Jedro

Če neko dejstvo med strankama ni sporno, potem zadostuje, da ga sodišče kot takega ugotovi, ne da bi v zvezi s tem še izvajalo dokazni postopek in nesporna dejstva posebej obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba zoper IV. in V. točko izreka se zavrže. II. Pritožba zoper I., II., III. in VI. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 57794/2015 z dne 18. 5. 2015 razveljavilo, (II.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v skupni višini 52.962,01 EUR, (III.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 10.704,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 17,93 EUR od 16. 5. 2015 do 18. 5. 2015 in od zneska 4,11 EUR od 8. 5. 2015 do 18. 5. 2015, (V.) zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke za povračilo 8,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2015 ter (VI.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.969,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper celotno sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Pritožba tožene stranke zoper IV. in V. točko izreka ni dopustna, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožena stranka zato v tem delu nima pravovarstvenega interesa za pritožbo. Pravico do pritožbe ima le tista stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Iz tega izhaja, da ima pravni interes za pritožbo tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 352). Ker je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, tožena stranka s pritožbo v ničemer ne more doseči boljšega položaja.

6. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo v pobot uveljavljeni odškodninski zahtevek tožene stranke, izpodbija z navedbami, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj naj ne bi držala ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni ravnala protipravno. V tem delu tožena stranka ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, in sicer, da je tožeča stranka z omejevanjem naročil toženo stranko povsem onemogočila, da bi dosegla cilj iz Nabavne pogodbe in Aneksa št. 1. Pri tem opozarja, da sta se pravdni stranki zavezali, da si bosta prizadevali v času medsebojnega sodelovanja doseči odkup blaga v znesku 250.000,00 EUR letno, spregleda pa, da niti Nabavna pogodba niti Aneks št. 1 ne določata obveznosti tožeče stranke, s katero bi bila zavezana od tožene stranke letno odkupiti za 250.000,00 EUR blaga. Že sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da beseda „planiran“ pomeni, da si bosta pravdni stranki prizadevali doseči obseg poslovanja v navedenem znesku, ni pa to njuna obveza. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da se pravdni stranki nista dogovorili za kakršnekoli posledice v primeru nedoseganja tega cilja, prav tako ne, da so se konkretne in zavezujoče količine določale s posamičnimi naročili ali potrditvami ponudbe. 3.1. člen Nabavne pogodbe celo izrecno določa, da morajo biti vsa naročila kupca dana v pisni obliki, dobavitelj pa je moral najkasneje v roku treh delovnih dni od prejema naročila poslati kupcu potrditev ali zavrnitev nabavnega naročila v pisni obliki (člen 3.2. Nabavne pogodbe). V primeru, da bi držale pritožbene navedbe, torej, da je dejansko obstajala zaveza letnega odkupa za 250.000,00 EUR, bi bila navedena pogodbena določila brez pomena. Pravilno zato prvostopenjsko sodišče zaključuje, da zatrjevano omejevanje naročil – četudi bi do njega dejansko prišlo – ne pomeni kršitve pogodbe ali aneksa. Pravilih zaključkov izpodbijane sodbe pritožbena ponavljanja ne morejo izpodbiti.

7. Glede dogovora v maju 2014, s katerim naj bi bil dosežen ustni dogovor, po katerem naj bi se tožeča stranka zavezala za odpiranje dodatnih šifer artiklov, tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem oseb, ki so se dogovarjale o odpiranju dodatnih šifer, ne izpodbija pa ugotovitve, da iz Nabavne pogodbe izrecno izhaja, da spremembe in dopolnitve veljajo le, če so dogovorjene v pisni obliki. Obstoja pisnega dogovora tožena stranka ni zatrjevala, še manj dokazovala, zato je bilo odveč dokazovanje z zaslišanjem prič, ne glede na to, da je tožeča stranka obstoj takega dogovora tudi sicer izrecno zanikala. Glede na stroga pogodbena določila, s katerimi sta se pravdni stranki dogovorili za pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb (prim. 54. člen Obligacijskega zakonika; OZ), nobeni ustni dogovori za tožečo stranko ne bi bili zavezujoči (prim. 2. odstavek 55. člena OZ). Tožena stranka ni trdila, da bi bil namen dogovora o obliki zgolj v tem, da se zagotovi dokaz o obstoju sprememb ali za dosego kakšnega drugega namena, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazovanje ustnega dogovora z zaslišanjem prič.

8. Upoštevajoč navedeno tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ji je onemogočilo dokazovanje trditev o protipravnem ravnanju tožeče stranke ter obstoju nasprotne terjatve s tem, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič in angažiranjem izvedenca ekonomske, računovodske ali druge stroke. Tudi sicer pa 286.b člen ZPP zahteva takojšnje grajanje procesnih kršitev in določa, da se poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla prej navesti. V kolikor je tožena stranka menila, da zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja procesno kršitev, bi le-to morala grajati takoj. Tožena stranka v pritožbi zatrjevane kršitve v postopku na prvi stopnji ni grajala, v pritožbi pa niti ne trdi, da je brez svoje krivde ni mogla grajati, zato so te njene pritožbene navedbe neupoštevne.

9. Ne drži niti pritožbeni očitek pomanjkljive dokazne ocene glede terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 7. točko obrazložitve, kjer je sodišče navedlo, da je tožena stranka izstavila dobropise tožeči stranki v skupnem znesku 9.955,42 EUR, tožeča stranka pa toženi račune v skupnem znesku 726,93 EUR. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki obrazložitve navedlo med strankama nesporna dejstva (prim. 214. člen ZPP), zaradi česar je bila odveč vsaka dodatna obrazložitev. Če neko dejstvo med strankama ni sporno, potem zadostuje, da ga sodišče kot takega ugotovi, ne da bi v zvezi s tem še izvajalo dokazni postopek in nesporna dejstva posebej obrazložilo.

10. Zaključki izpodbijane sodbe so pravilni tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi tožene stranke, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da mora tožeča stranka namesto plačila sprejeti dobavo blaga s strani tožene stranke. Tožena stranka ne izpodbija, da niti Nabavna pogodba niti Aneks št. 1. ne določata take zaveze tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz medsebojne korespondence pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka zaradi likvidnostnih težav tožeči stranki predlagala, da za dolgovani znesek tožeča stranka naroči blago, s čimer bi se pokrile odprte terjatve, vendar takega predloga tožeča stranka ni bila dolžna sprejeti, niti je k temu nista zavezovala Nabavna pogodba ali Aneks št. 1. Tak - s strani tožeče stranke tudi sicer nesprejeti predlog - ne more predstavljati obligacijske zaveze tožeče stranke, da bo dolg tožene stranke poplačan z dobavo blaga. Četudi sta pravdni stranki nekatere obveznosti že pred tem zapirali s kompenzacijami, pa kompenzacije kot načina prenehanja obveznosti tožena stranka od tožeče stranke (v posledici odsotnosti kakršnihkoli zavezujočih pogodbenih določil) ni mogla zahtevati. Medsebojna kompenzacija je bila pogodbeno dogovorjena kot ena izmed možnosti zapiranja obveznosti (poleg verižne ali multi kompenzacije, nakazila na transakcijski račun, asignacije, cesije ali drugega pisno dogovorjenega načina poravnavanja obveznosti; člen 8.5. pogodbe), ne pa kot obveznost tožeče stranke.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih navedb glede I. in III. točke izreka izpodbijane sodbe ni podala, čeprav je navedla, da se pritožuje zoper celotno sodbo. Ker pritožbenih razlogov v tem delu ni, razlogi glede III. in IV. točke izreka pa niso utemeljeni in tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.