Jedro

Tožnica se je v spornem obdobju vključila v organiziran delovni proces pri toženi strank. Delo je opravljala vsak delovni dan, v delovnem času tožene stranke, z jasno opredeljenimi delovnimi nalogami in v prostorih tožene stranke, vključena v delovni proces tožene stranke in v sodelovanju z ostalimi delavci tožene stranke. Tožnica je delo finančnika opravljala za plačilo, osebno, nepretrgoma ter po navodilih in nadzorom tožene stranke. Glede na navedeno so bili v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, v smislu določbe prvega odstavka 4. člena ZDR. Krajše prekinitve med posameznimi pogodbami o delu ne pomenijo, da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR.

Za priznanje delovnega razmerja je, ob ugotovitvi elementov delovnega razmerja, potrebno tudi, da delavec izpolnjuje formalne pogoje za delovno razmerje za določeno delovno mesto.

Okoliščina, da je tožnica pretežni del časa, ko je delo opravljala na podlagi pogodb o delu, imela status študenta, sama po sebi ne predstavlja ovire za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki V izreka delno spremeni tako, da se odpravi sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 22. 6. 2011. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011, na delovnem mestu finančnika V (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011 obračuna razliko med obračunano plačo finančnika V in plačilom za delo, ki ga je tožnica prejela pri toženi stranki, zmanjšanim za plačila, ki jih je tožnica prejela v tem času iz naslova študentskega dela in ji izplača neto razliko, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za leto 2009 v višini 672,00 EUR bruto za leto 2010 v višini 692,00 EUR bruto in sorazmerni del regresa za leto 2011 v višini 288,33 EUR bruto, odvede pripadajoči davek in ji izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta, na katero se regres nanaša (točka IV izreka). Zavrnilo je višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek (za odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 6. 2011 za priznanje delovnega razmerja tudi za čas od vključno 30. 6. 2011 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, za poziv v delovno razmerje za nedoločen čas, za priznanje delovnega razmerja za delovno mesto finančnika VI – s plačo in ostalimi pravicami iz delovnega razmerja, za izplačilo celotne plače za sporno obdobje, brez upoštevanja že prejetih plačil pri toženi stranki in iz naslova študentskega dela, za izplačilo obresti od razlik v plači za čas od 5. dne do 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, glede višjega regresa za regres v višini 403,67 EUR bruto iz naslova obresti od regresa za čas od 1. 7. do 2. 7. v posameznem tekočem koledarskem letu) točka V izreka.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 30. 6. 2011 dalje zavrnilo, ker tožnica z dnem, ko naj bi ji prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, to je po 29. 6. 2011, v tem sporu ni postavila zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za odpravo sklepa Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 6. 2011, čeprav bi ta del zahtevka moralo šteti kot uveljavljanje nezakonitosti odpovedi. Sicer pa bi moralo sodišče vsaj delno odpraviti sklep Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 6. 2011, kar je pogoj za priznanje tistega dela zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki I in II izreka izpodbijane sodbe. Tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in zato objektivno ni mogla uveljavljati nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tudi ne nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja, saj ga ni bilo in ga je tožnica uveljavljala šele v tem sporu. Tožničina trditvena podlaga je bila, da je na podlagi elementov delovnega razmerja, kakor jih opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem.), pri toženi stranki imela sklenjeno delovno razmerje. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 136/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa se nanaša na povsem drugačno pravno razmerje, ko je delavec imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa jo je nezakonito prekinil. Sodišče prve stopnje je zanemarilo tožničine navedbe in dokaze, da je tožena stranka zgolj zaradi vložene zahteve za odpravo kršitve tožnici zavestno zmanjševala obseg dela. Sodišče prve stopnje se do teh navedb in dokazov sploh ni opredelilo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala v roku 30 dni po 29. 6. 2011, ko ji tožena stranka ni več zagotavljala dela, podati zahtevo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Za toženo stranko se uporablja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), zato zahtevkov ni možno vlagati neposredno na sodišču. Tožnica po 29. 6. 2011 glede na določbe ZJU tožbe ni mogla razširiti še na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, hkrati pa se takšno postopanje pokaže za neživljenjsko in nesmiselno. Tožnica je pri toženi stranki podala zahtevo za odpravo kršitev; zoper molk organa podala pritožbo in nato tudi razširila tožbo na odpravo odločbe tožene stranke, s katero je bilo naknadno odločeno o njeni zahtevi. Zahteva za varstvo pravic, o kateri je bilo odločeno s sklepom Komisije z dne 22. 6. 2011, zajema tako zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011, kot tudi od 30. 6. 2011 dalje. Tožnica je imela pogodbo o delu sklenjeno do konca leta 2011, zato bi njena obveza izpodbijati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja lahko nastala kvečjemu z 1. 1. 2012. V kolikor so obstajali elementi delovnega razmerja tudi od 29. 6. 2011, bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati obstoj delovnega razmerja do konca veljavnosti pogodbe o delu, to je do 31. 12. 2011. Obstoj delovnega razmerja namreč ni vezan na to, ali je tožnica dejansko opravljala dela in naloge pri toženi stranki, pač pa na elemente delovnega razmerja, kot jih določa zakon. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnica od 29. 6. 2011 pri toženi stranki v delovnem razmerju, na delovnem mestu finančnik V, čeprav tožnica tega nikoli ni zahtevala, niti zatrjevala. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi izpolnjevala pogoje za delovno mesto finančnika V, sodišče prve stopnje pa tega tudi ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za delovno mesto finančnika VI, vendar pa iz tega ni možno sklepati, da izpolnjuje pogoje za delovno mesto finančnika V. Glede na to, da je tožnica zahtevala, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu finančnika VI ter da pogojev za to delovno mesto ni izpolnjevala, na tem delovnem mestu tudi nikoli ni delala, bi sodišče prve stopnje moralo v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnici pravno varstvo pripada, ne glede na to, da je v zahtevi za varstvo pravic zahtevala priznanje delovnega razmerja na delovnem mestu finančnik IV, s tožbo pa na delovnem mestu finančnik VI, češ da tožnici sistemizacije niso bile dane na vpogled. Tožnica tega ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa dokaza v zvezi s tem tudi ni izvajalo. Iz izpovedbe tožnice, da je pri toženi stranki vsa gesla in vse dostope do računalniške baze vseh podatkov, izhaja, da je bila tožnica s sistemizacijo seznanjena oziroma, da bi se z njo lahko seznanila. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede obstoja elementov delovnega razmerja oprlo predvsem na izpovedbe priče A.A. in B.B., ki pa nista delali v istem prostoru in oddelku kot tožnica. Ti priči nista mogli vedeti, ali je tožnica dejansko opravljala vsa dela, ki jih je sicer opravljala C.C., saj ju sodišče ni zaslišalo glede tega, katera dela je slednja opravljala. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj je izostala dokazna ocena izpovedb prič B.B. in A.A. Izpovedbe prič D.D., E.E. in C.C. je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so elementi delovnega razmerja obstajali kljub prekinitvam, v tem delu pa je obrazložitev tudi v nasprotju sama s seboj. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da so prekinitve med pogodbami trajale 3 do 4 dni, kar naj bi bilo ob sobotah in nedeljah, vendar ta dva dneva skupaj nista 3 ali 4 dnevi. Tožnica v spornem obdobju nikoli ni iskala zaposlitve, ni bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, saj je imela status študenta in je koristila vse ugodnosti tega statusa, vključno z delom preko študentske napotnice. Ni res, da bi se tožnica vključila v organizirani proces delodajalca. Določbe ZDR o omejitvi avtonomije pogodbenih strank je potrebno razumeti tako, da je avtonomija omejena, ko ena od strank noče skleniti pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa nobena od strank ni imela volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožničina volja je bila, da sklene pogodbo o delu, kar je tudi storila. Tudi ni nepomembno, da v spornem obdobju niso bili podani pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. V kolikor tožnica ne bi imela statusa študenta, ne bi mogla delati na podlagi študentske napotnice in tudi ne bi imela možnosti stanovati v študentskem domu. Tožnica se je premislila šele po dokončanem študiju, saj prej ni izpodbijala sklenjenih in realiziranih pogodb o delu. V kolikor je bila volja tožnice takšna, kot zatrjuje v tožbi, potem je toženo stranko ob sklenitvi vsakokratne pogodbe o delu spravila v zmoto in je s tem ravnala nepošteno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki II izreka tožnici priznalo vse pravice, med katere spadata tudi regres in plača, je iste pravice priznalo dvakrat, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta je podana tudi zaradi tega, ker točka II izreka sploh ni obrazložena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo kot prepozne. Glede sodnega varstva v tem sporu ni možno uporabiti določb 100. a. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/2004 s spremembami), saj delavcev v Upravi RS ..., kjer je tožnica opravljala delo po pogodbi o delu, ni mogoče šteti za delavce na obrambnem področju. Zaposleni v Upravi RS ... so javni uslužbenci na področju zaščite in reševanja, za katere se na podlagi 1. odstavka 105. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS; št. 51/2006 s spremembami) uporabljajo določbe ZJU. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZJU o varstvu pravic javnih uslužbencev, saj je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS odločila, da se pritožba tožnice zavrže zaradi stvarne nepristojnosti. Ob ugotovitvi, da za uveljavljanje pravic tožnice ne veljajo niti določbe ZObr, niti ZJU, je potrebno ugotoviti, da bi tožnica pravice morala uveljavljati na podlagi 204. člena ZDR. Zahteva za varstvo pravic tožnice je bila vložena 16. 3. 2011, zaradi česar je rok 8 dni potekel 28. 3. 2011, nadaljnjih 30 dni za vložitev tožbe pa je izteklo od 27. 4. 2011, zato bi sodišče prve stopnje dne 16. 5. 2011 vloženo tožbo moralo zavreči kot prepozno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi ter tožbo zavrže. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP je drugostopenjsko sodišče razpisalo obravnavo na pritožbeni stopnji, na kateri je dopolnilno zaslišalo tožnico. V okviru priprav na obravnavo pa je tudi pridobilo spis komisije za pritožbe pri Vladi RS in od tožene stranke pridobilo izvod pritožbe tožnice, da bi na ta način bolj natančno ugotovilo, kdaj je tožnica pritožbo vložila, vendar na nobenem izvodu pritožbe ni dohodne štampiljke. Sicer pa za presojo pravočasnosti tožbe zadošča ugotovitev, razvidna iz dopisa tožene stranke z dne 20. 5. 2011, da so pritožbo tožnice prejeli 5. 4. 2011. - K pritožbi tožene stranke: Z navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje tožnici dosodilo več, kot je zahtevala, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Vendar pa ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče tožniku dosodi manj od tega kar je zahteval, višji tožbeni zahtevek pa zavrne. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto finančnika VI, sodišče prve stopnje pa ji je dosodilo manj, torej ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto finančnika V, zavrnilo pa je višji zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto finančnika VI.

Po stališču pritožbe je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker naj bi sodišče prve stopnje tožnici kar dvakrat dosodilo regres za letni dopust za sporno obdobje. Prvič naj bi to storilo v točki II. izreka, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011, drugič pa v točki IV. izreka, ko je tožnici dosodilo po višini in datumu zapadlosti opredeljene zneske regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011. Res je sicer, da je tožnica, ob opisnem zahtevku za obračun in izplačilo plač ter ob po višini opredeljenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust, povsem po nepotrebnem postavila še opisni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku, ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Takšen izrek ni nejasen ali nerazumljiv in je izpodbijano sodbo možno v celoti preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev iz točke II izreka sploh ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj šteje, da so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, kljub temu, da sta stranki v spornem obdobju imeli sklenjene le pogodbe o delu. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je tožnici za čas od 6. 10. 2008 do 29. 6. 2011 priznalo delovno razmerje. Priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za isto obdobje je zgolj posledica ugotovitve, da so bili podani elementi delovnega razmerja in da je zato tožnici potrebno priznati obstoj delovnega razmerja.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj. Tožena stranka pri tem zavajajoče povzema stališče sodišča prve stopnje glede časovnih prekinitev med posameznimi pogodbami o delu, ki sta jih sklenili stranki tega delovnega spora. Sodišče prve stopnje tako najprej ugotavlja, da je bilo med prvo in drugo pogodbo 4 dni presledka, med drugo in tretjo 2 dneva in med tretjo in četrto 4 dni. V nadaljevanju pa prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da sta v teh pretrganjih vedno sobota in nedelja, torej dneva, ki pri toženi stranki nista delovna. Sodišče prve stopnje tako nikoli ni trdilo, da bi se ves čas prekinitev nanašal samo na sobote in nedelje, kakor je možno razumeti pritožbeni očitek, saj je logično, da sta pri 4-dnevni prekinitvi ob soboti in nedelji še dva druga dneva v tednu. Povsem točna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v teh pretrganjih vedno bili tudi sobota in nedelja. Navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči kot prepozno. Pritožba sicer res utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je glede uveljavljanja pravic tožnice (in v tem okviru tudi glede pravočasnosti tožbe) potrebno opreti na določbe ZObr, kot specialnega predpisa. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, isto pa velja tudi za toženo stranko, ki je ta ugovor uveljavljala šele v pritožbi, da za zaposlene v Upravi RS ...(v tej upravi je delala tudi tožnica) velja drug specialni predpis, to je Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS; št. 51/2006 s spremembami). Ta v 1. odstavku 105. člena določa, da za delavna razmerja in plače javnih uslužbencev na področju zaščite in reševanja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in plače javnih uslužbencev, če s tem zakonom posamezno vprašanje ni urejeno drugače. ZVNDN je v razmerju do ZObr ne le specialen predpis, temveč tudi kasnejši predpis, zato je glede varstva pravic v spornem razmerju med tožnico in toženo stranko, dejansko potrebno uporabiti določbe ZJU, na katere odkazuje prvi odstavek 105. člena ZVNDN. Zmotno je stališče tožene stranke, da za tožnico ne morejo veljati niti določbe ZJU češ, da tožnica ni imela sklenjenega delovnega razmerja s toženo stranko, temveč je delo opravljala na podlagi obligacijsko-pravne pogodbe. Tožnica uveljavlja, da so podani elementi delovnega razmerja, torej da je dejansko opravljala delo javnega uslužbenca, zato je pravočasnost tožbe potrebno presojati na podlagi določbe 25. člena ZJU. Zmotno pa je tudi nadaljnje pritožbeno stališče, da je glede pravočasnosti tožbe potrebno uporabiti zgolj določbe ZDR, saj specialni predpis ZVNDN povsem nedvomno napotuje na uporabo določb ZJU.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic vložila 17. 3. 2011. Rok v katerem bi tožena stranka morala izpolniti svojo obveznost je bil 15 dni (2. odstavek 27. člena ZJU) in se je iztekel 1. 4. 2011. Tožena stranka o zahtevi za varstvo pravic ni odločila v tem roku, kar pomeni, da bi tožnica na podlagi prvega odstavka 25. člena ZJU v nadaljnjih 8 dneh morala vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Ta 8 dnevni rok bi se iztekel 9. 4. 2011, ker pa je takrat bila sobota, ko državni organi ne delajo, se je rok iztekel 11. 4. 2011. Iz dopisa Ministrstva za obrambo ... z dne 20. 5. 2011 naslovljenega na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, je razvidno, da so tožničino pritožbo vloženo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZJU prejeli 5. 4. 2011, torej znotraj navedenega roka. Pristojna komisija za pritožbe iz delovnega razmerja bi v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZJU o pritožbi morala odločiti najkasneje v 30 dneh, česar pa ni storila, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU sodno varstvo lahko zahtevala v nadaljnjih 30 dneh od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Glede na to, da bi komisija o pritožbi tožnice morala odločiti do 5. 5. 2011, je dne 17. 5. 2011 vložena tožba pravočasna, tudi ob upoštevanju določb ZJU.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je to storilo in na naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2011 sprejelo sklep, da se drugi dokazni predlogi (torej tisti, ki jih ni izvedlo) zavrnejo kot nepotrebni. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sicer pa je tožena stranka zaslišanje prič F.F., G.G., H.H. in I.I. predlagala zgolj pogojno (z navedbo, naj se priče zaslišijo po potrebi). Gre za priče, ki so zasedale sistemizirana delovna mesta finančnika pri toženi stranki, kar niti ni sporno. Prav tako sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič J.J. in K.K., ki sta v imenu tožene stranke s tožnico sklepala pogodbe o delu. Vendar pa okoliščine o katerih bi lahko izpovedali navedeni priči niso odločilna dejstva v tem sporu, zato je sodišče tudi ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Zadošča, da je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče L.L., ki je bil generalni direktor uprave ... v obdobju od 17. 9. 2009 do 14. 1. 2011 in je s tožnico podpisal zadnji dve pogodbi o delu z dne 21. 12. 2009 in 3. 1. 2011. Razlogi, zaradi katerih sta takratna generalna direktorja Uprave RS ... s tožnico sklepala pogodbo o delu, so bili pravilno ugotovljeni tudi brez njunega zaslišanja.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker je izostala dokazna ocena izpovedb priče B.B. in A.A., pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitek je očitno neutemeljen in je v tem delu pritožba sama s seboj v nasprotju, saj tožena stranka sodišču prve stopnje hkrati očita, da je odločitev glede obstoja elementov delovnega razmerja oprlo predvsem na izpovedbo prič A.A. in B.B. Glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje izpovedbo obeh navedenih prič povsem ustrezno dokazno ocenilo, sicer pa pritožba niti ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev, o katerih sta izpovedovali navedeni priči, sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja, ali so bili pri delu, ki ga je tožnica v spornem obdobju opravljala na podlagi pogodb o delu, podani elementi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega vprašanja. Pri ugotavljanju dela, ki ga je tožnica opravljala, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo predvsem na izpovedbo prič D.D., E.E. in C.C., saj je bila prva tožnici neposredno nadrejena, drugi dve pa sta s tožnico sodelovali pri delu. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da se je pri ugotavljanju dejanskega dela tožnice le delno oprlo na pričanje B.B. in A.A., ki sta delali v drugem oddelku, zato je nekorekten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na njuno izpovedbo, čeprav nista delali v istem prostoru in oddelku kot tožnica. Obe priči sta prepričljivo izpovedali, kar sta vedeli o tožničinem delu in pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v njuno verodostojnost. Vse o čemer sta navedeni priči izpovedali, sta lahko izvedeli pri opravljanju dela pri toženi stranki, čeprav s tožnico nista bili v istem prostoru, saj sta obe z njo sodelovali. Priča B.B., zaposlena kot vodja regijskega centra za obveščanje, je tako izpovedala, da sta izključno s tožnico urejali zadevi v zvezi s spornimi nalogi, obračuni za malico, potovanji v tujino in nabavo pisarniškega materiala. Priča A.A. pa je izpovedala, da je s tožnico sodelovala v zvezi z izplačili članom imenovanih izpitnih komisij za reševalce iz vode.

Iz celotnega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da se je tožnica v spornem obdobju vključila v organiziran delovni proces pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno trdi drugače. Določba prvega odstavka 4. člena ZDR o tem, da se delavec „vključi v organizirani delovni proces delodajalca“ pomeni zgolj to, da se delavec vključi v organizacijsko opredeljen in urejen delovni proces, kar predpostavlja, da je vezan na določen delovni čas, kraj opravljanja dela, način delovnega procesa in podobno. Ni res, da tožnica ne bi delala v okviru delovnega časa tožene stranke, saj je iz specifikacije opravljenih ur dela v spornem obdobju razvidno, da je tožnica ves čas (dokler se obseg dela ni začel zmanjševati, kar pa se zgodilo po tem, ko je tožnica zahtevala sklenitev delovnega razmerja) delo opravljala praktično vsak delovni dan, v delovnem času tožene stranke. Delo je opravljala z jasno opredeljenimi delovnimi nalogami in v prostorih tožene stranke, vpeta v delovni proces tožene stranke in v sodelovanju z ostalimi delavci tožene stranke. Tožnica je delo opravljala za plačilo, osebno, nepretrgoma ter po navodilih in nadzorom tožene stranke.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so bili v spornem obdobju podani elementi delovnega razmerja, v smislu določbe prvega odstavka 4. člena ZDR. Ta delovno razmerje opredeljuje, ko razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da krajše prekinitve med posameznimi pogodbami o delu ne pomenijo, da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilo uporabilo materialno pravo, ko je tožnici delovno razmerje priznalo za delovno mesto finančnika V. Pri tem se je postavilo na pravilno stališče, da je za priznanje delovnega razmerja ob ugotovitvi elementov delovnega razmerja potrebno tudi, da delavec izpolnjuje formalne pogoje za delovno razmerje za določeno delovno mesto. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, razvidno iz sodb revizijskega sodišča VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2012 in VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011. Iz sistemizacije je razvidno, da se za delovno mesto finančnika V zahteva srednja strokovna izobrazba, ki jo je tožnica imela, saj je iz pogodb o delu razvidno, da je bila tožnica po poklicu ekonomski tehnik. Ni bistveno, ali je tožnica ob sklenitvi prve pogodbe o delu imela zahtevanih 6 mesecev delovnih izkušenj, saj je te izkušnje pridobila v času opravljanja dela. V kolikor bi tožena stranka že v začetku s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi, bi delovno razmerje ne bilo izpodbojno zgolj zaradi tega, ker tožnica ne bi imela zahtevanih delovnih izkušenj. Tudi ni bistveno, da je tožnica v zahtevku za varstvo pravic uveljavljala obstoj delovnega razmerja za delovno mesto finančnik IV, s tožbo pa za delovno mesto finančnik VI. Bistveno je, da je tožnica zahtevala ugotovitev delovnega razmerja, kateremu konkretnemu delovnemu mestu pa dejansko opravljeno delo ustreza, pa je stvar dokaznega postopka, pri tem pa velja, kakor je že razloženo zgoraj, da tožnici ni možno dosoditi več kot zahteva, lahko pa se ji dosodi manj.

Okoliščina, da je tožnica pretežni del časa, ko je delo opravljala na podlagi pogodb o delu, imela status študenta, samo po sebi ne predstavlja ovire za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica želela skleniti pogodbo o zaposlitvi in da se je v zvezi s tem večkrat oglasila pri generalnem direktorju uprave. Okoliščina, da je tožnica podpisala pogodbe o delu in da je delo opravljala na podlagi napotnic študentskega servisa, ne pomeni ovire za uveljavljanje obstoja elementov delovnega razmerja. V izvedenem dokaznem postopku ni nikakršne osnove za domnevo, da bi bila tožnica tista, ki je vztrajala pri takšnem civilnopravnem urejanju razmerja s toženo stranko in da bi pri njej v resnici šlo za nepošteno ravnanje, kot ji neutemeljeno očita pritožba. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil dejanski razlog za to, da tožena stranka s tožnico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, temveč delovršno pogodbo, v omejitvah zaposlovanja uporabnikov proračunskih sredstev.

Ob ugotovitvi, da so bili podani elementi delovnega razmerja in da je tožnici potrebno priznati delovno razmerje za čas do dejanskega prenehanja opravljanja dela dne 29. 6. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za navedeno obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna še razliko med pripadajočo plačo finančnika V in dejansko prejetim plačilom za delo ter tožnici izplača neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače dalje.

Ob ugotovitvi, da je tožnica v spornem obdobju bila v delovnem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo celotni regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011. Tožnici je delovno razmerje priznano za celotni leti 2009 in 2010, zato je tožnica v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR v zvezi z 159. členom ZDR pridobila pravico do celotnega regresa za letni dopust za navedeni leti. V skladu z aneksom št. 1 h kolektivni pogodbi za javni sektor (Ur. l. RS, št. 23/2009) je regres za letni dopust v letu 2009 znašal dosojenih 672,00 EUR bruto. Aneks št. 2 h kolektivni pogodbi za javni sektor (Ur. l. RS, št. 91/2009) je v 4. členu določal, da regres za letni dopust v letu 2010 znaša dosojenih 692,00 EUR bruto. Tudi v letu 2011 je v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU, Ur. l. RS, št. 94/2010) regres za letni dopust znašal 692,00 EUR, tožnica pa je bila upravičena do pet dvanajstin tega zneska, to je do dosojenega zneska 288,33 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožnice: Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanja tožnice, da se je obseg njenega dela pri toženi stranki pričel zmanjševati zaradi tega, ker je vložila zahtevo za varstvo pravic, s katero je uveljavljala priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve zavzelo povsem jasno stališče, da te navedbe tožnice ne držijo in da je bil razlog v upadu dela, ki ga je tožnica v tistem času opravljala, pri čemer se je oprlo na prepričljivo izpovedbo priče M.M. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od vključno 30. 6. 2011 dalje. Tožnica je tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev faktičnega delovnega razmerja, vložila v času, ko je pri toženi stranki na podlagi civilno pravne pogodbe opravljala delo, za katerega je trdila, da ima vse elemente delovnega razmerja. V času delovnega spora je prišlo do tega, da je zatrjevano faktično delovno razmerje med strankama dejansko prenehalo in to celo pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o delu. Tožnica bi zato morala uveljavljati nezakonitost takšnega prenehanja delovnega razmerja. Ne zadošča, da je tožnica že od prej imela vloženo tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj gre za dva različna spora, kar je razvidno tudi iz določbe prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta predvideva, da so delovna sodišča pristojna za odločanja tako v individualnih delovnih sporih o obstoju delovnega razmerja, kot za spore o prenehanju delovnega razmerja.

Vsaj pri delavcih, za katere velja ZDR je tudi različen način uveljavljanja sodnega varstva, kar prav tako kaže na to, da gre za dva različna spora. Z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja se delavec lahko obrne neposredno na sodišče; pred vložitvijo tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa mora delavec (vsaj v času, ko to razmerje po njegovem zatrjevanju še obstoji) najprej od delodajalca zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in se šele potem, ko delodajalec svoje obveznosti ne izpolni, lahko obrne na sodišče. Glede na to, da se za delovna razmerja zaposlenih v Upravi RS ... uporablja ZJU, kakor je že razloženo zgoraj, bi tožnica potem, ko ji je razmerje, za katerega trdi, da ima vse znake delovnega razmerja, dejansko prenehalo, morala v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZJU od tožene stranke najprej zahtevati odpravo kršitev oziroma, da izpolni svoje obveznosti in če tožena stranka tega v roku 15 dni ne bi storila, bi v nadaljnjih 8 dneh v skladu z prvim odstavkom 25. člena ZJU lahko vložil pritožbo na komisijo za pritožbe. Sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pa bi v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU tožnica lahko zahtevala v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko bi potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Tožnica ničesar od navedenega ni storila, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ta del tožbenega zahtevka (ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas po dejanskem prenehanju delovnega razmerja dne 29. 6. 2011) zavrnilo kot neutemeljen. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012 o tem, da je v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), pravice iz delovnega razmerja mogoče uveljavljati le, če je predhodno (ali vsaj sočasno) ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati. Revizijsko sodišče je zavzelo izrecno stališče, da če takšnega zahtevka ni, ni podlage za priznanje pravic od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dalje. Ravno to se je zgodilo v konkretnem primeru. Tožnica ni postavila zahtevka za ugotovitev nezakonitosti dejanskega prenehanja razmerja, za katerega je trdila, da ima vse elemente delovnega razmerja, zato od dneva dejanskega prenehanja tega razmerja, to je od vključno od 30. 6. 2011 dalje ni bilo podlage za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožničina zahteva za varstvo pravic, o kateri je odločala komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja, zajema tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za čas od 30. 6. 2011 dalje. Navedeno preprosto ni res. Zahteva za varstvo pravic z dne 15. 3. 2011 že glede na čas vložitve ne more vsebovati zahteve za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, do katerega takrat še niti ni prišlo, temveč vsebuje le zahtevo za priznanje obstoja delovnega razmerja za ves čas od 6. 10. 2008 dalje. Tudi pritožba tožnice z dne 1. 4. 2011, o kateri je odločala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja se že pojmovno ne more nanašati na dejansko prenehanje delovnega razmerja 29. 6. 2011, saj je bila vložena skoraj 3 mesece pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja. Celo več, tudi komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je sklep o zavrnitvi pritožbe sprejela 22. 6. 2011, to je še pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, zato o njem v tem sklepu tudi ni mogla odločati.

Nobene pravne podlage ni za pritožbeno stališče, da bi sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 6. 2011 predstavljal oviro za razširitev tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Okoliščina, da je tožnica po prejemu sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 6. 2011 tožbo razširila še z zahtevkom za razveljavitev tega sklepa, v ničemer ne more vplivati na njeno dolžnost, da po dejanskem prenehanju delovnega razmerja od tožene stranke najprej zahteva odpravo kršitve in nato v zakonsko predpisanem roku vloži še tožbo za ugotovitev nezakonitosti takšnega prenehanja delovnega razmerja. Pri tem ni bistveno, da je tožnici takrat, ko je prejela sklep komisije (to je 14. 7. 2011), dejansko že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče, da obstoj delovnega razmerja ni vezan na to, ali je tožnica dejansko opravljala delo, temveč da je bistveno, da je imela pogodbo o delu sklenjeno do 31. 12. 2011. Za presojo ali so podani elementi delovnega razmerja je bistveno ravno to, da se delo dejansko opravlja in to osebno za plačilo nepretrgano in po navodilih ter nadzoru delodajalca, čeprav ni sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ni bistven torej obstoj pogodbe, v konkretnem primeru pogodbe o delu, temveč to, ali so podani elementi delovnega razmerja. Ti elementi pa v vsakem primeru zajemajo dejansko opravljanje dela.

Tožnica se pritožuje zoper celotni zavrnilni del izpodbijane sodbe, kar pomeni, da se pritožuje tudi zoper tisti del, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje delovnega razmerja za delovno mesto finančnika VI, vključno s plačo in ostalimi pravicami iz delovnega razmerja, ki so vezane na to delovno mesto, čeprav v pritožbi ne navaja ničesar glede tega, zakaj bi bila upravičena do priznanja delovnega razmerja za to delovno mesto in ne za delovno mesto finančnika V. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ta del tožbenega zahtevka ni bil utemeljen, ker tožnica pretežni del časa ni izpolnjevala pogojev za delovno mesto finančnika VI in ker delo, ki ga je dejansko opravljala po vrsti in teži opravil, spada v okvir delovnega mesta finančnika V. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica ni opravljala zahtevnejših nalog od C.C., ki je bila razporejena na delovno mesto finančnika V, kar je še dodatek argument za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba je povsem neobrazložena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za leto 2011 dosodilo le sorazmerni del regresa za letni dopust, saj je tožnici delovno razmerje v letu 2011 dejansko prenehalo 29. 6. 2011, kar pomeni, da je bila v skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR, v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR, upravičena le do sorazmernega dela letnega dopusta in s tem tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za leto 2011 dosodilo regres za letni dopust v višini petih dvanajstin celotnega regresa in je višji tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Prav tako je pravilno zavrnilo zahtevek, da zakonske zamudne obresti od dosojenih regresov za letni dopust tečejo že od 1. 7. tekočega leta, saj je delodajalec regres za letni dopust dolžan izplačati najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od 2. 7. dalje, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Pač pa se tožnica utemeljeno pritožuje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za odpravo sklepa komisije za pritožbe z dne 22. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je štelo, da je odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, ker je za toženo stranko veljal ZObr, ki ne predvideva pritožbe na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, kot je v ZJU sicer določeno za javne uslužbence. Že zgoraj, je v zvezi s pritožbo tožene stranke, razloženo, da se glede delovnih razmerij javnih uslužbencev iz Uprave RS ..., kjer je delala tudi tožnica, kot specialen predpis uporablja ZVNDN, ki pa odkazuje na uporabo ZJU. Navedeno pomeni, da je tožnica za toženo stranko utemeljeno vložila pritožbo, ki jo je obravnavala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja.

Zmotno je tudi stališče, s katerim je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja utemeljila zavrženje tožničine pritožbe. Komisija se je namreč postavila na zmotno stališče, da tožnica ni javna uslužbenka, saj nima sklenjenega delovnega razmerja z Upravo RS za zaščito in reševanje, pač pa je tam delo opravljala na podlagi civilne pogodbe, zato komisija ni pristojna za odločanje o njeni pritožbi. Tožnica v spornem obdobju res ni imela statusa javne uslužbenke, vendar sta njena zahteva za varstvo pravic in pritožba temeljili ravno na tem, da se ji prizna obstoj delovnega razmerja in s tem tudi položaj javne uslužbenke. V kolikor bi bilo pravilno stališče, kakršnega je zavzela komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, bi to pomenilo, da delovna sodišča sploh ne bi bila pristojna za odločanje v sporih o obstoju delovnega razmerja, ko so osebe, ki želijo pridobiti status delavca, delo opravljala na podlagi delovršnih pogodb, sedaj pa v sporu zahtevajo ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker so podani vsi elementi delovnega razmerja. Kadar oseba, ki v javnem sektorju opravlja delo na podlagi civilnopravne pogodbe, trdi da so v resnici podani elementi delovnega razmerja in zahteva priznanje delovnega razmerja, s tem tudi dejansko trdi, da je javni uslužbenec v smislu določbe prvega odstavka 1. člena ZJU, zato je spor o utemeljenosti takšnih trditev potrebno obravnavati ob upoštevanju procesnih določb, predvidenih v ZJU. Navedeno pomeni, da je komisija za pritožbe pri Vladi RS neutemeljeno zavrgla tožničino pritožbo in bi jo morala obravnavati po vsebini.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je odpravilo sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. ... z dne 22. 6. 2011. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je uspela le glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odpravo sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Odprava tega sklepa v ničemer ne vpliva na obseg pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz spornega razmerja med strankama tega spora. Na tej podlagi tožnica ni pridobila nobenih dodatnih upravičenj in se njen pravni položaj v ničemer ni spremenil. Postopek pred komisijo je bil zgolj procesna predpostavka, za katero pa sta tako komisija kot sodišče prve stopnje zmotno menila, da v konkretnem primeru ni potrebna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.