Jedro

Stroške za morebiti nesmotrna procesna dejanja sodišča mora kriti tista stranka, ki glede na izid pravde nosi stroškovno breme.

Po prvem odstavku 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če niso solidarno zavezani. To pravilo učinkuje, ne da bi sodišče v izreku odločbe stroške posebej porazdelilo med posamezne sospornike.

Tožnik mora, če je sodišče njegovo tožbo zavrglo ali njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, poravnati stroške vsakega sospornika, ki nastopa na pasivni strani, razen kadar imajo skupnega pooblaščenca.

Zakonska pravila o oprostitvi stroškov ne posegajo v pravni položaj nasprotne stranke, ker oprostitev stroškov učinkuje le glede lastnih stroškov. Če pa oproščena stranka pravdo izgubi, mora v vsakem primeru nasprotniku povrniti njegove pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da morata tožnici povrniti toženkama njune pravdne stroške, in sicer prvi toženki 6.058,98 EUR, drugi toženki pa 4.957,50 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnici sta se pravočasno pritožili brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila sosporništva. Nemogoče je, da bi tožnici kot sospornici nastopali ločeno. Sodišče bi zato moralo tudi pravdne stroške razdeliti med prvo in drugo tožnico, na vsako do polovice zneska, ne pa izračunati stroškov za vsako tožnico posebej. Opozarjata, da je sodišče nedopustno manipuliralo s pristojnostjo za ta spor. Tožba je bila vložena pri Okrajnem sodišču v Radovljici. Če je bilo stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kranju, ni jasno, zakaj se je tožba znašla v postopku pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki. Na ta način so brez krivde tožnic nastajali nepotrebni pravdni stroški in teh tožnici nista dolžni plačati. Poleg tega vrednost spornega predmeta po ZPP ni edina podlaga za izračun pravdnih stroškov. Sodišče se je z zavrženjem tožbe izognilo vsakemu potrebnemu delu v tem postopku, zato so pravdni stroški pretirani in nepotrebni, tožnici pa jih niti nista zmožni plačati. Tudi toženkin odgovor na tožbo je bil nepotreben. Predvsem pa bi sodišče sklep z dne 30. 6. 2013 lahko izdalo že po predhodnem preizkusu tožbe in pred vročitvijo toženki v odgovor. Ker tega ni storilo, so za tožnici brez potrebe nastali dodatni pravdni stroški.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 7. 2013 zavrglo tožbo, kar pomeni, da sta tožnici v pravdi propadli. Glede na takšen izid postopka se tožnici ne moreta izogniti svoji dolžnosti, ki izhaja iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da toženkama povrneta njune pravdne stroške. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo, upoštevaje vrednost spornega predmeta. Svojo odmero je v izpodbijanem sklepu tudi natančno in pregledno obrazložilo. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek tožnic, da so bili pravdni stroški napačno izračunani.

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo toženkama, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pravilno upoštevalo samo tiste njune stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Čeprav je sodišče tožbo zavrglo, to ne pomeni, da sta toženki dolžni sami kriti svoje stroške postopka, saj sta tožnici povzročili, da tožba zaradi procesnih ovir ni bila sposobna za vsebinsko obravnavanje. Odveč so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zaplete v zvezi s pristojnostjo sodišča za odločanje v pravdi. Tudi te sta povzročili tožnici, ki nista že v tožbi pravilno označili vrednosti spornega predmeta. Toženkama ni mogoče odrekati pravice do odgovora na tožbo, saj gre za (nujno) obrambno sredstvo v postopku. Stroški za sestavo odgovora na tožbo, ki jih zajema tar. št. 3100 Odvetniške tarife, so torej brez dvoma za pravdo potrebni stroški. Ob tem ni pomembno, kolikšen napor je pooblaščenec prve toženke dejansko vložil v sestavo odgovora. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče o zavrženju tožbe lahko odločilo že ob predhodnem preizkusu tožbe. Po 275. členu ZPP namreč sodišče, kadar ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo. Tudi v obravnavanem primeru sta šele toženki v odgovoru na tožbo opozorili sodišče, da je bilo o nekaterih zahtevkih že pravnomočno odločeno, o enem pa že sklenjena sodna poravnava. Sicer pa velja, da mora tudi stroške za morebiti nesmotrna procesna dejanja sodišča kriti tista stranka, ki glede na izid pravde nosi stroškovno breme.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovljene stroške postopka porazdeliti med tožnici, za vsako do polovice. Po prvem odstavku 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če niso solidarno zavezani. To pravilo učinkuje, ne da bi sodišče v izreku odločbe stroške posebej porazdelilo med posamezne sospornike. Posebnega pravila o tem, kako naj stranka povrne stroške sospornikom, kadar so ti stroškovni upravičenci, pa zakon nima. Po ustaljeni sodni praksi mora tožnik, če je sodišče njegovo tožbo zavrglo ali njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, poravnati stroške vsakega sospornika, ki nastopa na pasivni strani, razen kadar imajo skupnega pooblaščenca. Potemtakem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da morata tožnici, torej obe skupaj, poravnati stroške posebej prvi toženki in posebej drugi toženki, vsaki od njiju v celotnem prisojenem znesku. Ob tem ni upoštevna pritožbena trditev, da tožnici dolgovanih stroškov zaradi svojega slabega premoženjskega stanja nista sposobni plačati. Zakonska pravila o oprostitvi stroškov ne posegajo v pravni položaj nasprotne stranke, ker oprostitev stroškov učinkuje le glede lastnih stroškov. Če pa oproščena stranka pravdo izgubi, mora v vsakem primeru nasprotniku povrniti njegove pravdne stroške. Tudi sicer morebitna plačilna nesposobnost stroškovnega zavezanca nima nobenega vpliva na odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnici opredeljeno ne uveljavljata, je sodišče druge stopnje njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.