Jedro

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik obstoj in obseg nepremoženjske škode dokazoval le z izvedencem medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da so trditve tožnika o nedopustnem ravnanju toženca nedokazane. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je toženec ravnal v samoobrambi pred brutalnim napadom tožnika. Toženec je v kazenskem postopku in v odgovoru na tožbo povedal resnico, navedbe tožnika pa so nekonsistentne in v nasprotju z izpovedbami prič, zato tožniku ni mogoče pokloniti vere. Opozoriti je treba, da toženec zaradi težkega zdravstvenega stanja ni mogel podati svoje izpovedbe. Priča P. je videla prerivanje in ni zaznala, kdo je začel s prerivanjem, kar kaže na to, da je začel tožnik, ki je spreminjal svojo izpovedbo. Tožnik tudi ni dokazal nastanka oziroma obsega zatrjevane škode. Sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in bi lahko tožnikovo škodo ugotovilo le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Ker tožnik, na katerem je dokazno breme, ni predlagal izvedbe dokaza z izvedencem, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Graja tudi višino prisojene odškodnine, ki je po njegovem mnenju odmerjena previsoko. Tožniku gre kvečjemu 50,00 EUR odškodnine, saj je bil pri zdravniku le enkrat, bolniškega staleža pa ni imel. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s potekom škodnega dogodka z dne 7. 1. 2011 in poškodbami tožnika, ki jih je pri tem utrpel. Pravilno je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca ter za povzročeno nepremoženjsko škodo tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino.

6. V postopku ni bilo sporno, da je kritičnega dne toženec udaril tožnika s kosom betona po glavi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je takšno ravnanje toženca, ki je posegel v pravno zavarovano dobrino tožnika, protipravno (16. člen ZOR (1)). Protipravnost ravnanja je lahko izključena v primeru, če je ravnanje izvršeno v silobranu (prvi odstavek 161. člena ZOR). Toženec je v postopku trdil, da je tožnika udaril v samoobrambi pred napadom tožnika, ki se je zaletel vanj in ga začel udarjati, vendar tega dokazni postopek ni potrdil. Dokazno breme, da je bila škoda povzročena v silobranu (tj. pri tisti obrambi, ki je neizogibno potrebna za odvrnitev sočasnega protipravnega napada oškodovanca na povzročitelja škode), pa je bilo na tožencu (7. in 212. člen ZPP (2)).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je kritičnega dne med tožnikom in tožencem prišlo do prepira. Ko je tožnik od toženca zahteval, naj mu vrne WC školjko, se je toženec razjezil in tožnika udaril z betonom po glavi. Zaključki sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot je trdil toženec (da bi tožnik toženca napadel), temeljijo na dokazni oceni, ki je skladna z 8. členom ZPP in je vsebinsko povsem prepričljiva. Tudi pritožbene navedbe vanjo ne vnašajo nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpovedba tožnika v bistvenem skladna z izpovedbo očividca L. P. Ta je povedal, da sta se stranki prepirali in prerivali, da je toženec udaril tožnika po glavi, pri čemer ni vedel povedati, kdo je s prerivanjem pričel. Iz njegove izpovedbe torej ne izhaja, da bi tožnik toženca napadel, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je opredelilo do izpovedbe tožnika in posamezna nasprotja v njej pripisalo tožnikovi starosti, duševni bolezni in časovni oddaljenosti od škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče razloge izpodbijane sodbe v tem delu v celoti sprejema, sicer pa jim tudi pritožba konkretizirano ne ugovarja. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal vpogled v sodni spis le v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem v času škodnega dogodka, ne pa tudi z namenom dokazovanja trditev o povzročitvi škode v silobranu (3). Zato se v pritožbi na svojo izpovedbo v kazenskem postopku ne more uspešno sklicevati. Če toženec v tem postopku iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben podati svoje izpovedbe, še ne pomeni, da se je dokazno breme prevalilo na tožnika. Sodišče prve stopnje je izvedlo in ocenilo vse pravno relevantne dokaze, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da je toženec ravnal v silobranu.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranega procesnega gradiva ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel raztrganine v lasišču glave, globljo odrgnino na levi strani čela in raztrganino kože na notranji strani ušesa. Tožnik je dober teden trpel bolečine po glavi, bil je enkrat pregledan pri zdravniku, kjer so mu oskrbeli rane. Trpel je primarni strah, kasneje pa tudi sekundarni strah lažje oblike.

9. Pritožba pravilno navaja, da je dokazno breme glede obstoja in obsega nastale škode na tožniku. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik obstoj in obseg nepremoženjske škode dokazoval le z izvedencem medicinske stroke. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Tožnik je torej obstoj in obseg škode lahko dokazoval tudi z listinami in drugimi dokaznimi sredstvi. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega tožnikove škode. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče na podlagi medicinske dokumentacije v spisu (poškodbeni list) in drugih izvedenih dokazov (zaslišanje tožnika in očividca) prepričalo o obsegu škode, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Če je toženec menil, da je treba izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, bi izvedbo tega dokaza lahko predlagal sam. Toženec tudi ni predlagal drugih dokazov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost podatkov v medicinski dokumentaciji in v verodostojnost tožnikove izpovedbe. Še več, toženec niti ni konkretizirano ugovarjal s stani tožnika zatrjevani škodi (4). Pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal nastanka in obsega škode, torej ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo (200. člen ZOR). Tožniku je priznalo odškodnino v skupnem znesku 600,00 EUR (za telesne bolečine 300,00 EUR in za strah 300,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ustreza ugotovljenim škodnim posledicam (teži tožnikove poškodbe, njenemu zdravljenju ter stopnji in trajanju telesnih bolečin in strahu) in je tudi ustrezno umeščena v okvire primerljive sodne prakse (5).

11. Pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker sodba tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 29/1978), ki je veljal v času škodnega dogodka.

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.).

(3) V pravdnem postopku velja razpravno načelo tudi pri predlaganju dokazov. Stranka mora konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo.

(4) Toženec je v odgovoru na tožbo navajal le, da je zahtevek po višini pretiran, saj v medicinski dokumentaciji ni zaslediti hujših poškodb, ki bi opravičevale zahtevano odškodnino.

(5) Primerjaj na primer II Ips 719/2008.