Jedro

O dejstvu, katerega sodišče vzame za podlago svoje sodne odločbe, mora biti sodišče prepričano. Tožnik pa svojih navedb ni dokazal z zadostno stopnjo resničnosti, saj sodišča ni prepričal, da je prišlo do škodnega dogodka na zatrjevani način.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 13.500,00 EUR (odškodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2010 do plačila in mu povrniti pravdne stroške, in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 20,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo odloči o pravni podlagi odškodninske odgovornosti, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Da je do poškodbe noge prišlo tako, kot zatrjuje tožnik, izhaja iz njegove izpovedbe kakor tudi iz pismenih izjav tožnikovih sodelavcev. Sodišče tožniku verjame, da je deževalo, ne pa, da so bile stopnice v posledici tega mokre, kar je nelogično. Da so stopnice v primeru dežja mokre dokazuje tudi dejstvo, da je delodajalec, po škodnem dogodku, v avlo namestil preprogo. Ravno odsotnost preproge je imela za posledico, da je mokroto zunaj z dežnikom in čevlji prinesel tožnik sam. Da je do poškodbe tožnika prišlo pred začetkom seje Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, in ne kasneje, so potrdili tožnikovi sodelavci. Dejstvo, da se priča A. P. ni natančno spominjala okoliščin škodnega dogodka, ni odločilno za presojo. Da je prišlo do opisanega nastanka škodnega dogodka potrjuje tudi prijava nezgode pri delu. Nič ni narobe z obvestilom tožnika z dne 2.12.2008, da si je dan poprej, 1.12.2008, ko je nerodno stopil, poškodoval desno nogo. Ni nujno, da bi tožnik vsakemu na enak način opisoval nastanek in okoliščine škodnega dogodka. Kdaj in kje naj bi se sicer tožnik poškodoval, sodišče ne pojasni. Izraža le dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe, zaradi česar je tožnik zelo prizadet. Star je skoraj 70 let, je resna in urejena oseba, diplomirani pravnik, dolgoletni delavec na Ministrstvu za pravosodje. Lastni sistem vrednot mu ne dovoljuje lažnivega prikazovanja okoliščin škodnega dogodka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank dovolj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Pritožba izključno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo v skladu z določbo 8. člena ZPP (1), je pa tudi življenjska in povsem prepričljiva. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni z gotovostjo dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka na v tožbi zatrjevani način – da je dne 1.12.2008 padel po mokrih stopnicah v stavbi Ministrstva za pravosodje ob prihodu v službo (v posledici česar je prišlo do pretrganja Ahilove tetive). Pritožbeno sodišče takšno oceno sprejema, ponujeni in izvedeni dokazi kaj drugega ne izkazujejo. Listine zdravniške dokumentacije ne potrjujejo tožnikovih zatrjevanj o načinu poškodbe (primerjaj priloge A24, A26, A27). Tožnik se je sicer skliceval na neustrezen zapis okoliščin škodnega dogodka, pri čemer pa je sodišče prve stopnje povsem upravičeno podvomilo, da bi se trije zdravniki zaporedoma zmotili pri zapisu, če bi tožnik sicer zatrjeval škodni dogodek tako, kot ga opisuje v tožbi. Tudi izpoved priče A. P. zanika tožnikove trditve, da se je poškodoval v delovni nezgodi ob prihodu na delo, saj je priča dovolj jasno izpovedala, da ji je tožnik, ko jo je obvestil o bolniški odsotnosti, povedal, da se je 1.12.2008 poškodoval, ko je odhajal s seje (in torej ne ob prihodu v službo). Pisne izjave treh prič, dane oktobra 2010, ne morejo z gotovostjo potrjevati tožnikovih tožbenih navedb (zaslišanja prič tožnik ni predlagal). Dovolj prepričljivo je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da tožnik ni izkazal, da bi bile stopnice na dan zatrjevanega škodnega dogodka mokre in posledično spolzke (2) in pri tem upravičeno izpostavilo njegovo izpovedbo, da je tudi 1.12.2008 v službo prišel že nekaj čez 7.00 uro zjutraj, še predno je prišla večina ostalih sodelavcev, kar pomeni, da v stavbo pred tožnikom ni vstopilo veliko ljudi, ki bi vanjo lahko prinesli mokroto. V zvezi s tem tožnik v pritožbi navaja, da je mokroto od zunaj z dežnikom in čevlji prinesel sam, kar pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno trditev, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (3). Navedeno pa sicer kaže na nezanesljivost tožnikovih trditev, saj kaj takšnega pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče le iskalo razloge, zakaj tožniku ne gre verjeti, glede na ugotovljena dejstva pa so pravno nerelevante tudi pritožbene navedbe o preprogi, ki jo je toženka že po škodnem dogodku namestila v avlo stavbe ministrstva.

6. Pri vsebinskem odločanju sodišča o tožbenem zahtevku je potrebna visoka stopnja resničnosti – prepričanja o pravno relevantnih dejstvih. O dejstvu, katerega sodišče vzame za podlago svoje sodne odločbe, mora biti sodišče prepričano. Tožnik pa svojih navedb ni dokazal z zadostno stopnjo resničnosti, sodišča ni prepričal in ni z gotovostjo dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka 1.12.2008 na v tožbi zatrjevani način. Ne zadošča dejstvo, da je do poškodbe tožnikove noge (pretrganja Ahilove tetive) nedvomno prišlo, tožnik bi moral dokazati tudi, da je do poškodbe prišlo na zatrjevani način. Tega pa tožniku ni uspelo. Ker ni bil dokazan že sam obstoj škodnega dogodka oziroma tudi če bi šteli, da si je na dan 1.12.2008 tožnik poškodoval Ahilovo tetivo, ni izkazal, da je do poškodbe prišlo na način kot ga je zatrjeval in torej tožnik ni dokazal, da vtoževana škoda izvira iz zatrjevanega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo (131. člen Obligacijskega zakonika).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(2) Sam je zaslišan izpovedal, da ni preverjal, če so bile stopnice spolzke, da je sklepal, da so bile mokre, ker je tisti dan deževalo.

(3) Prvi odstavek 337. člena ZPP