Jedro

Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ), vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, kolikor se v I. točki izreka sklepa prve stopnje določena odškodnina nanaša tudi na parcelo št. 824/3 k.o. ... in se zadeva v tem obsegu (glede določitve odškodnine za parcelo št. 824/3 k.o. ... in glede upravičenca do prejema te odškodnine) vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je določilo za razlaščene nepremičnine parc. št. 824/3, 823/5 in 824/2 k.o.... odškodnino na 39.247.500 SIT (I. točka izreka sklepa) ter da se ta odškodnina izplača tretjemu nasprotnemu udeležencu kot hipotekarnemu upniku (II. točka izreka sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvega nasprotnega udeleženca in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tretji nasprotni udeleženec nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je pravočasno vložil revizijo prvi nasprotni udeleženec zaradi bistvene kršitve določb nepravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno določilo višine odškodnine za razlaščene nepremičnine, ki bi morala pravilno znašati 244.285,67 EUR (58.540.000 SIT). Sodišče druge stopnje je sklep prve stopnje v celoti potrdilo in navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje o presežku odškodnine odločiti z dopolnilnim sklepom. Takšna odločitev je nerazumljiva in nepravilna. Sodišče prve stopnje je namreč o predlogu odločilo v celoti, zato ni pravne podlage za izdajo dopolnilnega sklepa. Stališče o prenosu hipoteke je v nasprotju s pravno teorijo in sodno prakso. Zaradi takega stališča je bil tretjemu nasprotnemu udeležencu nepravilno priznan status nasprotnega udeleženca, saj ni imel položaja hipotekarnega upnika. Po prvem odstavku 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) se hipoteka pridobi na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo. Posledično tudi prenos hipoteke lahko učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo (drugi odstavek 148. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Za nastanek hipoteke kot stvarne pravice je namreč poleg zavezovalnega potreben tudi razpolagalni pravni posel, pri čemer stvarna pravica v primeru pogodbenega prenosa ne more nastati (ali se prenesti) brez zemljiškoknjižnega prenosa. Šele z zemljiškoknjižno izvedbo postane cesionar imetnik hipoteke (tako tudi sodba III Ips 96/99 in dr. Juhart v komentarju SPZ). Tretji nasprotni udeleženec v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot hipotekarni upnik, hipoteka, vknjižena v korist Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, pa je ugasnila s pravnomočnostjo razlastitvene odločbe. Prvi nasprotni udeleženec je predlagal prekinitev nepravdnega postopka zaradi spornosti obstoja terjatve tretjega nasprotnega udeleženca, sodišče pa je bilo obveščeno, da se v zvezi s temi terjatvami vodi izvršilni postopek. Sodišče bi moralo zato postopek prekiniti. S tem, ko je v nepravdnem postopku odločalo o spornih dejstvih, je poseglo v bistvo nepravdnega postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb nepravdnega postopka. Iz dopisa tretjega nasprotnega udeleženca z dne 26. 5. 2008 je razvidno, da nima nikakršne terjatve iz pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu, sodišče prve stopnje pa se z obstojem terjatve niti ni ukvarjalo. Ker torej ni odločilo v mejah svoje pristojnosti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, kot se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Tretji nasprotni udeleženec zato predlaga, da Vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje spremeni in za razlaščene nepremičnine določi odškodnino v višini 244.285,67 EUR, ki naj se izplača prvemu nasprotnemu udeležencu, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vročena drugim udeležencem in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tretji nasprotni udeleženec je nanjo odgovoril in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Prvi nasprotni udeleženec pravilno opozarja, da je z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje in potrditvijo tega sklepa postala odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna. Iz I. točke izreka sklepa prve stopnje jasno in nedvoumno izhaja, da se odškodnina v višini 39.247.500 SIT določi za razlaščene nepremičnine parc. št. 824/3, 823/5 in 824/2 k.o. ... Ker je predlagateljica predlagala določitev odškodnine (samo) za te tri parcele in ker so vse tri zajete v (sedaj pravnomočnem) izreku sklepa prve stopnje, je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem predlagateljičinem predlogu in tako v celoti uredilo sporno razmerje med udeleženci nepravdnega postopka. Tako se izkaže izrek sklepa sodišča druge stopnje, ki potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki v celoti ureja razmerje med udeleženci postopka, v nasprotju z obrazložitvijo, da bo o povišanju odškodnine odločeno z dopolnilnim sklepom. Dopolnilni sklep se namreč izda, kadar sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih ali ni odločilo o delu zahtevka, ki ga vsebuje predlog (332. člen v zvezi s 325. členom ZPP in 37. členom ZNP). Prvi nasprotni udeleženec torej utemeljeno sklepu sodišča prve stopnje očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP, kar predstavlja revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker iz navedb udeležencev izhaja, da določena odškodnina ne zajema tudi odškodnine za parcelo št. 824/3 k.o. ..., je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP in 37. členom ZNP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje v delu, kolikor se odškodnina, določena v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, nanaša tudi na parcelo št. 824/3 k.o. ... in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka določiti še odškodnino za to parcelo ter nadalje, komu se ta odškodnina izplača. 7. Udeleženci v nepravdnem postopku so predlagatelj, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, pa tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka (19. člen ZNP). Predlagatelj in nasprotni udeleženec sta formalna udeleženca ne glede na to, ali sta tudi subjekta v postopku obravnavanega materialnopravnega razmerja oziroma ne glede na to, ali sta tudi udeleženca v materialnem smislu. Tretji nasprotni udeleženec je bil pritegnjen v postopek na podlagi predlagateljičine dopolnitve predloga za odmero odškodnine z dne 23. 8. 2006, s katero je predlagateljica prvoten predlog razširila še na drugega in tretjega nasprotnega udeleženca in pojasnila, da je bistvo spora v tem, komu naj se plača odškodnina za razlaščene nepremičnine. S tem je tretji nasprotni udeleženec po volji predlagateljice postal formalni udeleženec postopka (oseba, proti kateri je predlog vložen – prvi odstavek 19. člena ZNP). Sodišče torej ni odločalo o njegovi udeležbi v postopku v smislu 20. člena ZNP in že zato v reviziji zatrjevani očitek, da je bil tretjemu nasprotnemu udeležencu nepravilno priznan status udeleženca, ne more biti utemeljen.

8. Upravna enota ... je z odločbo z dne 16. 5. 2006 v korist predlagateljice razlastila nepremičnine parc. št. 824/3, 823/5 in 824/2 k.o. ..., pri katerih je vpisana lastninska pravica prvega nasprotnega udeleženca, odredila vpis lastninske pravice v korist predlagateljice in odločila, da pri teh nepremičninah ugasnejo naslednje stvarne pravice: prepoved odtujitve in obremenitve ter zastavna pravica za terjatev 320.000.000 SIT v korist Banke ... (dn. št. 2044/98) in zastavna pravica za terjatev 38.000.000 SIT v korist RS, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj (dn. št. 1266/98). Odločila je še, da bo o odškodnini za razlaščene nepremičnine odločilo sodišče v nepravdnem postopku.

9. V prejšnji točki povzeta odločba o ugasnitvi stvarnih pravic na razlaščenih nepremičninah temelji na določilu 108. člena Zakona o urejanju prostora. Za postopek določitve odškodnine oziroma nadomestila za odvzete stvarne in obligacijske pravice se uporabljajo določbe, ki veljajo za določitev odškodnine oziroma nadomestila za razlaščeno nepremičnino (četrti odstavek navedenega zakonskega določila). Ker logično lastniku, katerega nepremičnina je bila obremenjena, pripada le zmanjšana odškodnina, saj obremenjena nepremičnina ni vredna toliko kot neobremenjena in ker je v primeru več hipotek na isti nepremičnini, za njihov vrstni red odločilen trenutek njihovega nastanka (65. člen ZTLR ) oziroma ker se naslednji upnik poplača šele, ko je poplačan predhodni (tretji odstavek 147. člena SPZ), je za odločitev o tem, komu se plača odškodnina, odločilno, ali in kdo je sploh imel stvarne pravice na nepremičninah, za katere je sicer bilo z razlastitveno odločbo izrečeno, da ugasnejo.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: da je bila v zemljiški knjigi pri razlaščenih nepremičninah na prvem mestu vpisana hipoteka Republike Slovenije, Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj za terjatev 38.800.000 SIT, na drugem mestu pa hipoteka drugega nasprotnega udeleženca za terjatev 320.000.000 SIT, da sta Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarstvo (kot pravni naslednik Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj) in tretji nasprotni udeleženec 11. 2. 2002 sklenila pogodbo o neodplačni cesiji terjatev, s katero je bila med drugim na cesionarja prenesena tudi s hipoteko zavarovana terjatev v v višini 38.800.000 SIT, da v zemljiški knjigi ni vpisan prenos hipoteke na cesionarja, da je z odločbo Upravne enotes ... ugasnila zastavna pravica za terjatev 38.000.000 SIT v korist RS, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, da na tretjega udeleženca prenesena terjatev presega v tem postopku določeno odškodnino.

