Jedro

Dejstvo, da morajo tožniki, če tega ne stori že tožena stranka sama, v območju polkroga, ki ga pri odpiranju zarišejo vrata, pred tem sneg ročno odstraniti, ne pomeni takšne otežitve izvrševanja služnosti, da bi bilo zaradi tega utemeljeno sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je, zaradi delnega umika tožbe, s sklepom v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da toženi stranki prenehata preprečevati tožeče stranke v njihovi služnostni pravici uporabe poti, hoje in voženj z avtomobili preko parcele 6/2 k.o. X. tako, da na zahodnem delu te parcele odstranita kovinska vrata med škarpo in stanovanjsko hišo G. 30 in omogočita tožeči stranki neovirano hojo in vožnje z avtomobili, zavrnilo (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 341,88 EUR stroškov postopka s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaslišalo le tožnike in prvega toženca, ostale predlagane dokaze pa je zavrnilo, tožnikom onemogočilo dokazovanje navedb v tožbi in s tem storilo bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tako je zmotno ugotovljena okoliščina, ali je dejansko možno ob vsakem času in v vsakem letnem času odpreti vrata, ki zapirajo služnostno pot. Sneg je sicer naraven pojav, vendar pa predstavlja oviro za odpiranje. Takoj, ko preseže 10 ali več cm, se vrata ne dajo odpreti. Vrata bi morala biti tehnično izvedena tako, da bi bilo to mogoče (drsna vrata). Tožniki kot služnostni upravičenci, poti zaradi zaprtih vrat niso mogli plužiti, posledično pa so bili pri svoji služnosti zelo ovirani. Pot je od hiše prvih dveh tožnikov do postavljenih vrat, dolga približno 200 m, samo preko dvorišča tožencev pa poteka v dolžini 60 m in je za tožnike, ki so že v letih, zagotovo prenaporno, da bi sneg na tako dolgi poti čistili ročno. To je tudi razlog, da so imeli nekaj zadnjih let sklenjen dogovor z vaškim oračem, ki je redno plužil celotno traso služnostne poti. To pa je sedaj, zaradi postavljenih vrat, onemogočeno. Onemogočeno je ne le zaradi izrecne prepovedi prvega toženca, pač pa tudi zato, ker bi se v primeru, če bi se sneg plužil skozi odprta vrata, le-ta ne dala več zapreti. Tudi pluženje z rolbo ne pride v poštev, saj ni prostora za odmetavanje snega. Prvi toženec sicer trdi, da sneg očisti sam, hkrati pa ne zanika, da se vrata večkrat niso mogla odpreti zaradi snega in mraza. Verjeti je potrebno izpovedi prve tožnice, da si ne upa uporabljati služnostne poti, ker se toženca boji. Da je njen strah upravičen, pa bi se sodišče lahko prepričalo s tem, da bi vpogledalo v spis In 54/2009. Če bi sodišče pravilno ocenilo vse okoliščine, bi moralo zaključiti, da so bili tožniki močno ovirani oziroma celo preprečeni pri izvrševanju svoje služnosti. Ker tožniki ne morejo vedno brez ovir odpreti vrat, njihova postavitev pomeni oviranje oziroma celo preprečevanje izvrševanja služnosti. Priglašajo stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da sodišče očitane kršitve postopka ni zagrešilo, pravilno in popolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Iz sodbe izhaja, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Tožena stranka soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi. Navedbe v pritožbi o razlogih, zakaj naj bi bilo pluženje snega nemogoče, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o delni ustavitvi postopka postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. V preostalem delu pa je bila preizkušena v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedlo vse s strani pravdnih strank predlagane dokaze, razen zaslišanja toženke, ki se vabilu na zaslišanje ni odzvala. Poleg zaslišanja strank je tako vpogledalo in prebralo listinske dokaze, vpogledalo zemljiškoknjižne podatke za nepremičnine ter spise P 6/2009, In 54/2009 in I K 90957/2010. Opravilo je tudi ogled. Pritožbena navedba, da je sodišče opravilo zgolj zaslišanje tožnikov in prvega toženca, zavrnilo pa ostale predlagane dokaze, tako nima podlage v podatkih spisa. Pritožnik tudi sicer ne pove, katerega od predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo. Ker na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (350. člen ZPP), mora biti pritožbeni očitek v zadostni meri obrazložen, da je njegovo utemeljenost mogoče preveriti in nanj odgovoriti. Trditve pritožnikov, ki se nanašajo na očitek o kršitvi pravil dokazovanja, pa so v tem pogledu preveč splošni in pavšalni, da bi tej zahtevi zadostile. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

7. Relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - v korist nepremičnin tožnikov, parc. št. 8/1.S in 9.S, obe k.o. X., in v breme nepremičnine parc. št. 6/2 k.o. X., ki je v solasti tožencev, obstaja služnostna pravica poti peš hoje in vožnje z avtomobili; - obstoječa služnost obsega tudi vožnje za potrebe stanovanjskih objektov oziroma stanovalcev (dostava kuriva, dostop komunalnih in intervencijskih vozil); - toženca sta na podlagi pridobljenega upravnega dovoljenja preko služnostne poti na zahodno posestno mejo svoje nepremičnine postavila kovinska vrata z odprtino široko 3,80 m, ki se odpirajo na elektromotorni pogon na dvorišče hiše tožencev, aktivirajo pa se s ključem, ki se vstavi v eno od dveh ključavnic, ki se nahajata v neposredni bližini vrat; - toženca sta tožnikom izročila ključe za odpiranje, ki jih je mogoče brez omejitve dodatno izdelati v poljubnem številu; - za odpiranje vrat ni potrebna fizična sila, je pa zaradi aktiviranja potrebno izstopiti iz vozila; - večja debelina snežne odeje, zaradi majhne oddaljenosti spodnjega robu vrat od tal, predstavlja oviro za odpiranje vrat dokler se sneg v tem delu ( na polkrogu, ki ga pri odpiranju zariše krilo vrat) ne odstrani; - toženca sneg s celega dvorišča odstranita že v jutranjih urah, tožnikom pa sicer odstranjevanja snega ne preprečujeta; - da je strojno pluženje služnostne poti, če se poskrbi za odprtje vrat, možno; - da se vrata zaradi težav s ključavnico (mraz in vlaga) doslej niso odprla le enkrat; - da tožniki zaradi besed, izrečenih s strani toženca drugemu tožniku, uporabe služnostne poti niso opustili.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večji del tako ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku niti ni sporen, saj pritožniki oporekajo le ugotovitvi, da vrat zaradi mraza oziroma težav s ključavnico ni bilo mogoče odpreti le enkrat in ugotovitvi, da je pluženje služnostne poti še vedno mogoče. V preostalem pa z opisovanjem, kako zapadli sneg, v povezavi z možnostjo in načinom njegove odstranitve, ovira odpiranje vrat in kakšna tehnična rešitev bi bila ustreznejša (drsna vrata), dejansko oporekajo materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da postavitev ograje z vsemi posledicami, ki se na to navezujejo v pogledu uporabe služnostne poti, ne pomeni bistvene otežitve izvrševanja služnosti.

9. V zvezi z izpodbijanimi dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te tudi po njegovem mnenju pravilne. Temeljijo namreč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, ki jim ni kaj dodati.

10. Pritožniki tako, brez podlage v izvedenih dokazih, vztrajajo pri trditvi, da vrat, tudi ko ni bilo snega, zaradi mraza večkrat ni bilo mogoče odpreti. O tem sta namreč izpovedala le prva dva tožnika, pa še ta dva sta izpovedala le o enem oziroma dveh takšnih primerih. Ostala dva tožnika takšnih težav sploh nista imela.

11. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čiščenje poti z „vaškim oračem“, kljub vratom, še vedno mogoče. Širina vrat to vsekakor omogoča. Ugotovljeno je tudi, da se vrata, ko se sneg na območju polkroga, ki ga vrata zarišejo, (ročno) odstrani, normalno odprejo. Da bi toženca odstranjevanju snega nasprotovala ali ga preprečevala, pa tožniki niso trdili.

