Jedro

ZDR‑1 v določbah o disciplinski odgovornosti, daje sodno varstvo le delavcu in sicer v 200. členu. V 3. odstavku 172. člena ZDR-1 izrecno določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo, zato lahko delodajalec na njegovi podlagi zahteva izvršbo. Glede na ugotovitev, da toženec odločitve o disciplinski odgovornosti, ki mu je bila vročena, ni izpodbijal, tožeča stranka z izvršilnim naslovom že razpolaga, zato je zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov za sestavo tožbe in pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje. Sodišče prve stopnje je prekršilo določbo 318. člena ZPP, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka tega člena za izdajo zamudne sodbe. Tožnica je že v tožbi obrazložila svoj pravni interes za njeno vložitev. ZDR-1 v 2. odstavku 176. člena določa zastaralni rok 30 dni od vročitve odločitve o disciplinski odgovornosti za izvršitev disciplinske sankcije, ta rok pa je enak roku, ki ga ima delavec za vložitev tožbe, s katero izpodbija disciplinsko odločitev. Tožeča stranka ni mogla predlagati izvršbe po 17. členu ZIZ, saj bi morala predlogu predložiti izvršilni naslov, ki pa ga ni mogla predložiti, ker rok za sodno varstvo delavcu še ni potekel. Tako ima tožeča stranka še vedno pravni interes, ker bi šele pravnomočna sodba mogla nadomestiti disciplinsko odločitev kot izvršilni naslov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo.

5. Pravilna je ugotovitev sodišče prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v določbah o disciplinski odgovornosti, daje sodno varstvo le delavcu in sicer v 200. členu. V 3. odstavku 172. člena ZDR-1 izrecno določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo, zato lahko delodajalec na njegovi podlagi zahteva izvršbo. Glede na ugotovitev, da toženec odločitve o disciplinski odgovornosti, ki mu je bila vročena 18. 6. 2018, ni izpodbijal, tožeča stranka z izvršilnim naslovom že razpolaga, zato je zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.

6. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj s pritožbo ni uspela.