11. Prvi nasprotni udeleženec meni, da je nepravdno sodišče preseglo meje odločanja v nepravdnem postopku, saj so bila med strankama sporna dejstva, o teh pa bi moralo odločati sodišče v pravdnem postopku (9. člen ZNP), kakor je tudi predlagal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da predlog za prekinitev nepravdnega postopka ni bil podan in da prvi udeleženec v postopku na prvi stopnji tudi ni navedel, katera dejstva naj bi bila sporna. Izvršba je potrebna, kadar dolžnik terjatve na podlagi izvršilnega naslova ali verodostojne ne plača prostovoljno (1. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Zgolj dejstvo, da je v teku postopek izvršbe, zato ne pomeni, da je sporen obstoj terjatve in niti v reviziji revident ne pojasni, katera dejstva naj bi bila sporna. Kolikor se sklicuje na dopis z dne 26. 5. 2008, mu je treba pojasniti, da gre za dokument, ki izvira iz časa po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje in že zato, pa tudi iz razloga po tretjem odstavku 370. člena ZPP, ne more predstavljati v reviziji upoštevne trditve o neobstoju terjatve tretjega nasprotnega udeleženca. Prvi nasprotni udeleženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdil, da bi terjatev prenehala zaradi izpolnitve, zato sodišče dokaznega postopka izven ponujene trditvene podlage ni izvajalo. Tako se izkaže, da so bila med udeleženci sporna le pravna vprašanja, o katerih je lahko odločilo nepravdno sodišče samo, kar je prvemu udeležencu pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje (prvi odstavek na zadnji strani obrazložitve sklepa).

12. Osrednje sporno pravno vprašanje med udeleženci nepravdnega postopka je vprašanje prenosa hipoteke v primeru prenosa terjatve, in sicer ali za prenos hipoteke na cesionarja zadošča že cesija s hipoteko zavarovane terjatve ali pa je potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Teorija pretežno zavzema stališče, za katerega se zavzema revident, namreč da je za prenos hipoteke potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Argumenti za takšno stališče so, da je hipoteka stvarna pravica in zato zanjo veljajo pravila stvarnega prava, po katerih se poleg razpolagalnega pravnega posla zahteva tudi pridobitni način; cesionar sicer postane upnik glavne terjatve s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve in s tem postane upravičen, da prejme dolžnikovo izpolnitev, pravic, ki mu gredo iz hipotekarnega jamstva, pa ne more uveljavljati, dokler ni opravljen zemljiškoknjižni prenos.(1) Sodna praksa o tem vprašanju v preteklosti ni bila enotna(2), v zadnjem času pa je prevladalo stališče, da za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja ni potrebna še vknjižba hipoteke.(3) Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen Obligacijskega zakonika). Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve. Hipoteka se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo (prvi odstavek 64. člena ZTLR), vendar pa pri prenosu hipoteke v primeru cesije ne gre za pridobitev pravice. Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji hipotekarni upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če bi s prenosom terjatve ne bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati (prvi odstavek 66. člena ZTLR). V situaciji, kot je obravnavana, bi drugačno stališče pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku odškodnina za ugasnjeno stvarno pravico ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke (68. člen ZTLR). Pravilen je torej zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tretji nasprotni udeleženec kot cesionar obenem s terjatvijo pridobil tudi hipoteko, s katero je bila terjatev zavarovana.

13. Tudi Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah (7. člen ZZK-1). Ker prenos hipoteke ne pomeni prenehanja ali pridobitve stvarne pravice, je vpis v zemljiško knjigo potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1). V tem smislu je razumeti tudi drugi odstavek 148. člena SPZ, na katerega se sicer v potrditev drugačnega stališča sklicuje revident, saj to določilo na vpis v zemljiško knjigo veže le učinkovanje prenosa hipoteke.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija razen v delu iz 6. točke obrazložitve tega sklepa ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP jo je zato v preostalem delu zavrnilo.

Op. št. (1): Keresteš v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem GV založba, Ljubljana 2004, stran 672. Juhart v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 577. Op. št. (2): Revident citira samo sodbo III Ips 96/99, ki pritrjuje njegovemu stališču, vendar iz istega obdobja izvira tudi sklep III Ips 150/98, v katerem je zavzeto nasprotno stališče, da za prehod hipoteke od cedenta na cesionarja ni potrebno, da je cesija vpisana v zemljiško knjigo.

Op. št. (3): Obširno o tem razlogi v sodbi III Ips 131/2005.