Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Taktična vojaška vaja, kjer je moral tožnik streljati s puško Kalašnikov z vgrajenim trenažnim sistemom Latrasys, ki podvoji pok, bi predstavljala nevarno dejavnost (vojaška vaja), oziroma nevarno stvar (puška z vgrajenim sistemom), za katero bi po načelu domneve vzročnosti odgovarjala tožena stranka, če ne bi udeleženci vaje imeli na razpolago ustreznih zaščitnih sredstev za ušesa (zaščitnih čepkov), ki so povečano nevarnost odpravili. Navadna vojaška vaja z uporabo opisanega orožja je postala nevarna šele na podlagi tožnikovega neskrbnega (malomarnega) in samovoljnega ravnanja, in sicer opustitve uporabe zaščitnih sredstev, ki so mu na razpolago oziroma bi si jih lahko priskrbel, če jih tedaj ni imel več. Zato v konkretnem pirmeru ni mogoče uporabiti določb 173. in 174. člena ZOR, na kateri je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temveč je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti (člen 154/1 ZOR).
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem - ugodilnem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške prvostopnega postopka v znesku 482.499,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne
20.4.2004), do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je prisodilo denarno odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki njene pravdne stroške, odmerjene na 221.944,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da prisojeno odškodnino skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem primerno zniža. Poudarja, da je nevarnost, da bi pri zvočnem udaru, ki nastane pri streljanju z vojaško puško prišlo do poškodbe sluha, ob uporabi zaščitnih sredstev izključena. Zato takšna nevarnost ni povečana in ne more biti podlaga za objektivno odgovornost. Do tožnikove poškodbe sluha ne bi prišlo, če bi uporabil čepe za ušesa. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da bi tožnik moral uporabljati sredstva za zaščito sluha in je zaradi neuporabe škodo sam povzročil ali pa vsaj v veliki meri pripomogel k nastanku škode. Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da je tožnik kot slušatelj šole za častnike, ki je bil seznanjen z uporabo zaščitnih sredstev in jih je tudi imel na razpolago, pretežno soodgovoren za nastanek škode. Sodišče pa je zmotno njegovo soodgovornost ocenilo le v obsegu 10%. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojenega zneska. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da tožnik bolečin ni utrpel, prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT zaradi šumenja v ušesih, ki ga ni mogoče enačiti z bolečino, pa je prisojena v previsokem znesku. Neutemeljeno je prisojena tudi odškodnina za strah v znesku 500.000,00 SIT. Sodni izvedenec ni ugotovil, da je tožnik utrpel primaren ali sekundaren strah in tudi zaskrbljenost tožnika ni bila takšne intenzitete, da bi mu zato pripadala odškodnina.
Pritožba je utemeljena.
Pravno odločilne ugotovitev sodišča prve stopnje so predvsem sledeče: - tožnik se je poškodoval, ko je bil kot kandidat za častnika vojnih enot udeležen v vojaški vaji pri streljanju z maneverskim strelivom z novim trenažnim sistemom Latrasys, to je sistemom, ki montiran na vojaški puški znamke Kalašnikov siceršnji pok puške še podvoji, - vsi udeleženci vojaške vaje, so prejeli zaščitne čepke za ušesa in tudi prejeli navodila, da morajo čepke uporabiti proti učinkom zvočnega udara vsakič, ko gredo streljat, pri čemer so bili čepki tudi na razpolago ves čas v kartonasti škatli, - pri streljanju tožnik ni uporabljal zaščitnih čepkov za ušesa, ki preprečujejo poškodbe sluha zaradi močnega poka; očitno jih je zavrgel že kmalu po prvi uporabi in tudi ni poskrbel, da bi pravočasno pridobil novo zaščito za ušesa, kar pa je bilo mogoče, saj so drugi vojaki to zaščito imeli in so si jo med seboj tudi posojali; pri tem sodišče prve stopnje tudi ni verjelo tožniku, da naj bi zahteval zaščitne čepke od nadrejenega častnika, vendar jih naj ne bi dobil. Ob takšni dokazni oceni pravotvornih okoliščin pa ni pravilen pravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka objektivno - na podlagi domneve vzročnosti - odgovarja za tožniku nastalo škodo, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Taktična vojaška vaja, kjer je moral tožnik streljati s puško Kalašnikov z vgrajenim trenažnim sistemom Latrasys, ki podvoji pok, bi predstavljala nevarno dejavnost (vojaška vaja) oziroma nevarno stvar (puška z vgrajenim sistemom), za katero bi po načelu domnevne vzročnosti odgovarjala tožena stranka, če ne bi udeleženci vaje imeli na razpolago ustreznih zaščitnih sredstev za ušesa (zaščitnih čepkov), ki so opisano povečano nevarnost, odpravili. Navedena vojaška vaja z uporabo opisanega orožja je tako v konkretnem primeru postala nevarna šele na podlagi tožnikovega neskrbnega (malomarnega) in samovoljnega ravnanja, in sicer opustitve uporabe zaščitnih sredstev, ki so mu bila upoštevaje zgoraj nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na razpolago oziroma bi si jih lahko preskrbel, če jih tedaj ni imel več. Zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb
173. in 174. člena ZOR, na kateri je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temveč je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti (člen 154/1 ZOR). Ugotovljena dejanska podlaga pa kaže na izključno krivdno ravnanje (opustitev) tožnika zaradi česar je utrpel škodo in ne na odgovornost tožene stranke, ki je poskrbela za potrebna zaščitna sredstva tako, da bi jih lahko tožnik tudi v spornem primeru uporabil, pri čemer toženi stranki glede na nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik mlad, zrel in izobražen človek tudi ni mogoče očitati, da bi mogla takšno njegovo malomarno ravnanje pričakovati in posledice takšnega ravnanja preprečiti. Glede na nanizana ugotovljena dejstva na zgoraj zavzeto pravno presojo tudi ne more vplivati okoliščina, da vojaki zaradi čepkov v ušesih niso slišali povelj, zaradi česar naj bi bili kritizirani.
Sodišče prve stopnje je ob povedanem na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba pravnih pravil torej terja zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v ugodilnem delu (4. točka 358. člena ZPP). Z drugimi pritožbenimi trditvami pa se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati, ker za odločitev o pritožbi zadostuje že drugačna materialnopravna presoja v pritožbi spornega vprašanja temelja tožbenega zahtevka, kot pa jo je zavzelo sodišče prve stopnje.
Spremenjena odločitev glede višine tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v tej pravdi v celoti uspela, ji mora tožeča stranka plačati stroške prvostopnega postopka. Ti znašajo ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah oziroma Taksne tarife 482.499,00 SIT, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (3020 točk oziroma
332.200,00 SIT iz naslova nagrade pravobranilcu ter 150.2999,00 SIT stroškov izvedenca in poštnine), pri čemer je natančnejša specifikacija razvidna iz ocenjenega stroškovnika tožene stranke.