12. Glede pritožbenih trditev, da se ob strojnem pluženju vrata nato ne bodo dala zapreti, je potrebno ugotoviti, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki ni opravičena (337. člen ZPP) in je zato pritožbeno sodišče pri presoji ne sme upoštevati. Enako velja za navedbe o tem, da je toženec oranje izrecno prepovedal. Tega namreč pritožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevali. O tem so sicer izpovedali, vendar pa manjkajočih trditev z izvedbo dokazov ni mogoče nadomeščati.

13. Lastnik služeče nepremičnine je v izvrševanju svoje lastninske pravice omejen z izvrševanjem služnosti. Stvarna služnost je za lastnika breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanja. Po drugi strani pa lastnik gospodujoče nepremičnine (kot služnostni upravičenec) lahko izvaja le takšno dejansko oblast nad služečo nepremičnino, ki ustreza vsebini njegove služnosti. To mora po načelu restrikcije izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način (primerjaj prvi odstavek 219. člena SPZ). Služnostna pravica na služeči nepremičnini je lahko predmet varstva zato le v takšnem obsegu. Namen služnosti namreč ni v omejevanju lastninske pravice, ampak v koristi, ki jo ima upravičenec s tem, ko lahko v določenem obsegu uporablja tujo nepremičnino. Iz povedanega tako logično izhaja, da vsako poseganje v stvarno služnost oziroma vsaka sprememba v dotedanjem načinu izvrševanja služnosti, še ne pomeni posega, ki bi lahko bil podlaga za sodno varstvo. To je lahko le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca bodisi preprečuje ali pa bistveno ovira v izvrševanju služnostne pravice(1).

14. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve se tudi pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno presojo prvega sodišča, da postavitev vrat, z vsemi posledicami, ki se na to navezujejo v pogledu uporabe služnostne poti, ne pomeni bistvene otežitve izvrševanja služnosti.

15. Dejstvo, da morajo tožniki, če tega ne stori že tožena stranka sama, v območju polkroga, ki ga pri odpiranju zarišejo vrata, pred tem sneg ročno odstraniti, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni takšne otežitve izvrševanja služnosti, da bi bilo zaradi tega utemeljeno sodno varstvo. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za naraven pojav na katerega je v zimskem času potrebno računati, ročno čiščenje tega dela pa ni nekaj izjemnega, niti posebno težkega. Pri tem je treba namreč upoštevati, da ne gre za veliko površino, da je služnostnih upravičencev, ki lahko takšno čiščenje izvedejo, več, pa tudi dejstvo, da je to potrebno le nekajkrat letno. Ko je sneg na tem delu odstranjen, pa po odprtju vrat za strojno pluženje ( tudi dela služnostne poti od vrat do hiše prvih dveh tožnikov) ni ovir. Neupoštevna so zato vsa pritožbena izvajanja o nezmožnosti za ročno odstranjevanjee snega na dolgi trasi poti ter nezmožnosti odstranjevanja snega z rolbo, saj to, ob ustrezni organizaciji tožnikov, ni potrebno.

16. Pravno relevantne podlage za zahtevano sodno varstvo seveda ne more pomeniti niti dejstvo, da je doslej enkrat oziroma največ dvakrat prišlo do težav z odpiranjem vrat. Več kot očitno namreč ne gre za ponavljajočo težavo, ki bi terjala sodno intervencijo.

17. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je vpogledalo tudi spis In 54/2009(2), verjelo, da so bile grožnje toženca izrečene, očitno tudi ni dvomilo, da se prva tožnica pot zaradi izrečenih groženj toženca boji uporabljati, vendar pa je tak strah, ob dejanski ugotovitvi, da zaradi tega uporaba poti ni bila opuščena (in to dejstvo tudi v pritožbenem postopku ni izpodbijano), pravilno ocenilo kot pravno nerelevanten. Razloge za to je navedlo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

18. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, prav tako pa ne pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj v odgovoru ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.

(1)Primerjaj M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 878 in odločbo VS RS II Ips 669/2007

(2) Spis In 54/2009 je priložen tej pravdni zadevi, iz točke 6 sodbe pa tudi jasno izhaja, da je bil ta spis vpogledan.