prej, preden je speljal, zato do zadetja tožnice z njimi med manevrom zapiranja ni moglo priti. Tožnica je namreč takoj po izstopu iz avtobusa pri prednjih vratih šla ob robu vozišča proti domu v smeri vožnje avtobusa. Tožničine verzije dogodka, da je voznik vrata zapiral potem, ko je že speljal in tožnico dohitel ter jo z vrati zadel, kar je bilo razlog za njen padec, prvostopno sodišče ni sprejelo. Menilo je, da ob dejstvu, ki naj bi izhajalo iz tožničine izpovedi, da je v trenutku zadetja stala tri četrt metra od avtobusa, vrata avtobusa pa v fazi zapiranja segajo največ 15 cm izven desne strani avtobusa, do zadetja z vrati ni moglo priti, ker je bila od vrat preveč oddaljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi stališči, da so takšni zaključki nepravilni. Slednji zgoraj navedeni razlog o odločilnem dejstvu je v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi tožnice. Iz zapisnika o obravnavi z dne 15.9.2008 na list. št. 42 spisa namreč izhaja, da je tožnica povedala, da je hodila po pasu zemljišča, širokem okoli tri četrt metra, kolikor naj bi bilo široko tudi njeno telo, saj je sodnik ocenil razdaljo tri četrt metra glede na to, kakšno širino je tožnica pokazala z rokami. Tožnica je torej s svojim telesom zavzela celotno širino prostora med avtobusom in jarkom, kar pomeni, da je mogoče, da jo je avtobus zadel, medtem ko je med speljevanjem zapiral vrata tudi če vrata med tem manevrom sežejo le 15 cm izven avtobusa, kot je izpovedal prvotoženec.

Glede ocene prvostopnega sodišča, da ni dokazano, da je prvotoženec zapiral vrata med speljevanjem, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je vsaj preuranjena, če ne napačna. Takšna ocena temelji izključno na izpovedi prvotoženca in pričevanju priče V., ki je bil sprevodnik na avtobusu, je prvotoženčev sodelavec in zaposlen pri drugotoženi stranki. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je tudi po presoji pritožbenega sodišča ocena prvostopnega sodišča, da slednji ni zainteresiran za izid pravde, vprašljiva. Zlasti pa sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene v smislu določbe 8. člena ZPP. Zaslišalo je namreč tudi pričo L. K., tožničino sosedo, vendar njenega pričevanja v razlogih sodbe sploh ni omenilo. Ona pa je pojasnila, da ji je tožnica takoj, ko je prišla do nje, povedala, da je padla zato, ker jo je zadel avtobus, ki je med vožnjo zapiral vrata. Res je sicer, da tožnica sprevodniku A.V., ki je potem, ko je padla, in je avtobus ustavil, prišel do nje, ni rekla, da je padla zato, ker jo je zadel avtobus. Vendar pa ta okoliščina ob dejstvu, da tožnica tedaj še ni čutila nobenih bolečin in je pač mislila, da je dogodek minil brez posledic, sama po sebi ne more dokazovati, da njena izpoved ni verodostojna. To okoliščino je treba ocenjevati v povezavi z ostalimi pomembnimi okoliščinami, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, pa jih sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo. Zakaj bi namreč tožnica, ki je bila v času nezgode stara 69 let, takoj po nezgodi sosedi L. K. opisala potek nezgode tako, kot v tem postopku, če dogajanje ne bi potekalo tako, kot trdi. Zakaj bi ob padcu, ki je bil posledica speljevanja avtobusa po njenem izstopu, govorila zdravniku v Kliničnem centru, če bi padla zaradi neravnega terena. Končno pa je proti prvotožencu stekel kazenski postopek. Če bi bile njene trditve o vzroku za padec izmišljene, so podani elementi kaznivega dejanja krive ovadbe, za kar pa tožnica ni bila preganjana.

Sodišče je izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke in ga celo zaslišalo na obravnavi, vendar le glede vrste in obsega škode, ki je tožnici nastala. Sodnemu izvedencu pa ni naložilo, da pojasni mehanizem nastanka poškodbe, saj bi bil odgovor na vprašanje, ali je do poškodbe, ki je nedvomno nastala, lahko prišlo na način, ki ga zatrjujejo tožnica na eni strani ter prvotoženec in A. V. na drugi strani (ker je nerodno stopila po G. izjavi oziroma ker je obsedela na kupu zemlje, preko katerega je hotela priti po V. izjavi) eden od ključnih indicev za presojo verodostojnosti izpovedi strank in pričevanja priče. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče za odločitev o tem, da ravnanje prvotoženca ni bilo protipravno, ker je zaprl vrata avtobusa pred speljevanjem, so tudi po presoji pritožbenega sodišča nejasni.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. K 73/1999, vendar ga v spisu ni, zato pritožbeno sodišče ne more presojati utemeljenosti pritožbenih trditev o neskladju v izpovedi prvotoženca in pričevanju A. V. v tem in kazenskem postopku.

Tožnica je že v tožbi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke. Sodišče ga ni izvedlo z utemeljitvijo, da je nepomemben in nepotreben za presojo zadeve. Ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja prvotoženca in vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, sodišče pa niti predlaganih dokazov ni izvedlo, je zavrnitev dokaznih predlogov z zgoraj navedenimi razlogi neobrazložena in zato odločitve ni mogoče preizkusiti tudi iz tega razloga.

Iz navedenih razlogov izhaja, da so vsi zatrjevani pritožbeni razlogi podani. Pritožbeno sodišče je moralo že na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj ugotovljenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 350. člena ZPP ne more odpraviti samo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovi že izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in o zahtevku znova odloči. V sodbi mora navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih potem ko bo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelalo celovito dokazno oceno o vseh izvedenih dokazih in ne le nekaterih.

Zaradi razveljavitve sodbe o glavnem zahtevku je moralo sodišče posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh stroških bo moralo sodišče odločiti ponovno s končno odločbo in med njimi upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.