Jedro

Tožena stranka vseh neuporabljenih ventilov tožeči stranki po opravljenem delu ni vrnila. Ker ni vrnila vseh, ji je tožeča stranka izdala račun, s katerim je zahtevala plačilo vrednosti le-teh. Po določilu 1. odst. 355. člena ZOR takrat, kadar so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, uničene, obveznost dolžnika ne preneha niti v primeru, če so uničene iz razloga, za katerega on ne odgovarja. Torej je tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti ukradene generične stvari po materialnem pravu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1. v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 06 Ig 2002/08335, z dne 5.12.2002 razveljavi v 1. točki izreka za znesek 1.379.150,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2002 dalje (sedaj 5.755,09 EUR s pripadki) ter v celoti v 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne;

2. v izpodbijani 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.638,29 EUR

II.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

III.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

I. Uvod

1. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil v ponovnem sojenju predmet prvostopnega odločanja le še zahtevek na delno plačilo računa številka 1168/01 v višini 1.168.443,15 SIT (981.885,00 SIT + DDV 186.558,15 SIT) z obrestmi vred pa 1.384.856,80 SIT (oziroma sedaj 5.778,09 EUR), ki je bil dne 28.12.2001 izdan za 1.173.274,26. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v še spornem delu vzdržalo v veljavi in tako razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.755,09 EUR s pripadki (prej 1.379.150,78 SIT s pripadki), z izvršilnimi stroški ter s pravdnimi stroški.

3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse razloge, ki so navedeni v 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

II.

Relevantno dejansko stanje

1. Tožeča stranka je upravnik, tožena pa podjemnik. Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil med njima dosežen dogovor, da bo tožena stranka v stanovanjih na G. 47 v Ljubljani, ki jih upravlja tožeča stranka, zamenjala radiatorske ventile. Te je dobavila tožeča stranka in jih izročila v posest toženi stranki. Dogovorjeno je tudi bilo, da bo tožena stranka odvečne ventile, torej tiste, ki jih ne bo montirala, po končanem delu tožeči stranki vrnila. Ker ni vrnila vseh, ji je tožeča stranka izdala račun, s katerim je zahtevala plačilo vrednosti le-teh.

Presoja prvostopnega sodišča

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določil o učinkih razdrte pogodbe (132. člen ZOR in naslednji), češ da je bila pogodba sporazumno razvezana, ker je bil med pravdnima strankama najprej dogovor, da bo tožena stranka neporabljene ventile od tožeče stranke odkupila.

Presoja pritožbenega sodišča

3. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je izpodbijana sodba oprta na zmotno uporabo materialnega prava. Naknadni dogovor, da tožena stranka ventilov ne bo odkupila, ampak jih bo vrnila tožeči stranki, ne pomeni razveze pogodbe, ampak njeno novacijo (348. člen ZOR in naslednji). Obstoječo obveznost (plačilo kupnine za neporabljene ventile) sta pravdni stranki nadomestili z novo obveznostjo (vrnitvijo ventilov). Te svoje nove obveznosti pa tožena stranka ni izpolnila zato, kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, ker so med tem, ko jih je ona imela v svoji posesti, izginili.

4. Za odločitev o tem sporu ni pomemben dogovor o prevzemu ventilov s strani tožene stranke, katerega tožena stranka v pritožbi zanika, pač pa dejstvo, da je tožena stranka ventile prevzela in jih imela v svoji posesti. Tudi to dejstvo pritožnica tudi zanika, vendar z zanikanjem ne more izpodbiti prepričljive utemeljitve prvostopnega sodišča. Sicer pa prevzem ventilov in njihovo hrambo v skladišču tožeče stranke tožena stranka priznava tudi v ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi. Pa tudi iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka, ki je ventile prejela, obdržala tudi po prenehanju pogodbenega razmerja (navedba v vlogi z dne 19.4.2005, list. št. 17). Pritožbeno sodišče razume to navedbo tožeče stranke kot navedbo, da tožena stranka neuporabljenih ventilov tožeči stranki po opravljenem delu ni vrnila. Podlago za tako razumevanje je našlo v vlogi tožeče stranke z dne 20.5.2005 (III., 2. odst., list. št. 23), da je tožeča stranka izstavila račun št. 1168/01 zato, ker je bilo tistih ventilov, ki jih je tožena stranka vrnila, premalo. Torej ne le iz ugotovitev izpodbijane sodbe, ampak tudi iz navedb tožeče stranke same izhaja dogovor, da bo tožena stranka neporabljene ventile, to je tiste, ki jih ne bo zamenjala s starimi radiatorskimi ventili, vrnila tožeči stranki. Da tega ni storila zato, ker so izginili, medtem ko so bili v njeni posesti, med pravdnima strankama ni sporno. To pa pomeni, da prav teh ventilov toženi stranki ne more vrniti. Torej je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve.

Pravna podlaga

4. Po določilu 1. odst. 354. člena ZOR obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Če nosi riziko nemožnosti dolžnik, je dolžan nadomestno izpolnitev v denarju (Komentar obligacijskih razmerij, druga knjiga Cigoj, stran 1132). Vendar to pravilo velja le za individualno določeno izpolnitev. Pri vrstnih stvareh pa ne gre za nemožnost izpolnitve. Kadar govorimo o nemožnosti izpolnitve npr. zaradi uničenja, mislimo na individualno določeno stvar, species (ibidum). Po določilu 1. odst. 355. člena ZOR takrat, kadar so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, uničene, obveznost dolžnika ne preneha niti v primeru, če so uničene iz razloga, za katerega on ne odgovarja. Po določilu 1. odst. 307. člena ZOR pa je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti. Zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Ker radiatorski ventili že po svoji naravi spadajo med generične stvari, tožnik pa ne zatrjuje, da to niso, bi bil utemeljen kvečjemu tožbeni zahtevek na vrnitev le-teh. Torej je tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti izgubljene, uničene ali ukradene generične stvari, po materialnem pravu neutemeljen.

5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi določila 4. odst. 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe.